Največ stvari v življenju ne zamudimo zato, ker ne bi imeli priložnosti, ampak ker se jim sami odpovemo. Ker se bojimo, da bomo izpadli neumno. Ker mislimo, da je že prepozno. Da so drugi že predaleč. Da mi pač nismo »tip človeka za to«.

Ne pošljemo prijave za službo, ker si rečemo, da tako nimamo možnosti. Ne začnemo pisati, ker mislimo, da nimamo česa pametnega povedati. Ne odpremo podjetja, ker nimamo pojma, kaj vsi ti davki sploh pomenijo. Ne gremo v fitnes, ker se bojimo, da bo pretežko in da nas bodo vsi čudno gledali. Ne povemo, kar čutimo, ker nas je strah odgovora.

In tako odlašamo. Odlašamo tudi zato, ker čakamo na pravi trenutek – več časa, več denarja, več motivacije, boljšo različico sebe. Kot da se bo življenje nekega dne ustavilo in reklo: okej, zdaj pa lahko. Včasih ne poskusimo, ker nas je strah neuspeha. Drugič, ker nas je še bolj strah uspeha – ker bi to pomenilo dejansko spremembo, odgovornost, izstop iz naše cone udobja. Ker je pogosto lažje ostati tam, kjer si, tudi če ti ni okej, kot pa tvegati, da bi bilo drugače.

In potem leta minevajo. Ti pa še vedno razmišljaš, kaj bi bilo, če bi takrat začel. Ironija? Tista leta minejo v vsakem primeru. Razlika je le v tem, ali na koncu stojiš na istem mestu ali pa si vsaj poskusil iti naprej.

Malar