Ko je Donald Trump resno razmišljal, da bi kupil Grenlandijo, se je svet za hip nasmehnil. A bolj ko razmišljaš, manj je smešno. Ne zato, ker bi bil posel mogoč, ampak ker razkrije način razmišljanja, da je svet nepremičninski katalog, države so parcele, ljudje pa številke v excelu.

Če je dovolj veliko, prazno in strateško, potem je, po tej logiki naprodaj. Kot da ne gre za dom, zgodovino in skupnost, ampak za kos zemlje z lepim razgledom in potencialom za »great deal«.

In tu ni problem le Trump. On je samo najbolj glasna verzija iste miselnosti, ki se tiho širi po politiki, kdor ima denar in moč, misli, da lahko kupi vse. Tudi suverenost.

Grenlandija je ostala tam, kjer je bila. A občutek ostaja neprijeten, ker če bi kdo danes prodajal svet, bi se kupci že postavili v vrsto.

Mi pa medtem, tu med griči, še vedno verjamemo, da zemlja ni blago, ampak prostor, kjer živiš. In to je razlika, ki je ne moreš kupiti.

Analitik