Kako pa to, da ste mene izbrali, me vpraša, še preden uspem prav sesti za mizo enega od lenarških lokalov, ki sva ga izbrali za najin pogovor ob iztekajočem se letu. Pričakujoče me gleda s širokim nasmeškom, iz katerega žarita dobra volja in pozitivnost. No, točno zato.

Ste diplomirana medicinska sestra in magistrica zdravstveno-socialnega managementa, zaposleni pa ste v Zdravstvenem domu Lenart.
Sprva sem delala na področju zdravstvene vzgoje, torej preventivo, po vrtcih in tako, zadnja tri leta pa sem v patronaži, kar mi je zelo všeč, saj mi je dinamično delo na terenu bolj pisano na kožo kot tisto v ambulanti. Delo v patronaži sem si pravzaprav želela že od srednje šole dalje, in to po kratki in, kolikor se spomnim, zgolj dvodnevni praksi, ki sem jo imela v ZD Lenart. Vedno sem se namreč videla pri delu z ljudmi in s pomoči potrebnim.

Pa vendar se po zaključku šolanja niste tam zaposlili.
Takrat ni bilo povpraševanja po višjih medicinskih sestrah, moje sošolke so kar množično odhajale v Avstrijo. Ena od možnosti je bil SVZ Hrastovec, zato sem tedanjega direktorja Josipa Lukača še v času šolanja prosila, če me vzame preko študentske napotnice. Uslišal me je in začela sem delati v zavodu, po dveh letih pa me je tudi zaposlil.

V SVZ Hrastovec ste ostali polno desetletje.
To je bilo deset let neverjetnih in dragocenih izkušenj pa tudi odgovornega in napornega dela. Zadolžena sem bila za vodenja tima, tudi dežurala sem pogosto. Posebej za žensko ni enostavno, ko si vso noč sam v ambulanti in ko delaš tudi obhode po oddelkih. Ni ti vseeno, saj veš, da se ti lahko zgodi kaj neprijetnega, tudi strah je prisoten. Saj poznate zgodbe, ki še vedno obkrožajo Hrastovec – vse od Agate in čarovniških procesov do povojnih pobojev in slednjič zavoda; če se prepustiš domišljiji in začneš razmišljati, kaj vse se je dogajalo za temi zidovi, te seveda stisne pri srcu. Zmeraj ostane tveganje, a lahko rečem, da nisem doživela hujših incidentov, seveda pa so bile stresne situacije, ko sem morala poklicati pomoč; tudi kakšno prasko sem 'pokasirala', večinoma, in na srečo, pa so se konflikti ustavili pri grožnjah in verbalnem nasilju.

Če se postaviva še na drugo stran – tudi stanovalcem zavoda ni lahko.
Niti malo. Stanovalci v zavodu niso prostovoljno, živeti morajo s sostanovalci, pogrešajo domače, čeprav mnogi prihajajo iz okolij s slabimi odnosi, spet drugi so sami na svetu. Vse to so neke travme, ki jih nosijo s seboj in ki so tudi pripomogle, da so se znašli v položaju, v katerem so. Pogosti so primeri, ko nekdo v zavodu odlično funkcionira, zunaj pa ne, saj je tam brez nadzora in zlahka spet ogroža sebe in druge.

Skušnjave so namreč 'na svobodi' še posebej močne - alkohol, droge, igre na srečo …, temu se posameznik sam težko upre.

Je pa stanovalcem zlasti težko med prazniki, če jih nihče ne obišče oziroma oni nimajo nikogar, da bi ga obiskali. Takrat smo se sodelavci vedno še posebej potrudili, da smo jim pričarali praznično vzdušje in jih pogostili, kar so zmeraj sprejeli z veliko hvaležnostjo. Še danes ostajam v stiku z enim od stanovalcev, ki ostaja v zavodu. Redno mi piše za praznike pa tudi sama mu občasno kaj pošljem.

Delo patronažne sestre je precej vsestransko, saj pri obiskih na domu po potrebi obravnavate celotno populacijo, od najmlajših do najstarejših.
Jemljemo kri in dajemo injekcije, nastavljamo infuzije, opravimo preveze, obravnavamo nosečnice, novorojenčke in otročnice, se posvečamo starejšim in kroničnim bolnikom, skratka opravimo vse, kar se da narediti na domu. Trenutno nas dela sedem patronažnih sester, ki imamo razdeljen teren na območju lenarške upravne enote. Moj teren je v Lenartu. Naša norma je sedem obiskov na dan, a jih naredimo najmanj enajst, na račun povečanega rednega dela pa zato trpi preventiva. Govorim o tem, da naj bi dvakrat na leto preventivno obiskali starejše nad 65 let, da bi preverili situacijo glede tveganja padcev, zdrave prehrane, medsebojnih odnosov …, a nam to žal ne časovno ne kadrovsko ne uspeva v tolikšni meri, kot bi si želeli. Takšen obisk namreč vzame več časa, ki pa ga preprosto nimamo. Glede tega je nekoliko lažje kolegicam, ki že dolgo delajo v patronaži, saj svoj teren odlično poznajo in že vedo, kdo kaj potrebuje, jaz pa na terenu še nisem tako zelo 'doma', zato se pogosto za mnenje in pomoč obrnem na zdravnika.

Martina Kren si je od nekdaj želela delati kot patronažna sestra, saj rada dela z ljudmi in s pomoči potrebnimi. Foto: osebni arhiv

Večino pacientov obiščete le enkrat ali v času, ko potrebujejo terapijo, nekaj pa je gotovo takšnih, h katerim hodite redno in s katerimi vzpostavite bolj oseben stik.
Drži. Bi lahko rekla, da imam kar šest do deset rednih pacientov, s katerimi sem seveda vzpostavila poseben odnos; med njimi sta trenutno dva, h katerima se odpravim vsak dan. Pogosto me sprašujejo, kakšni so ljudje, za katere skrbim, zanima jih, ali so prijazni ali nergaški. Eni so zelo dobrovoljni in potrpežljivi, spet drugi znajo biti prave nepotrpežljive sitnobe; prav nič ni drugače kot pri zdravih, kjer smo tudi takšni in drugačni.

Mislim, da ljudi vse preveč predalčkamo in ločujemo po starosti, tudi otroke, čeprav je naše vedenje veliko bolj odvisno od značaja. Starejši so resda bolj počasni, a se večinoma ne obremenjujejo več z brezveznostmi, saj vedo, kako pomemben je zanje mir.

Mnogi so tudi sami, a zdaj imam na srečo same take, ki imajo nekoga, da bdi nad njimi, bodisi gre za sorodnike, sosede ali pomoč na domu; skratka, niso povsem sami.

Kaj pa storite v primeru, da naletite na osebo, ki ne more več biti sama in nima nikogar, ki bi lahko skrbel zanjo?
Takrat aktiviramo pristojne službe in iščemo rešitev. Ukrepamo tudi, če ugotovimo, da nekdo živi v neprimernem okolju, ne pa da samo vzamemo kri in gremo. Večinoma gre za starejše ženske. Imela sem gospo, ki živi enako kot pred 50 leti – za današnje pojme v povsem neprimernih razmerah, sama, a srečna v tej skromnosti in z dobrimi sosedi. Tu se odpira vprašanje sreče: Kaj sploh je sreča? Ob takih primerih ugotoviš, da je sreča zelo relativen pojem. Včasih sem komu svetovala, pojdite v dom, tam vam bo bolje, bolj varni boste. In kaj se je zgodilo? Prav fizično sem čutila, kako raste zid med nama, zid, ki ga prej tam ni bilo. Kaj bi torej silila gospo v dom, v katerem bi bila nesrečna? Res je, da lahko pade in je zelo verjetno, da ne bo deležna pomoči tako hitro, kot bi bila v domu, pa vendar … Naj torej ostane doma, če si to res želi in še lahko nekako funkcionira sama, naj živi, kot se ji zdi najbolj prav in kot se najbolje počuti. Mislim, da moramo spodbujati samostojno življenje, dokler je to še vsaj malo mogoče.

Meja, kdaj bi kdo moral v dom je torej precej zabrisana?
Ugotovila sem, da starejši v prvi vrsti potrebujejo nekoga, ki jih posluša in jih tudi sliši, ne pa da jim govori, kaj morajo in česa ne smejo, da jim pametuje. Jasno je, da ko si starejši, težje sprejemaš spremembe in si želiš ostati v domačem okolju, zato je pomoč na domu super stvar, razen če si sam želiš oditi v dom. Zato jim danes prisluhnem, celo kakšen dober nauk slišim, če je le mogoče, si vzamem čas, ki ga potrebujejo, da se potožijo, tudi čez svoje domače, ki jih pogosto ne razumejo.

Velikokrat slišim, da jih njihovi otroci komandirajo in oštevajo kot majhne otroke, češ zakaj hodiš v trgovino, saj lahko padeš, zakaj čistiš, saj boš utrujena, zakaj ponavljaš ene in iste zgodbe iz preteklosti ... Dejstvo je, da jim tako odvzemajo integriteto in dostojanstvo, da jih s tem ponižujejo.

Malo več vrednosti potrebujejo, veseli bodo, če jih vprašamo za nasvet, tako imajo občutek, da so še koristni, ne pa da so vsem v napoto in pravijo, da imajo mladi samo delo in skrbi z njimi. To ni prav.

Ker večinoma ne živimo več v večgeneracijskih družinah, verjetno izgubljamo občutek za pravi odnos do starejših.
Zelo možno. Kljub temu je še vedno vse odvisno od vzgoje. Pomembno je, da otroke vzgajamo z vzgledom. Če bomo sami imeli dober odnos do svojih starih staršev in staršev, potem je to neka pot, da v starosti ne bomo sami.

Tudi pri odnosih velja stari rek, da kar bomo sejali, to bomo želi.

Z možem sva oba imela privilegij, da sva živela s svojimi dedki in babicami. Mislim, da sva to ljubezen in spoštovanje uspela prenesti tudi na svoje tri otroke, ki so zelo empatični. Starejši hčerki sta denimo veliko časa preživeli ob moji omici, ki je bila zadnja leta svojega življenja priklenjena na posteljo, kar je kljub temu obdobje, ki se ga še danes radi spominjata. Najboljši vzgled za naše otroke je po moje ta, da ne živimo drug mimo drugega. Nihče od nas si namreč nekega dne ne želi biti zgolj star, ampak bi radi bili tudi videni, slišani in ljubljeni. Ne pozabimo tega v prazničnem decembru in drugim naklonimo vsaj nekaj trenutkov naše pozornosti.