Ob otvoritvi nove terase in posodobitve Vrtca Lokavec smo se pogovarjali z Marijo Žurman, srčno in predano vzgojiteljico, ki že več kot trideset let skrbi, da otroci iz Lokavca in okolice vstopajo v svet igre in znanja z nasmehom.

Kako se spominjate vrtca iz časov, ko ste začeli delati tukaj?
Pred menoj sta v Lokavcu delali Anita Kirbiš in Silva Vračko, Anita kot vzgojiteljica, Silva pa kot varuhinja (danes pomočnica vzgojiteljice). Splet okoliščin je nanesel, da sem se lahko zaposlila kot varuhinja. Takrat smo delovali še pod okriljem Vrtca Lenart. Ko je v pokoj odšla Angela Kirbiš, sem prevzela vlogo vzgojiteljice. Moja prva pomočnica je bila Nuša Kacijan, sedaj pa že vrsto let delam s Tanjo Kolar. Delo na podružničnem, kombiniranem oddelku je precej drugačno kot delo v večjih, matičnih vrtcih, saj zahteva veliko prilagajanja in ustvarjalnosti.

Koliko otrok je bilo takrat vpisanih in koliko vas je delalo v vrtcu?
Večino časa je bil vrtec poln, kar pomeni 17 otrok, saj smo kombinirani oddelek. Včasih so bili otroci večinoma iz drugega starostnega obdobja, mlajših je bilo zelo malo. Ne glede na starost otrok je zanimanje za vrtec v Lokavcu vedno veliko, kar nas zelo veseli. To pomeni, da starši zaupajo našemu delu in da vrtec ostaja pomemben del kraja.

Podružnični vrtec ima le en, kombinirani oddelek. Kako je delati v takšnem okolju?
Po svoje je čudovito, a hkrati zahtevno. Tukaj sem vzgojiteljica, organizatorka, včasih tudi hišnik in kdaj pa kdaj še kuharica (smeh). V majhnem vrtcu vsi delamo vse. A prav to daje našemu vrtcu dušo. Poznamo se, odnosi so zelo pristni, z otroki smo kot ena velika družina. Zagovarjam, da se tukaj res učimo za življenje. Veliko časa preživimo v naravi, spoznavamo rastline, opazujemo letne čase, veliko se gibljemo. To je za zdrav, celostni razvoj otroka izjemno pomembno. Zdi se mi, da otroke z vstopom v šolo pogosto hitro omejimo – učijo se ogromno obširnih informacij, včasih pa ne poznajo čisto osnovnih življenjskih veščin. Zato se trudim, da imamo celo svoje gredice, kjer sadimo in sejemo, pridelujemo različne rastline. Otroci se skozi igro in izkustveno učenje povsem nevede učijo odgovornosti, sodelovanja, opazovanja. To je pravi »kurikul za življenje«.

V zadnjih letih ste doživeli kar nekaj posodobitev prostorov z novo teraso. Kaj vam te posodobitve pomenijo?
Zelo veliko. To niso samo zidovi in nova oprema – to je sporočilo, da naš kraj in občina verjameta v pomen zgodnjega otroštva. Nova terasa otrokom omogoča varno igro na svežem zraku tudi v deževnih ali hladnejših dneh. Zdaj z otroki večkrat in lažje odidemo ven – na teraso lahko stopijo kar v copatih. Uredili so tudi okolico; ograja nam daje občutek varnosti in omogoča, da zunaj res sproščeno uživamo.

Kako so otroci doživeli otvoritev?
Zelo prisrčno! S ponosom so nastopali, peli in recitirali. Za otroke je to njihov »novi svet«, novi prostor za igro, predstavlja jim nove možnosti za gibanje in raziskovanje.

Po čem se vrtec na podružnici razlikuje od matičnega vrtca?
Vsi skupaj smo del ene velike zgodbe, a podružnica ima nekaj posebnosti. Prednost kombiniranega oddelka je, da otroci različnih starosti drug od drugega veliko pridobijo. Mlajši opazujejo starejše, posnemajo njihove veščine in vedenje, starejši pa spontano prevzemajo vlogo »mentorjev«. A po vseh teh letih lahko rečem, da je prav ta raznolikost tudi bogastvo našega vrtca.

Kaj vam osebno pomeni delo v tem vrtcu po vseh teh letih?
Zame je to veliko več kot služba. To je del mojega življenja in identitete. Ko vidim otroka, ki pride septembra prestrašen in zadržan, junija pa samozavestno sodeluje v igri, se zna izraziti, se je naučil deliti, prositi za pomoč, pokazati čustva, takrat vem, da ima vse delo smisel. Ko me na ulici pozdravijo nekdanji otroci, danes že odrasli ljudje, in mi povedo, da se vrtca Lokavec spominjajo z lepimi občutki, vem, da je bilo vse vredno. V tem vrtcu vsak dan pustim del svojega srca.

Kako vidite prihodnost Vrtca Lokavec?
Mislim, da je prihodnost svetla. Imamo sodoben in prijeten prostor, predvsem pa smo topla in povezana skupnost ljudi, ki vrtec soustvarjamo. Upam, da bo vedno dovolj otrok, da se življenje tukaj ohrani, in da bomo še naprej negovali odnose med vrtcem, šolo, starši in krajem. Želim si, da bi kombinirani oddelek ostal, ker verjamem v njegove prednosti, in da bi ohranili to povezanost, ki nas dela posebne.