Minulo soboto, 30. marca, se je s sprehodom Po poteh Agate zaključil dober teden trajajoč Festival sprehodov, ki ga društvo Hiša! organizira v okviru programskega stebra Rajzefiber. Društvo se sicer ukvarja s projekti na presečišču kulture in turizma, Rajzefiber (potovalna mrzlica) pa razvija zabavne in dostopne pristope pri širjenju zavedanja o dediščini in podpira lokalne ter mednarodne akterje na področju kreativnega turizma.
Triurni sprehod s pričetkom ob gradu Hrastovec z ogledom okolice enega največjih ohranjenih gradov v Sloveniji in spoznavanjem ene izmed številnih grajskih zgodb, ki jo je v delu Črni križ pri Hrastovcu zapisal Ožbalt Ilaunig, je udeležence vodil po Agatini poti do spomenika nesrečne ljubezni Črni križ pri Hrastovcu in po Franckovi učni poti okoli jezera Komarnik. Slednja je pomembno zatočišče in bivališče mnogih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Sprehajalka na dotičnem sprehodu je bila Nuša Lešnik iz Razvojne agencije Slovenske gorice.
Med sprehajalci je bil tudi Robert Šiško, ki je s svojim poznavanjem čarov tega biodiverzitetnega bisera kulturno-turističen sprehod obarval še nekoliko naravovarstveno. Za naš medij je nedeljsko popolde povzel takole: »Pot nas je najprej peljala ob naši ljubi reki Pesnici, ki ji člani skupine LiVe reke Pesnice rečemo tudi peščena princesa. Po poti ob njej so udeleženci izvedeli marsikaj o starem-novem prebivalcu bobru, ki se je semkaj vrnil po več kot 230 letih, pa tudi o zgodovini Pesniške doline. Nato smo vstopili na območje naravne vrednote državnega pomena Komarnik. Jezero Komarnik z gozdom Črni les, ki sega vse do Lormanja in glavne ceste Lenart-Maribor, in travniki na zahodni strani je oaza za ptice, tako selivke kot gnezdilke, ter biser biodiverzitete. Udeleženci so izvedeli, da jezero Komarnik napaja Partinjski potok, kar je bilo za nekatere kar presenečenje. Videli so duplo črne žolne na eni najdebelejših bukev v gozdu, na vodni gladini jezera pa so s teleskopom in daljnogledom opazovali paritveni ples čopastih ponirkov, živopisanih ptic, ki si zgradijo kar plavajoče gnezdo. Navdušeni so bili tudi nad vijolično cvetečim zimzelenom v gozdu in nad ozko potko med dva metra visoko lansko trstiko ob reki Pesnici,« in ob tem dodal, da je sploh pri tako edinstvenih območjih pomembno vedeti, kako in kdaj gremo na pot.
Omeniti velja še, da med udeleženci sprehoda Po poteh Agate na žalost ni bilo veliko lokalnih prebivalcev, temveč so prevladovali gostje iz Maribora in okolice. Vsi prisotni pa so pokazali veliko zanimanja in spoštovanja do poti, okolice in zgodovine. Med potjo je bilo veliko vprašanj in s tem razprave, bilo je zelo zanimivo in tri ure so minile v zelo prijetnem vzdušju.