Za demokracijo ni enoznačne definicije, zato je tudi težko definirati lokalno demokracijo. Dejstvo je, da bi demokracija morala služiti ljudem (vaščanom, krajanom, občanom, državljanom itd.) in se krepiti, ne pa, kot se dogaja v sodobni družbi, da izgublja verodostojnost in legitimnost. V demokraciji bi moralo biti nosilec suverenosti ljudstvo, saj beseda demokracija izhaja iz grških besed demos (»ljudstvo«) in kratein (»vladati«).

Ali je v Sloveniji tako?
Kot pravi Della Porta v Temeljih politične znanosti, je demokracija oblast iz ljudstva, oblast ljudstva in oblast za ljudstvo: izvira iz ljudstva, pripada ljudstvu in jo je treba uporabljati za ljudstvo. Moč vladajočih torej izvira iz ljudskega pooblastila.
Ali smo jim volivci res dali takšna pooblastila? Kot ugotavlja Lavtar, za današnjo rabo svobodne volitve in vloga političnih strank nista več zadostna mehanizma za komuniciranje med oblastjo in prebivalci. Čedalje večje nezaupanje do oblasti, demokratični deficit, iskanje dodatne legitimnosti organov politične oblasti ter hitrost in gostota sprejemanja odločitev v javnih zadevah zahtevajo nove mehanizme in ravnanja. Občutljivost prebivalstva glede odločitev je vse večja, motiviranost za njihovo neposredno soudeležbo pri sprejemanju odločitev pa majhna.

Odtujenost še dodatno krepijo nadnacionalne identitete, kot je Evropska unija, ki so od ljudi še bolj oddaljene, ob tem pa zmanjšujejo avtoriteto in pristojnosti nacionalnih vlad. Tako so v tem zapletenem in obsežnem sistemu interesov ovire za doseganje enakosti kot temeljne vrednote demokracije vedno večje.
Nam, »navadnim smrtnikom«, tako ostajajo le volitve, ki pa niso učinkovite in omogočajo le demokracijo politikov, ki so lojalni svoji stranki in ne svojim volivcem.

In zakaj se čudimo, da volilna udeležba upada? Ob prebiranju definicij o najpomembnejših normativnih elementih, na katerih naj bi temeljila tudi slovenska lokalna samouprava, dobim občutek, da berem utopične socialiste – avtonomija, demokracija in učinkovitost. Lokalna demokracija se opredeljuje kot politična platforma in priložnost za sodelovanje občanov.
Ali je res tako, ali je lokalna demokracija zgolj priložnost za posameznike? Trdimo lahko, da organizacijska plat reforme lokalne samouprave in možnosti za participacijo enostavno ne dosegajo pričakovanih rezultatov.

Ali so občani dovolj dobro informirani in vpeti v interakcijo s skupnostjo? Po komunikologu Splichalu je pojmovanje demokracije od nekdaj temeljilo na štirih temeljnih postavkah, ki so komunikacijskega značaja: da so državljani dobro obveščeni, da jih zanimajo politična vprašanja, da so enaki v pravicah do mišljenja, javnega izražanja, združevanja in odločanja ter da so vse odložitve podvržene javni razpravi.

Vsekakor so glavno vlogo pri uveljavitvi civilnih, političnih in socialnih pravic skozi zgodovino odigrali mediji. Z razvojem svobodnega tiska, svobodne komunikacije in obveščenega javnega mnenja so bili položeni temelji moderne ideje »aktivnega državljana«, ki ga postavlja v položaj aktivnih političnih subjektov.

In komu ne ustrezajo svobodni mediji? Občanom? Verjetno ne.
Mediji imajo pri uresničevanju načela svobode komuniciranja izredno moč in očitno to nekoga moti. Kar naenkrat se vsi ukvarjamo z mediji in njihovim pomenom, čeprav vemo, da so ti prisotni že od začetkov množičnega komuniciranja. V demokratični družbi pa predstavljajo samoumevno možnost informiranja za potrebe lokalnih skupnosti. Pregelj ugotavlja, da so lokalni mediji omogočili decentralizacijo komunikacijskih sistemov in »razbili« centralizem nacionalnih medijev. V političnih skupnostih si ljudje želimo več komunikacij med ljudmi in neposrednimi predstavniki oblasti, vendar, kot pravi Uletova, se moramo zavedati, da ljudje dajemo prednost informacijskemu vplivu toliko časa, dokler so na voljo nepristranski in objektivni izvori informacij. Zakaj se torej politiki in njihovi priskledniki trudijo grobo posegati v vsebino lokalnih medijev in slabo prenašajo kritike na račun njihovega slabega dela?

Ali jim bomo to dovolili?
Ne! Zato brezglavo ne ponavljajmo sporočil, ki jih nekdo širi, da so lokalni mediji »kmečki časopisi« in županova trobila, ampak rajši to energijo vložimo v korist lokalne demokracije.
Pred nami so lokalne volitve, zato gremo na volitve in se odločimo na osnovi preteklih izkušenj in dejanj posameznega kandidata in ne na osnovi nasmeha in beline zob ter obleke. Te tri naštete stvari so bile do zdaj v naši mladi državi velikokrat odločilne za izvolitev posameznih politikov, ali kot je dejal Tadej Toš na zadnjem nastopu v Lenartu: »Slovenci bomo jeseni spet volili bele zobe.«

Skratka, pri odločanju, koga voliti, postavimo izkušnje, znanje, vrednote in preteklo delo pred vizualno podobo kandidata!