Pred dobrimi štirinajstimi dnevi je v Ljubljani potekal dan odnosov z javnostmi, ki so ga organizatorji Marketing magazina poimenovali Dan PR, bil pa je namenjen letnemu pregledu novosti, trendov in dobrih praks na področju odnosov z javnostmi. Seveda smo se tega dogodka udeležili, saj so organizatorji napisali, da je udeležba obvezna za vse, ki se ukvarjamo s komuniciranjem.
Misliti mi je dal že prvi predavatelj prof. dr. Dejan Verčič v predavanju Vzpon odnosov z javnostmi. Zamislil sem se, ko je dejal, da živimo v času hipermoderne, ki jo tvorijo hipernarcisizem (najprej jaz), hiperdemokratizacija (moje mnenje šteje) in hiperpotrošnja (hočem vse in hočem zdaj).

Ta ugotovitev je zaskrbljujoča, ker vemo, da za narcistično osebnostno motnjo, ki jo prepoznamo po pretirani občutljivosti na kritiko, izredno močni potrebi po občudovanju in pomanjkljivem razumevanju čustev drugih, trpi desetina populacije. Verjetno se je ta številka močno povečala v zadnjem času v povezavi s socialnimi mediji.

Konvencionalna psihiatrija razločuje dve glavni podkategoriji narcistične osebnostne motnje: odkriti in prikriti narcisizem. Najpogostejši pojav so odkriti grandiozni narcisi, za katere velja, da imajo zelo izražen prenapihnjen občutek sebe. Zase mislijo, da so izjemni, briljantni in superiorni. V odnosu z drugimi so tekmovalni in izkoriščevalski, saj je njihov cilj prevladati. Pri njih sta izražena agresivnost in povzpetništvo. Sčasoma človeka izrinejo iz odnosa tako, da se do njega vedejo pokroviteljsko ali ignorantsko. Jezo pokažejo že pri najmanjšem nasprotovanju, so tudi izjemno ljubosumni. So ekstravertirani, polni energije, pogosto impulzivni in radi tvegajo. Imajo nizko samozavedanje in vedno prikrito iščejo bližnjice, da dobijo to, kar si želijo. Verjetno ni treba naštevati posameznikov, ki imajo s tem velike težave. Tu še imamo ljudi z zelo nizko samopodobo, ki si jo lažno poskušajo popraviti z botoksom itd.

Drugi pojav hipermoderne je hiperdemokratizacija ali moje mnenje šteje. Se strinjam, vsakdo ima pravico do svojega mnenja, samo ljudje se več ne slišimo in pozabili smo, da vsa mnenja niso enakovredna. Zagotovo ne moremo enačiti mnenja Facebook uporabnika, ki ima pri izobrazbi napisano »prikazati ni mogoče nobene šole«, in strokovnjaka s posameznega področja. V glavnem prav ti »prikazati ni mogoče nobene šole«, ki ne znajo obrazložiti svojega mnenja, postanejo nesramni do mnenja nekoga drugega. Težava pa ni v tem, da se z mnenjem ne strinjajo, ampak je v tem, da ga ne razumejo in so zato jezni na celi svet ter iz svoje nevednosti zasmehujejo strokovnjake.

Tretja stvar hipermoderne pa je hiperpotrošnja (hočem vse in hočem zdaj). Groza je, da ljudje ugotavljajo, da je ceneje kupiti nova oblačila kot oprati stara. In navadno so prav ti, ki jih vidiš na izhodu iz trgovine s plastično vrečko in imajo doma polne omare oblačil, najbolj glasni, da jih skrbi za naš planet. A dejansko gredo zavedno v trgovino in kupijo majčko, da zadovoljijo trenutne lažne potrebe. Zakaj lažne? Zato ker majčka drugi dan ni več nova in so spet nesrečni. Slogan »hočem vse in hočem zdaj« pa je najbolj na kožo pisan bančnikom, ki ponujajo kredite in razne kartice, da si na tak način njihovi »varčevalci« lahko zagotovijo vse lažne potrebe in se sploh ne vprašajo, kako jih bodo poplačali.

Verjetno se sprašujete, kakšna je rešitev? Samo ena je, in sicer da znanje in delo spet postaneta vrednoti.