Ko danes zaskrbljeno opazujemo razburkane oblake, suhe struge rek ali poplavljena polja, hitro dobimo vtis, da se je narava obrnila proti nam. Kot bi se svet, ki smo ga nekoč imeli za samoumeven, nenadoma začel rušiti. A ko odgrnemo plasti časa, se izkaže, da so človeške skupnosti že stoletja hodile po robu, ujete med srečo dobre letine in pogubo naravnih sil. Spremenljivo podnebje ni izum 21. stoletja - je stari spremljevalec človeške zgodovine.

Podnebne spremembe so ena osrednjih tem sodobnega časa. Znanstvena stroka opozarja na naraščajoče temperature, taljenje ledu, spremenjene padavinske vzorce in vse pogostejše vremenske ekstreme.

Čeprav današnje razmere poganja tudi človek, zgodovina razkriva, da so naši predniki od nekdaj spopadali z nenavadnimi vremenskimi pojavi, lakoto in naravnimi katastrofami.

Naravna dinamika in vpliv civilizacije

Planet je skozi geološko zgodovino prešel skozi več obdobij ohlajevanja in segrevanja - v zadnjih 650.000 letih kar sedem velikih ciklov. Zadnja ledena doba se je končala pred približno sedmimi tisočletji, ko se je začelo obdobje relativno stabilnega podnebja, v katerem se je razvila sodobna civilizacija. K tem naravnim ciklom so prispevali premiki Zemljine osi in orbite, vulkanska dejavnost ter premikanje tektonskih plošč.

Med letoma 1337 in 1340 se je Štajerska borila s kobilicami, ki so v rojih uničile vse, kar je zraslo užitnega. Foto: Štajerski deželni arhiv (ŠDA)

Danes pa je k naravni dinamiki dodan še močan človekov vpliv. V zadnjih 170 letih, odkar sistematično spremljamo vremenske podatke, smo priča globalnemu segrevanju. Kot pravi dr. Klemen Bergant, nekdanji direktor urada za meteorologijo pri Agenciji za okolje, danes pa izvršni direktor EUMETNET-a, združenja evropskih nacionalnih meteoroloških služb, je vsako izmed zadnjih treh desetletij od leta 1850 dalje toplejše od prejšnjega.

Vremenoslovci ugotavljajo, da je bilo obdobje od 1983 do 2012 najtoplejše tridesetletno obdobje v zadnjih 1400 letih na severni hemisferi.

Večina se strinja, da se bo Zemlja prilagodila spremembam, deljena pa so mnenja, ali se bomo zmogli tudi mi.

Zgodovina, polna ekstremov

Tudi preteklim rodovom narava ni prizanašala. Zgodovinar Sašo Radovanovič, ki je raziskoval preteklost Maribora in Štajerske, v kronikah najde nešteto dokazov, da so naši predniki doživljali vremenske in druge naravne katastrofe, ki so grozile njihovi eksistenci.

»14. stoletje je bilo za Štajerce naravnost kruto, saj so jih doletele praktično vse možne nesreče. Kronist je zapisal, da se je decembra 1332 ljudem najbrž zdelo, da se je svet postavil na glavo, saj da je bil zadnji mesec v letu prav poletno topel, že z novim letom 1333 pa naj bi pritisnil tako strupen mraz, da so zmrzovali ljudje in živina.«

»Med letoma 1337 in 1340 pa se je dežela borila s povsem drugačno nadlogo - kobilicami, ki so v rojih vsako leto uničile vse, kar je zraslo užitnega. Predstavljajte si to tragedijo, da vam tri leta zapored na njivah ne zrase popolnoma nič. Komaj so si ljudje opomogli od lakote, ki so jo povzročile kobilice, že je sredi maja 1342 najprej močno snežilo, nato pa so sledili še orkani in poplave. A naravi še vedno ni bilo dovolj, saj je ljudi dotolkla kužna vročica, ki je prišla iz Italije. Pet let kasneje, 1347, je pritisnil takšen mraz, da ni dozorel noben grozd, 25. januarja 1348 pa je štajerska tla zatresel še močan potres, ki je rušil zidovja in stolpe.«

Mala ledena doba

V letih 1541 in 1543 so se ljudje znova otepali kobilic, ki so povsem uničile pridelek, leto 1560 pa je bilo tako nerodovitno, da sploh ni bilo trgatve, zato so oblasti celo dovolile prosto uvažanje vina.

Zamrznjena Drava okoli leta 1900. Foto: Štajerski deželni arhiv (ŠDA)

»Potem pa so se začela obdobja nizkih temperatur, ki so še posebej zaznamovala 18. stoletje. Leto 1709 je bilo na Štajerskem tako mrzlo, da tako rekoč ni bilo pridelka poljščin pa še Drava je popolnoma zamrznila. Hud mraz je pritisnil tudi pozimi leta 1740; snežilo in zmrzovalo je še ves mesec maj pa tudi poletje ni kaj prida ogrelo zemlje in ozračja, saj se je mraz kar nadaljeval. Od 9. oktobra do pomladi 1741 se zemlja sploh ni odtajala in spet ni bilo trgatve. Ekstremno nizke temperature so se ponovile leta 1789, ko je Drava znova povsem zamrznila. Tako imenovana Mala ledena doba se je nadaljevala v naslednje leto, ko je vreme prinašalo same neprijetnosti: najprej je v prvih treh aprilskih dneh zapadlo ogromno snega, 21. aprila je pritisnil nenavadno strupen mraz, nato pa je 13. junija strahoten naliv povzročil veliko škode.«

Potresi, neurja, kuge, požari

Poleg muhastega vremena so naše kraje pestile še druge nesreče. »Kronisti beležijo še vrsto potresov, ki so rušili stavbe, številna neurja s točo, ki so uničevala vse pred seboj, Drava, ta nekdaj zelo deroča in divja reka, katere bučanje je bilo baje slišati na vrh Pohorja, je pogosto močno poplavljala, po deželi je vse od 14. stoletja morila kuga, največkrat pa v 17. stoletju, ko je terjala življenja kar tretjine prebivalstva. Poleg vsega naštetega so ljudi nenehno ogrožali še požari, saj je bila večina stavb nekoč iz lesa, zaradi česar je takoj zagorelo, ogenj pa se je v mestih tudi zelo hitro širil.«

Naši predniki so torej zelo dobro vedeli, kaj pomeni živeti v (ne)milosti narave. Njihovo življenje je bilo tesno povezano z zemljo, letinami in vremenskimi muhami - in prav zato so ekstremi pogosto pomenili vprašanje preživetja.

Narava je bila vedno nepredvidljiva, pa vendar danes nosimo del odgovornosti za spremembe. Zato nas vedno znova spomni, da nismo gospodarji sveta, temveč zgolj njegovi sopotniki.