Samomor je ena najbolj bolečih in hkrati najbolj zamolčanih tem sodobne družbe. Za vsako številko stoji ime, obraz, družina – in vprašanja, ki pogosto ostanejo brez odgovorov. Kljub napredku medicine, večji dostopnosti informacij in javnim kampanjam o duševnem zdravju ostaja samomor pojav, ki ga spremljata tišina in stigma.

Zaradi samomora letno po svetu umre več kot 700.000 oseb, takšna dejanja pa pustijo hude posledice pri družinah ter skupnostih.

Gre za pomemben svetovni problem, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je namreč samomor četrti najpogostejši vzrok smrti med posamezniki, starimi od 15 do 29 let. Število tistih, ki so si v EU vzeli življenje, zadnji podatek je za leto 2022, se je povzpelo na 49.042 smrti prebivalcev vseh starosti, kar ustreza standardizirani stopnji umrljivosti 10,6 smrti na 100.000 ljudi. Čeprav je bilo samomorov v postcovidnem obdobju nekoliko več, pa je v primerjavi na daljši rok ta stopnja vendarle upadla, saj je bila še leta 2011 stopnja umrljivosti zaradi samomora v EU 12,4 smrti na 100.000 ljudi.

Neslavno prvo mesto Slovenije v EU

V Sloveniji si tako rekoč vsak dan nekdo vzame življenje. Po podatkih NIJZ je leta 2024, številk za lani še ni, zaradi samomora umrlo 363 oseb, od tega 275 moških in 88 žensk. Prejšnja leta jih je bilo precej čez 400. Poskusov samomora naj bi bilo še deset do dvajsetkrat več. Naša država je tako po količniku samomora uvrščena med deset najbolj ogroženih evropskih držav, tako visoke številke pa so tudi javnozdravstveni problem.

Leta 2022 je imela Slovenija, tako Eurostat, med državami EU največ samomorov na 100.000 prebivalcev - 18,3, sledili pa sta ji Litva (18,2) in Madžarska (16,7).

Na nasprotnem koncu lestvice jih je Ciper zabeležil najmanj (4,1), in to pred Grčijo (4,6) in Malto (5,2). Na tej lestvici si Slovenija in Litva zadnja leta podajata roko in si izmenjujeta neslavni prestol, medtem ko je na svetovni ravni pred njima samo Južna Koreja.

FOTO2 Stopnja smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev, 2022, Vir: Eurostat

Če že Slovenija močno odstopa od evropskega povprečja, kaj šele lahko rečemo za naš konec države. Število samomorov je že v Podravju višje, še bolj, ko pogledamo statistiko za območje Upravne enote Lenart in po njenih posameznih občinah. Iz priložene tabele je razvidno, da je osebnih stisk med prebivalci Slovenskih goric zares veliko, da očitno ne znajo, upajo ali zmorejo poiskati pomoči, zato jih toliko vidi edino rešitev v samomoru.

Smo Slovenci res narod samomorilcev?

Kaj se torej dogaja, kje so vzroki za tako visoke številke, smo res narod samomorilcev, kot nekateri pravijo? Kot v svojem strokovnem članku z naslovom Epidemija samomorov? Odmevi na naraščanje stopnje samomorilnosti na Slovenskem v 19. in 20. stoletju ugotavlja dr. Meta Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, je samomor na Slovenskem že več desetletij pereča problematika. Prve statistične analize o razširjenosti samomora na Slovenskem so nastale že konec 19. stoletja, do obsežnejših suicidioloških analiz, iz katerih je bilo poleg podatkov o starosti, spolu in socialnem statusu mogoče sklepati tudi o širšem odnosu do samomora v družbi, pa je prišlo šele v desetletjih po drugi svetovni vojni. V večini lahko zasledimo zaskrbljujoč podatek, da je količnik samomorilnosti na Slovenskem v dobi enega stoletja narastel s treh samomorov na 100.000 prebivalcev v letu 1873 na 34 v letu 1980, v nekaterih delih države (Štajerska) pa celo na 60 samomorov na 100.000 prebivalcev. Kljub potencialnim napakam v statističnih prikazih gre za porast, ki je vzbujal in še vzbuja veliko pozornosti različnih strok, v zadnjem času pa tudi zgodovinopisja, ki je prepoznalo, da slovensko ozemlje omogoča dobro študijo primera, saj gre za periferni prostor na stičišču kultur in ver z močnim vplivom katoliške morale, ki je v obdobju stoletja in pol doživel velike spremembe v državnih in ideoloških okvirih.«

Število samomorov na 100.000 prebivalcev, 2020-2025. Vir: NIJZ

Odnos do samomora in pokopavanja samomorilcev se je skozi zgodovino močno spreminjal – od strogega verskega in pravnega obsojanja do današnjega bolj razumevajočega pogleda. Krščanska Evropa srednjega veka je pod vplivom naukov Avguština iz Hipona in Tomaža Akvinskega samomor razumela kot hud greh in tudi kot pravni prestopek. Tako je bilo tudi na Slovenskem, ki je stoletja živelo v okviru habsburške monarhije in pod močnim vplivom katoliške cerkve. Veljalo je prepričanje, da človek nima pravice poseči v dar življenja.

Pokop zunaj pokopališkega zidu

Samomorilec naj bi tako zagrešil »umor samega sebe«, zato mu pogosto ni pripadal pokop na posvečenem pokopališču, pač pa je svoj grob dobil zunaj pokopališkega zidu, ob cestah ali na neoznačenem mestu. Ponekod po Evropi so truplo celo simbolično oskrunili, npr. zabili kol v srce, s čimer naj bi preprečili, da bi se pokojnik »vračal« med žive, samomorilcu pa so lahko tudi zaplenili premoženje. V srednjem veku in še globoko v novi vek so bili takšni pokopi skromni, brez cerkvenega obreda in pogosto zunaj pokopališkega zidu. S tem je skupnost simbolno pokazala, da je pokojnik prestopil verske in družbene meje. Družina je bila lahko zaznamovana s sramoto, zato so se svojci marsikdaj trudili prikriti resnične okoliščine smrti.

V 19. stoletju, z razvojem medicine in začetki psihiatrije, se je pogled začel spreminjati. V času Avstro-Ogrske je pravna praksa postajala milejša, zaplembe premoženja so izginile, odločitev o cerkvenem pogrebu pa je bila vse pogosteje odvisna od presoje duhovnika in okoliščin smrti. Če je bila oseba razumljena kot duševno bolna, je bil odnos praviloma manj strog. V 20. stoletju je samomor dokončno prenehal biti pravno kaznovan. V socialistični Jugoslaviji država ni posegala v pogrebne obrede zaradi vzroka smrti, čeprav je družbena stigma v manjših okoljih še dolgo vztrajala.

Počasne spremembe pri razumevanju

Danes je razumevanje drugačno: samomor se obravnava kot posledica hude osebne ali duševne stiske, a kljub temu še vedno ostaja zelo stigmatizirano področje.
O samomoru se namreč še vedno težko pogovarjamo. Tisti, ki razmišljajo o samomoru ali se spopadajo z globoko stisko, pomoč pogosto poiščejo prepozno – ali pa sploh ne, svojci umrlih pa se poleg bolečine soočajo tudi z občutkom sramu in nerazumevanja okolice.

Pogledali smo, kaj kažejo podatki, kakšni so najpogostejši dejavniki tveganja, zakaj Slovenija že dolgo nosi neslavno statistično breme ter kako stigma in molk vplivata na posameznike in skupnost. Razumevanje je prvi korak k preprečevanju – in k temu, da številke ne bi ostajale zgolj številke. Pogovarjali smo se s Tino Goznik, magistro psihologije, ki dela na UP IAM Slovenskem centru za raziskovanje samomora in je kot raziskovalka vključena v izvedbo različnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalno-intervencijskih projektov s področja duševnega zdravja in samomorilnega vedenja.

Zgodnje prepoznavanje stisk

Omogočila nam je vpogled v to široko in aktualno področje in spregovorila o tem, kako osebi s črnimi mislimi pomagati in samomor preprečiti, kako storjeno dejanje kot cunami udari in pretrese samomorilčeve domače in bližnjo okolico, kako se porajajo vprašanja o tem, kaj smo spregledali, kako bi lahko odreagirali, a nismo, kako se soočiti s temi občutki krivde in kako kot družba komunicirati s svojci, ki so ostali za umrlim. Nekateri se namreč tega dejanja sramujejo, saj je samomor v naši družbi še vedno velik tabu in stigma, ki pade na vse, ne samo na tistega, ki ga je storil. Tudi ti ljudje potrebujejo razumevanje in pomoč. Dotaknili smo se podpore ranljivim skupinam, predvsem mladostnikom, pomena preventive in zgodnjega prepoznavanja stisk ter odgovornega komuniciranja o duševnem zdravju, ki lahko bistveno usmerja javno razumevanje in odziv družbe.

Pomemben dejavnik tveganja za samomor med mladostniki je medvrstniško nasilje. Foto: Freepik

Ni naključje, da je 10. september, ko obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora, lani že drugič zapored potekal pod geslom Spreminjajmo razumevanje samomora. Geslo izpostavlja pomen pogovora o samomoru ter premik od kulture tišine in stigme h kulturi odprtosti, razumevanja in podpore.

»Veliko samomorov beležimo med starejšimi posamezniki, predvsem med samskimi ali ovdovelimi moškimi, a je do njih pravzaprav težko priti. V našem centru se v prvi vrsti ukvarjamo z mladostniki, ki so prav tako ranljiva populacija in do katerih je lažje dostopati, saj v vpeti v šolski in družinski sistem, torej je lažje samomor tudi preprečiti, kot pri osamljenih starejših.«

»Če pogledamo v statistiko, spada samomor med mladostniki med prve tri vzroke umrljivosti, pri odraslih pa samomora ne najdemo med prvimi desetimi vzroki umrljivosti,« razlaga Goznikova.

»Zato je pomembno, da ta vedenja naslavljamo že v obdobju mladostništva, saj se praviloma takrat začnejo pojavljati samomorilne misli.«

Izobraževanje »vratarjev« sistema

V centru izvajajo številne preventivne delavnice za duševno zdravje in preprečevanje samomorilnega vedenja za osnovnošolce in srednješolce, projekt pa zdaj širijo še na študente. »Ukvarjamo se tudi z izobraževanjem t. i. vratarjev sistema, oseb, ki imajo zaradi svoje pozicije, torej zaradi svojega dela, boljši dostop do ranljivih populacij. To so šolski delavci, nevladne organizacije, zdravstvo, tudi socialno varstvo. Tako smo v zadnjem letu in pol izobrazili več kot 500 strokovnjakov, ki se ukvarjajo z mladostniki in ki lahko mogoče zaradi tega, ker so pogosteje v stiku z mladimi, prepoznajo njihove stiske in jih potem tudi hitreje naslovijo.«

Tina Goznik: »Težko se je sprijazniti s situacijo, a sprejeti je treba, da mogoče nikoli ne bomo imeli vseh odgovorov, zakaj je ljuba oseba naredila samomor.« Foto: Kjara Kocbek

Alkoholizem vsekakor spada med dejavnike tveganja, zlasti na vzhodu države, vsekakor pa je treba omeniti še (ne)dostopnost do pomoči, geografsko oddaljenost in številne osebne stiske. »Raziskave kažejo, da je več samomora v ruralnih predelih kot v urbanih mestnih središčih, tudi brezposelnost se povezuje z samomorilnim vedenjem. Tam, kjer ljudje izgubijo službe, se poveča tudi število samomorov. Med mladostniki pa je lahko dejavnik tveganja medvrstniško nasilje. Vsak od nas pozna koga, ki si je vzel življenje, pogosto je slišati, ja, kaj pa mu je ostalo drugega, ko pa se mu je zgodilo to in to. Najbrž nas takšno razmišljanje vodi do stališča, da je včasih samomor edina rešitev. Potem pa je tu še stigma do iskanja pomoči, ki je še vedno precej prisotna. V regijah, kjer je samomorov veliko, posamezniki redkeje poiščejo pomoč, ker jih je verjetno strah, kaj si bo mislila okolica. Seveda je še veliko drugih razlogov za samomor, saj je treba poudariti, da je samomorilno vedenje zelo kompleksno, da torej ne moremo najti enega dejavnika ali pa enega samega vzroka, zakaj do njega pride, je pa pomembno, da zaznamo indice in pravočasno ukrepamo.«

Ključna sta poslušanje in pogovor

A se zdaj ljudje, ko imajo težave in ko so v stiski, vendarle pogosteje zatekajo po pomoč. »Pomoči je pravzaprav veliko, samo korak k njej je treba narediti. Kajti zavedati se moramo, da je samomor smrt, ki jo je mogoče preprečiti, pri tem pa sta ključna poslušanje in pogovor. Vodja Slovenskega centra za raziskovanje samomora je pripravila celo priročnik z naslovom Pogovor o samomoru, ki v petih korakih predstavi, kako začeti pogovor z osebo, ki se je znašla v stiski. Gre za počasen in dolgotrajen proces, v katerem moramo priti od prepričanja, da so samo še razlogi za smrt, do tega, da so vendarle še tudi razlogi za življenje.«

Za preprečevanje samomorov sta ključna poslušanje in pogovor. Gre za počasen in dolgotrajen proces, v katerem moramo preiti od prepričanja, da so samo še razlogi za smrt, do tega, da so vendarle še tudi razlogi za življenje. Foto: Freepik

V preteklosti so študije govorile, da naj bi se samomor dotaknil vsaj šestih posameznikov, novejše pa govorijo kar o številki 135, dodaja Goznikova, kar dokazuje, da se samomor posredno in neposredno dotakne širše okolice, zato tudi ta po storjenem dejanju potrebuje pomoč. »Prisotni so občutki krivde, razmišljanje za nazaj in spraševanje Zakaj nisem prepoznal stiske, zakaj nisem naredil tega pa tega, da bi preprečil tragedijo. Težko se je sprijazniti s situacijo, a sprejeti je treba, da mogoče nikoli ne bomo imeli vseh odgovorov, zakaj je ljuba oseba naredila samomor.«

Velik vpliv Cerkve

Dr. Urška Mali Kovačič z ljubljanske teološke fakultete, v strokovnem članku z naslovom Vloga katoliške Cerkve pri prevenciji samomorilnosti v Sloveniji, govori o tesni povezavi med religijo in samomorom. »V našem kulturnem kontekstu je katoliška Cerkev stoletja ključno vplivala na odnos družbe do samomora, do samomorilcev in do njihovih žalujočih družin. Pomembno vlogo igra tudi pri prevenciji samomorilnosti, številne raziskave namreč potrjujejo preventivno vlogo različnih elementov religije. Zaradi samomora letno umre veliko ljudi, predvideva pa se, da so te visoke številke v resnici še precej višje, saj zaradi družbenih predsodkov in stigmatizacije (ponekod po svetu tudi zaradi ilegalnosti samomora) v statistiki niso zabeleženi vsi primeri. Kot navaja Svetovna zdravstvena organizacija, samomor globalno pomeni kar polovico vseh nasilnih smrti, pri ženskah pa je ta odstotek še višji in predstavlja 71 odstotkov.«

Od obsodbe in izključevanja k razumevanju in pieteti

Lenarški župnik Marjan Pučko je pred tremi, štirimi leti z veliko zaskrbljenostjo spremljal veliko število samomorov v Slovenskih goricah. »Takrat smo imeli skoraj vsak mesec po kakšen primer, večinoma je šlo za moške, stare med 40 in 60 let. Res je bilo težko obdobje, seveda zlasti za svojce, ki so se vrteli v krogu stigme in samoobtoževanja.«

Marjan Pučko: »Rimskokatoliška cerkev je spremenila svoj odnos do pokopavanja samomorilcev ter se preusmerila od obsodbe in izključevanja k razumevanju in pieteti.« Foto: Senka Dreu

Zadovoljen je, da je tudi Rimskokatoliška cerkev spremenila svoj odnos do pokopavanja samomorilcev ter se preusmerila od obsodbe in izključevanja k razumevanju in pieteti. Tako danes dopušča cerkveni pogreb, saj izpostavlja pomen sočutja in molitve za pokojnega. Pučko meni, da je to najbolje opisal dr. Ivan Platovnjak, profesor pri Katedri za moralno in duhovno teologijo Teološke fakultete Ljubljana, ki pravi:

»Človek, ki je storil samomor, ni zavržen in ni izgubljen, pač pa je v božjih rokah.«

V preteklosti je katoliška cerkev samomor razumela kot greh zoper Boga, kot zavrnitev daru življenja, zato je bil najostreje obsojan, storilec izobčen in prikrajšan za krščanski pokop. To je dodatno povečalo bolečino svojcev, ki so v žalovanju ostajali sami in stigmatizirani. Napredek psihiatrične in psihoterapevtske stroke pa je pokazal, da je samomor pogosto posledica hudih duševnih stisk, bolezni in bolečin, ki presežejo človekove moči odločanja. Cerkev je s poslušanjem življenjskih izkušenj postopoma začela globlje razločevati okoliščine in slediti katekizmu, ki pravi, da nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, ampak jim dati priložnost za zveličavno kesanje. Ta misel po Platovnjaku predstavlja globok premik – od obsodbe k zaupanju v Božje usmiljenje.

Pomembno sodelovanje s stroko

»Če pride k spovedi ali samo na pogovor oseba, ki nakazuje samomorilno vedenje, ji skušam svetovati in ji priporočim molitev, a ta ne zaleže zmeraj, zato jo napotim na psihološko pomoč, v ambulante za samopomoč. V takih primerih se mi zdi sodelovaje s stroko zelo pomembno, saj lahko na tak način marsikatero tovrstno dejanje preprečimo. (Pre)dolge čakalne dobe pri tem seveda ne koristijo. Druga zgodba so svojci samomorilca, ki ob tem doživijo neizmerno bolečino, ki jo pogosto spremljajo občutki krivde, nemoči in nerazumevanja okolice ter so prav tako potrebni pomoči.

»Slovenci smo zaprt narod in osebnih stisk ne obešamo na velik zvon, nasprotno, skrijemo jih ne le med domače štiri stene, še raje kar v globine svoje duše.«

»Zato pomoč velikokrat ne pride pravočasno,« opisuje Pučko, ki kot enega od pogostih dejavnikov samomora v Slovenskih goricah, tako kot Goznikova, izpostavi alkoholizem.

____________

Projekt podpira Journalismfund Europe v okviru programa Pluralistic Media for Democracy.