V poletnem Ovtarjevem klepetu je bila naša sogovornica dr. Andreja Padovnik, restavratorka in konservatorka. Čeprav se danes zdi, da ji je bilo v življenju postlano z rožicami, da se je z lahkoto zavihtela med akademsko elito, nato pa temu v zelo kratkem času dodala še uspeh v poslovnem svetu, še zdaleč ni bilo tako. Njena pot je bila polna ovir, ki pa jih je premagala in jih še premaguje z jasnim ciljem, vztrajnostjo, tudi trmo, če hočete, in seveda strokovnostjo.

Kako je Lenartčanka, ki se je po srednji šoli za oblikovanje vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, končala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo?

Materiala, kot sta les in kamen, sta me že tako zanimala, potem pa sem leta 2004 kot študentka začela delati v Restavratorskem centru, ki deluje pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Eno je vodilo do drugega in tako sem se vpisala še na gradbeništvo.

Služb pa niso metali za vami.

Študentski status sem imela skoraj deset dolgih let. Vmes se je leta 2008 zgodila gospodarska kriza, služb ni bilo. Diplomirala in magistrirala sem, nato so me za dve leti zaposlili na projektu za obnovo viteške dvorane v Brežicah, potem pa sem bila spet v zraku. Pogodbe mi namreč niso podaljšali, zato sem morala za eno leto odpreti s.p. Je bila kar finančna stiska takrat, svet se mi je podrl, a z današnjega zornega kota so to bile zame samo dobre stvari. Vpisala sem doktorat, dobila štipendijo, šla za eno leto v Švico, se vrnila, doktorirala, nato pa od kolegice prevzela vodenje centra za čas njene porodniške, natančneje vodila sem naravoslovni oddelek. Poleg raziskovalnega in praktičnega dela so bile to zame izredno pomembne izkušnje s področja upravljanja. Kajti ne šteje samo tisto, kar delaš na terenu, v laboratoriju ali v ateljeju, ampak je v ozadju še veliko drugih, pisarniških reči, pomembnih za celoten delovni proces.

Kar se da, obnovi v delavnici. Foto: osebni arhiv

Slednjič ste dobili status raziskovalke in nato asistentke.

Po letu nadomeščanja vodje centra me je čakala služba na fakulteti za gradbeništvo. Kot raziskovalka sem dobila super projekt, pri katerem sem se ukvarjala s kulturno dediščino, natančneje z injekcijskimi masami za utrjevanje zidov in stenskih slik. Po zaključku projekta sem postala asistentka, kar je pomenilo več pedagoškega dela. Izvajati sem morala vaje za študente, kar mi ni preveč ležalo, niti se nisem videla v pripravi predavanj in popravljanju izpitov. Znanje sicer še zmeraj predajam, saj organiziram delavnice za konservatorje in restavratorje, a to je drugače, le občasno, in mi je ljubo.

Po dolgih letih čakanja ste končno imeli zaposlitev za nedoločen čas, za mnoge v več ozirih sanjsko službo za vse večne čase v javnem sektorju, ste začeli razmišljati o odhodu.

Res je. Naključje je hotelo, da me je zaradi obnove oltarja sv. Sebastjana v tistem času kontaktiral lenarški župnik Marjan Pučko. Želel je, da pripravim vso dokumentacijo za državni razpis za sofinanciranje, ki je zunaj vsaki dve leti za nepremično kulturno dediščino. Pripravila sem ga in po nekem čudežu so ga odobrili. Za obnovo oltarja sem uspela dobiti odlično ekipo, tako da je delo dobro potekalo. To je bil trenutek, ko sem začela raziskovati, kakšne so potrebe po restavratorstvu na Štajerskem in ugotovila, da je v SV Sloveniji velik potencial za to. In čeprav sem imela dobro službo na fakulteti, sem si rekla: »To ni to, Andreja, pojdi, ne moreš staviti le na socialno varnost, pomembno je, da svoje delo rada opravljaš.« In sem spisala odpoved.

Kakšne so bile reakcije?

Takrat so menda vsi mislili, da se mi je zmešalo. Že odhod iz javnega v zasebni sektor je dovolj drzen, kaj šele se iti neko dejavnost, ki velja za izrazito »javno«. Iz Ljubljane sem se preselila nazaj v Lenart, odprla s. p. in ustanovila lastno konservatorsko-restavratorsko delavnico. Spomnim se, kako mama sprva ni bila navdušena. Ker je imel tudi oče pred upokojitvijo svoj s. p., je vedela, kaj vse to prinaša s seboj, a je na koncu podprla mojo odločitev.

Poznavanje prvotnih materialov, njihovih lastnosti in procesov staranja je ključno pri izbiri novih materialov in ustreznih posegov v kulturno dediščino. Foto: osebni arhiv

Na poslovni točki SPOT so vam svetovali ustanovitev zavoda.

Vključila sem se v ta nacionalni sistem podjetniškega svetovanja in mentoriranja. Tam so mi predlagali ustanovitev zavoda, saj bi z njim lahko kandidirala na razpisih, in mi pomagali od ideje do realizacije. Že prej mi je bilo jasno, da je uspeh možen le v povezovanju, ne pa v samostojni poti, zato smo se trije kolegi restavratorji iz bližnje okolice, poleg mene še Benjamin Korošec s Ptuja in Dejan Preifer iz Voličine, marca lani skupaj podpisali pod Zavod Recro, zavod za ohranjanje kulturne dediščine.

In že kmalu dobili tudi prvi razpis, in to za projekt, ki velja kar za revolucijo v restavratorsko-konservatorski branži.

Drži. Kmalu po ustanovitvi zavoda se je odprl razpis za obnovo negovskega gradu, kjer na srečo niso zahtevali referenc zavoda, ampak so zadoščale reference članov ekipe. Projekt smo dobili in ga izvajamo, delamo pa na konserviranju in restavriranju, tako na kamnu kot lesu in stenskih poslikavah. Gre za ogromen in zahteven projekt, ki ga moramo dokončati do konca leta. Ponosni smo, da nam je bil zaupana ta obnova, po kateri grad ne bo videti kot nov, pač pa ga bomo ohranili takšnega, kot je, obenem pa bomo preprečili njegovo nadaljnje propadanje.

Vzemimo za primer pozlačene kipe: doslej smo jih obnavljali tako, da so zasijali kot novi, poslej pa bo pozlata sicer poudarjena, a bo videti stara in se ne bo svetila. To je nova praksa v konservatorstvu, ki zahteva kar veliko spremembo v miselnosti.

Sledilo je še več projektov.

Poleg oltarja sv. Sebastjana in gradu Negova zaključujemo obnovo štukaturnega okrasja fasade UE Ptuj, podpisali smo tudi pogodbo za obnovo štukaturnega okrasja v Langerjevi vili ob mariborskem Ljudskem vrtu, čakajo nas konservatorsko-restavratorski posegi na stenskih poslikavah na stopnišču gradu v Slovenski Bistrici … Za poldrugo leto delovanja lahko z zadovoljstvom rečem, da smo pridobili pomembne projekte, pri katerih po potrebi sodeluje že sedem restavratorjev. Nabiramo si reference in postajamo prepoznavni v SV Sloveniji, ki je tudi naše ciljno območje.

Konservatorsko-restavratorsko delo je pogosto nevarno, saj poteka tudi na visokih gradbenih odrih. Foto: osebni arhiv

Z ZVKD tesno sodelujete. Oni določijo smernice, vi v skladu z njimi izvedete obnovo. »Spomeničarji« v javnosti slovijo kot birokrati, ki se držijo svojih pravil kot pijanec plota in od njih ne odstopajo niti za milimeter. So še zmeraj tako togi?

Ne več tako zelo, a spremembe gredo počasi. Težava je tudi na drugi strani. Stavbe pod kulturno zaščito so namreč večinoma v zasebni lasti, lastniki pa se pri obnovi v izogib težavam, zahtevam in večjim stroškom pogosto sploh ne obrnejo na zavod po smernice, kako to storiti. Menim, da bi morala država, če želi obnove po pravilih, take projekte sofinancirati. Tako kot je praksa v tujini. Je pa tudi res, da v Sloveniji na splošno nimamo občutka za kulturno dediščino, kot ga imajo denimo v Avstriji ali Nemčiji. Nanjo gledamo kot na nepotrebno finančno breme, nekakšen nebodigatreba, s katerim ne vemo, kaj točno početi.

Oče vam je že po diplomi odstopil delček svoje delavnice pri hiši.

Ki sem mu jo zdaj že povsem zasedla (smeh, op. p.). Tudi svojo sobo sem spremenila v pisarno, saj je tam gora fasciklov s papirji. Upam, da mi vse skupaj kmalu uspe preseliti v delavnico, sčasoma pa bo najbrž treba poiskati in najeti primernejši prostor, saj sedanji ne bo več dovolj.

Kako vas sprejema okolica, ljudje poznajo vaše delo?

Sosedje že, širša okolica pa ne, čeprav sem zmeraj vesela, če koga zanima, kaj delam.

Ob neki priliki sem na vprašanje, s čim se ukvarjam, povedala, da sem restavratorka. 'Aja, v restavraciji delaš,' je bil komentar.

Gre pač za poklic, ki ljudem ni zelo poznan.

Ob misli na delo restavratorjev, ki ste svojevrstni umetniki, človek dobi asociacijo na težke delovne razmere, tam nekje visoko na delovnih odrih. Na prah, polito barvo, nenavadne poze, ki povzročajo bolečine … Je res tako?

Na žalost pogosto je. To je slaba stran našega dela, da smo večinoma na gradbiščih. Umazanije se še navadiš, večja težava so nemogoče drže, zlasti na stropovih, kjer se prav čudno zvijaš, ko restavriraš slike. Kar se sčasoma pozna; sama na primer imam že pošteno načet ledveni in vratni del hrbtenice. Tudi obležala sem že zaradi bolečin, ki jih zdaj lajšam z masažami in telovadbo. A pri našem delu dobiš tudi kar dobro kondicijo – predstavljajte si, da morate desetkrat splezati do oltarja in nazaj.

Kaj pa strah pred višino?

Tudi tega se navadiš, čeprav s tem na srečo nimam posebnih težav. Sicer pa hodimo preglede, opravljene imamo višinske teste. Nikoli pa ne smeš postati brezskrben in preveč samozavesten, ampak zmeraj previden in pazljiv, saj boš samo tako preprečil nesrečo.

Umazanije se navadiš, pravi dr. Padovnikova, večja težava so nemogoče drže telesa, ki sčasoma povzročajo bolečine in okvare. Foto: osebni arhiv

Ali kaj pogrešate pri svojem sedanjem delu?

Raziskave. Ker prihajam iz raziskovalnega okolja, bi rada s tem nadaljevala. Raziskovalni center pri ZVKD ima edini v državi naravoslovni oddelek, ki raziskuje kulturno dediščino. Poznavanje prvotnih materialov, njihovih lastnosti in procesov staranja je ključno pri izbiri novih materialov in ustreznih posegov v kulturno dediščino. Prepričana sem, da bi nam tak oddelek v SV Sloveniji zelo prav prišel, ker ga zdaj ni, poleg tega njegovo ustanovitev zelo podpirajo tudi v mariborski območni enoti ZVKD. Naravoslovni oddelek bi torej v prihodnje lahko postal dodana vrednost zavoda Recro. Želim si, da bi nam uspelo vzpostaviti dovolj stabilno finančno okolje, da bi se lahko vsi zaposlili na zavodu, obenem pa zaposlitev omogočili še drugim strokovnjakom.