V sklopu projekta SoJo Europe (članek preberi tukaj) smo obiskali mlade slovenske kmete in preverili, kako razvijajo svoje kmetije, se soočajo z izzivi ter iščejo inovativne načine za ohranjanje podeželja. Zaradi bližine Perutnine Ptuj, ki velja za največjega slovenskega proizvajalca perutninskega mesa in izdelkov iz perutnine, je na območju Podravja, kot tudi Slovenskih goric, več kot sto pogodbenih kmetij, ki vzrejajo piščance po njihovih standardih (biovarnost, pogoji reje, krma). Med njimi je tudi kmetija Braček, ki jo je pred petimi leti prevzel danes 28-letni Uroš Braček iz Hvaletincev. Družina Braček se s kmetijstvom ukvarja že od leta 1989, njihova glavna dejavnost pa je bila dolga leta govedoreja, danes pa perutnina. Uroš, po poklicu avtomehanik, a se je za potrebe prevzema kmetije kot mladi prevzemnik prekvalificiral v kmetijsko stroko, je sprva mislil, da bo življenje preživel med motorji in orodjem v avtoservisni delavnici. A ko sta starša Ivan in Marija ob vse večjem obsegu dela začela izgubljati moči, se je odločil in ostal doma, na kmetiji.

Piščance vzrejajo po standardih Perutnine Ptuj (biovarnost, pogoji reje, krma). Foto: Uroš Braček

Milijonska investicija za boljšo prihodnost

Prevzem ni bil le prenos ključev, temveč je kaj kmalu sledila več kot milijon evrov težka investicija. Pri pridobivanju sredstev za investicijo so za pomoč prosili strokovnjaka, ki jim je urejal dokumenatcijo in je bil tudi prepričan v uspešnost njihovega projekta: “Točno je vedel kako pristopiti in kako pripraviti prijavo, da smo na koncu bili uspešni,” pojasnuje oče Ivan na terasi dvorišča, kjer nas je družina Bračko sprejela. Nadgradnja hlevov za piščance, posodobitev pripadajočih objektov ter nakup nove strojne mehanizacije je družini Braček prinesla breme kreditov, razporejenih do 20 let, ob tem pa so morali zavarovati tudi celotno kmetijo s hipoteko. K sreči so uspeli dobiti razumno in fiksno obrestno mero. »Vsak mesec plačujemo. Ljudje vidijo nov hlev, ne vidijo številk na papirju. Včasih se pohecam, da bom kredite odplačeval do penzije. Ampak drugače ne gre – če želiš biti konkurenčen, moraš vlagati,« pove brez olepševanja.

Telice in krave imajo iz hleva prost izhod na pašnik. Foto: Nina Zorman

Uroš Braček je prepričan, da je prihodnost kmetijstva v prilagodljivosti, inovacijah in povezovanju tradicije s sodobnimi standardi. Največja inovacija na kmetiji je brez dvoma prenovljen hlev za piščance velikosti 65 x 12 metrov. Staro stavbo so nadzidali in ji dodali zunanje izpuste, s čimer so izpolnili standarde za piščancem prijazno rejo, ki jih zahteva sodelovanje s Perutnino Ptuj preko Perutninarske zadruge Ptuj. V hlevu je vse avtomatizirano: od hranjenja do nadzora temperature in prezračevanja. »Cilj je, da živalim nudimo dobre pogoje reje. Piščanci rastejo bolje, meso je boljše kakovosti in manj je izgub,« razlaga Uroš. Poudarja tudi pomen sheme Izbrana kakovost Slovenije, v katero so vključeni, saj daje kupcu zagotovilo o poreklu in standardih.

»Ko kupci vedo, od kod hrana prihaja in kako je bila pridelana, so pripravljeni tudi plačati nekaj več.«

Bike pitance prodajajo preko posrednika Loški zadrugi. Foto: Nina Zorman

Mladi kmet čaka na razpise za posodobitev in rast

Na kmetiji obdelujejo 40 hektarjev zemlje, vzrejajo 130 glav govedi (molznice, telice, bike in mlado govedo) in 30.000 piščancev. Prihodki so razpršeni – mleko, perutnina, pitanci. Uroš razmišlja o širitvi perutninarstva, kjer vidi več fleksibilnosti, a je previden: »Trg se hitro nasiči. Moraš vedeti, kdaj se ustaviti,« a hitro tudi pojasni, da trenutno ni nobenega razpisa, na katerega bi se lahko prijavil, da bi širil in posodobil družinsko kmetijo. Če bi se pokazala prava priložnost in ustrezna finančna podpora ter boljša naklonjenost kmetijske politike tako v Sloveniji kot EU, je mladi kmet pripravljen brez oklevanja zagnati novo investicijo ter širiti svojo kmetijsko dejavnost, ki se nahaja v občini Sveti Andraž v Slovenskih goricah.

V dveh dneh proizvedejo približno 1.500 litrov mleka. Foto: Nina Zorman

Čeprav se hlev sveti od tehnologije, vsakodnevno življenje na kmetiji ni nič manj naporno kot nekoč. Delo poteka sedem dni na teden, brez konca delovnika. Poleg kmeta je Uroš še mehanik, vodovodar, računovodja in birokrat – vse, da zmanjša stroške.

»Če ne znaš vsega, te stroški požrejo,« pove odkrito.

Prizna, da je žalostno, ko kljub neprestanemu delu in trudu ne ostane veliko – dovolj je le za osnovno življenje, nikakor pa ne za povprečno plačo, kot bi si morebiti kdo mislil. Bračkov hlev je prepreden s senzorji in avtomatskimi sistemi: prezračevanje, hranjenje, nadzor prirasta. Vse povezuje računalnik. Pri kravah molznicah uporabljajo stroj, a ga je potrebno ročno namestiti. Za primer izpada električne energije imajo nameščen tudi lasten agregat. Tudi odločitev za več panog – mlečna goveda, pitanci, perutnina – je strateška. »Če si usmerjen samo v eno stvar, si preveč izpostavljen. Pri mleku cena lahko zelo niha. Pri piščancih je bolj stabilno, ker imamo pogodbo z zadrugo.«

Njihova največja investicija je bila izgradnja hleva za piščance. Foto: Nina Zorman

Zakaj mladi bežijo s kmetij?

Vprašanje visi v zraku vsakič, ko govorimo o prihodnosti slovenskega kmetijstva. Statistika je kruta: število mladih prevzemnikov se zmanjšuje. Uroš razloge vidi v vsakodnevni realnosti: »Dela je ogromno, prostega časa ni. Če tega ne delaš z veseljem, ne zdržiš. Če imaš dobro službo, zakaj bi potem bil doma hlapec sam sebi?« Doda še en razlog: birokracijo. »Razpisi so pisani za velike. Mi smo vmes – preveliki, da bi bili majhni, premajhni, da bi bili veliki. Pa še papirji – za vsako stvar papir, standard, kontrola, ki te spremlja čez celo leto. Če se zmotiš, ti vse pade.«

Družina kot temelj podeželskih kmetij

Na kmetiji živijo tri generacije: Uroš s partnerko in sinom Nikolajem ter hčerko Olivijo, oče in mati, ki sta, kot Uroš, zaposlena na kmetiji. Na kmetiji pomaga tudi partnerka, ki študira agrarno ekonomijo, sicer pa imajo tudi na njeni domačiji kmetijo.

»Brez družine ne bi šlo. To je način življenja. Ni služba od osmih do štirih. Živali ne čakajo,« pravi.

Ko ga vprašam, kaj ga žene naprej, čeprav je pot polna izzivov, se le nasmehne: »Zdaj smo že tako daleč, da moramo vztrajati. Če ne bomo mi, kdo bo? Hrano bomo vedno potrebovali.” In prav ima: Slovenija je lepa, ampak če polja ne bodo obdelana, bo ta lepota samo še razglednica.