Kakšna bo podoba podeželja v prihodnosti? Obiskali smo štiri kmetije iz območja Slovenskih goric in preverili kako se mlajše generacije kmetov soočajo z izzivi, ki jim jih nalaga sodobno življenje. Dejstvo je eno: število kmetij je močno v upadu, državne strategije so pisane za spodbujanje mlajših generacij, da bi prevzele družinske kmetije in tako ohranjale podeželje. List prenese vse, realno življenje žal ne. V prvi SoJo zgodbi (Solutions journalism/rešitveno novinarstvo) smo predstavili življenje na kmetiji mladega Mateja Goznika in Alberta Kocbeka, tokrat pa smo pod drobnogled vzeli inovativne prakse, ki izrisujejo prihodnje obete za razvoj podeželja. Mlada prevzemnika kmetij 28-letni Uroš Braček in 31-letni Aleš Perko vidita prihodnost kmetijstva zelo podobno – ne zgolj v ohranjanju tradicije, temveč v prilagodljivosti, inovacijah, tehnološki posodobitvi in povezovanju tradicije s sodobnimi standardi.

Danska velja za eno najbolj tehnološko razvitih kmetijskih držav v Evropi. Tam so hlevi kot iz učbenika, polja pa izrisujejo zemljevid prihodnosti. Pogledali smo v številke in preverili, kam jih peljejo, nato pa skočili še čez mejo, k sosedom Hrvatom, v Prvan Selo in Grabušić, kjer so novinarski kolegi obiskali dve kmetiji, ki bo v to SoJo zgodbo vnesla še eno dimenzijo, ki kaže, kako različne poti lahko vodijo do podobnih izzivov: preživetje na kmetiji v času, ko so stroški višji kot kdajkoli prej, prihodki pa negotovi. In ker prihodnost stoji na mladih, smo vprašali tudi mariborsko kmetijsko fakulteto, kako na ta izziv gleda s svojih predavalnic in poligonov.

Vsem je skupno eno, skrb vzbujajoče vprašanje: kdo bo kmetoval jutri?

Ko številke usmerjajo življenje na kmetiji

Aleš na telefonu uporablja svoj večplastni Excelov model, ki je natančno orodje za nadzor kmetije. Foto: Manuela Brunčič

Na Spodnji Velki že šesti rod te družine nadaljuje zgodbo, ki se piše z zemljo, vinom in živalmi. Glavni utrip kmetije danes dajejo reja mladih govejih pitancev in vinogradi, a njene korenine segajo daleč nazaj – vinogradništvo so Perkovi zapisali v svojo družinsko kroniko že v 19. stoletju. Lani je kmetijo kot mladi prevzemnik z odločnostjo in vizijo prevzel Aleš Perko, 31-letni magister ekonomskih in poslovnih ved, ki verjame v kmetijstvo, vendar ne tako, kot ga pogosto prikazujejo: kot romantično, nostalgično, žrtveno, temveč kot panogo prihodnosti, ki zahteva znanje, vizijo in sposobnost prilagajanja.

Modernizacija s pomočjo evropskih sredstev

Alešev oče je že bil tisti, ki je venomer prednost dajal vlaganju v posodabljanje kmetije. »Na prvi razpis, naš največji doslej, smo kandidirali v letu 2016, v realizacijo smo šli leta 2018. Časi niso bili enostavni, saj smo se odločili za gradnjo sodobnega hleva (zračnega, udobnega, varnega za delo), kar je pomenilo veliko dražjo gradnjo, kot bi lahko bila sicer. Tudi priznane vrednosti razpisa so bile nižje, kot je bila dejanska vrednost projekta,« nam prve izzive pri posodobitvi kmetije pojasnjuje Aleš. Gre za postavitev hleva za 170 bikov (vseh skupaj je nekaj več kot 200 – skupaj s starim hlevom), velikosti 45 x 18 metrov, kjer je na prvem mestu varnost in udobje živali. Dotlej so redili do 60 bikov na leto, potem pa skoraj trikrat toliko.

Perkovi so zgradili sodoben hlev za 170 glav živali. Foto: arhiv Aleš Perko

Sledilo je več investicij, za nekatere so prejeli tudi evropsko podporo: za lažjo in učinkovitejšo oskrbo živali so uredili nov skladiščni skedenj, silosa za ječmen in repične tropine ter investirali v krmilni voz in preostalo potrebno mehanizacijo. Ko jih je obiskala naša ekipa so delavci ravnokar gradili dodaten silos, ki bo mladega kmeta stal dobrih 60 tisoč evrov. “V te razpise smo šli z veliko žlico. Vedeli smo, da želimo kmetijo povečati, narediti sodobnejšo in da imamo možnost. Zavedamo se, da če želimo jutri ali čez pet let živeti in delati na naši kmetiji je to nujno potrebno. Skupno smo v zadnjih sedmih letih investirali več kot milijon evrov. Potrebno je gledati naprej,” pragmatično pojasnjuje Aleš, ki je sicer izšolan za številke, a mu srce bije za življenje na podeželju. Med razpisi, krediti, inflacijami in državnimi strategijami išče tisto, kar je v kmetijstvu vedno bilo najtežje: ravnotežje.

Perkovo meso pristane na krožnikih prebivalcev Kosova, Italije, Libanona, manjši del tudi Avstrije in izjemno majhen košček ostane v Sloveniji. Foto: Manuela Brunčič

Inovativnost kot orodje preživetja in razvoja

Prostora za improvizacijo ni. Vsak kilogram krme, vsaka kapljica gnojevke, vsak centimeter obdelovalne površine ima svojo številko. Na kmetiji Perko so podatki temelj odločanja. »Jaz moram vedeti, kaj se dogaja. Če opazim odstopanja, lahko takoj reagiram,« pove Aleš, medtem ko na telefonu odpre Excelovo tabelo, večplastni model, ki ga je razvil sam. Barve, formule, analize. Na prvi pogled zapleten sistem, a v njegovih rokah postane izostreno orodje za nadzor nad kmetijo.

Pogled hvaležnosti in veselja sredi življenja na kmetiji. Foto: arhiv Aleš Perko

Model spremlja porabo krme po posameznem biku, stroške, lastne cene, stanje zalog. »Sčasoma sem ga nadgradil še za gnojila, sredstva za varstvo rastlin, evidenco zalog in kolobarjenje,« doda. Na kmetiji že od leta 2010 uporabljajo precizno škropljenje, kasneje tudi gnojenje. »Na podlagi analize tal točno vemo, kje potrebujemo več in kje manj. Stroški so nižji, vpliv na okolje manjši, učinek pa večji. Velik potencial vidim v preciznem kmetijstvu. Pomembno je, da veš, kaj delaš in zakaj. Moj model bi rad nekoč razvil v aplikacijo in ponudil tudi drugim kmetom. A to je velik finančni zalogaj.«

Zemlja je kmetom sveta

Glavnino reje na kmetiji predstavljajo biki, ki jih kot teličke kupujejo iz različnih evropskih držav – od Češke, Slovaške, Francije in tudi z Irske. »Irski so res kakovostni – lahko govorimo o ekstra kakovostnih teletih. Močni so, dobro omišičeni, prave "forme" in lepo napredujejo,« pripoveduje Aleš, medtem ko se sprehajava po zračnem hlevu, umeščenem med prostrane travnike in njivo. Žalostno je le, da prvovrstno vzrejeno meso prodajamo v tujino, saj Perkovo meso pristane na krožnikih prebivalcev Kosova, Italije, Libanona, manjši del tudi Avstrije in izjemno majhen košček ostane v Sloveniji.

»Z veseljem pokažem, kako delamo. Nimam kaj skrivati. Le tako lahko ljudem približamo, kaj danes pomeni biti kmet. Zakaj je to, kljub vsemu naporu, tudi lep poklic,« pravi Aleš,

ki verjame, da odprtost gradi razumevanje. »Če hočemo, da nas družba razume, jim moramo najprej iskreno pokazati, kaj počnemo. Brez olepševanja. Tudi takrat, ko je težko.« Zaveda se, da imajo kmetje pogosto slabo javno podobo. »Veliko je kritik na račun kmetov, a jaz verjamem, da prav kmet najbolje ve, kaj zemlja potrebuje. On živi od nje. Zemlja je zanj sveta. Nihče je ne bo tako čuval kot tisti, ki ve, da mu daje kruh.«

Pogled na družinsko kmetijo Perko. Foto: Manuela Brunčič

»Mlado tele danes stane med 1600 in 2000 evri. Pet let nazaj smo zanj odšteli največ 900,« pojasnjuje gospodar kmetije na Spodnji Velki. A številke govorijo same zase – stroški so se v nekaj letih skoraj podvojili. A s tem se zgodba še ne konča. Ob vse dražji živini rastejo tudi cene krme, energentov, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev. Obratni kapital se veča, tveganja so vsak dan bolj nepredvidljiva. »In ko pride še neurje ali suša, si čez noč na robu.« Trenutno je na kmetiji okoli 200 bikov, kar po njegovih besedah pomeni ravno dovolj za eno redno zaposlitev, na kmetiji pa sta zaposlena on in mama, oče je v pokoju.

Na dobrih 55 hektarjih obdelovalnih površin pridelujejo vso osnovno krmo za mlado, pitano govedo. Leta 2023 je vinograd uničila toča, a jih je rešila rodna sezona leto kasneje. Kmetija Perko kljub vsemu ostaja ena prepoznavnejših v regiji – tudi po zaslugi vina. Na ocenjevanju KOS v Lenartu so v preteklosti pobrali vse šampionske naslove. A za uspeh ni dovolj le kakovost.

»Danes je kmetija kompleksen sistem. Moraš znati reagirati hitro, razmišljati strateško, razumeti stroške, vlaganja in imeti posluh za trg,« pove Aleš,

ki verjame, da bo prihodnost kmetijstva slonela prav na znanju, inovacijah in pogumu za prilagajanje.

Med tuneli zorijo prve paprike. »Prej so bile tukaj jagode, zdaj bo paprika, čez cesto pa bodo v prihodnosti še jagode, brokoli in cvetača,« pove Aleš. Žena, doma iz zelenjadarske kmetije, krmari med obema domačijama – in letos še z novorojenko. »Kakovost, red in jasna vizija – to se prodaja,« pravi. Namakalni sistem so pri tem nujni, če želiš imeti pridelek.

V bližnji prihodnosti želijo k dejavnosti dodati še prodajo zelenjave in sadja. Foto: Manuela Brunčič

Kmetje kot rizična skupina

Lepo se je sprehoditi po tako sodobni, modernizirani in urejeni kmetiji. A za vsem tem stojijo ogromni krediti, ki so veliko in težko breme vsakega kmeta, ki se poda na takšno pot. Na koncu na kocko postavijo celotno premoženje, saj v veliki večini banke želijo garancijo z vpisom hipoteke na premoženje. Časi so bili tudi za Perkove obremenjujoči: “Ko smo vzeli kredit je bila obrestna mera ‘le’ 1,1 plus Euribor. A to je bila spremenljiva obrestna mera, ki je skozi leta zelo nihala, če orišem: ko smo vzeli kredit je bilo 300 evrov obresti, a v času covida smo prišli že na 1.000 evrov samo za obresti. To te potem investicijsko in likvidnostno precej drži nazaj,” pripoveduje in tudi pojasni, da samega kredita ni bilo enostavno dobiti: “V času kovida smo iskali priložnosti, da bi prešli na fiksno obrestno meto, ampak žal opcije ni bilo. Na bankah so nam povedali, da smo kmetje rizična skupina in tako kredita nismo morali reprogramirati. To pomeni, da danes plačujemo okoli 5,7 obrestno mero s šestmesečnim Euriborjem.” 

Aleš Perko se zaveda, da če želi jutri ali čez pet let živeti in delati na domačiji je modernizacija kmetije nujna. Foto: arhiv Aleš Perko

Aleš Perko, kandidat za inovativnega kmeta 2023, meni, da se v Sloveniji še vedno »bojimo« kapitala in uspeha. »Bodimo srečni, če je nekdo imel pogum, da investira, se zadolži, poveča obseg, saj s tem ustvari nova delovna mesta. A zdi se, kot da ima država interes, da ostane čim manj kmetij. Oslabiti kmeta in gospodarstvo pomeni imeti lažji nadzor nad tem, kaj se dogaja,« pove odkrito. Sliši se ostro, a podobne misli so prišle iz ust številnih slovenjegoriških kmetov.

Pod blagovno znamko Vina Perko pridelujejo večkrat nagrajeno vrhunsko vinsko kapljico. Foto: Manuela Brunčič

V začetku lanskega decembra je pod okriljem kmetijskega ministrstva nastal Akcijski načrt za delo z mladimi kmeti do leta 2030, ki predvideva vrsto dejavnosti na štirih ključnih področjih: formalno izobraževanje, opolnomočenje mladih kmetov, podporno okolje in ozaveščanje javnosti o pomenu kmetijstva. Čeprav zbuja upanje, ostaja brez časovno in številčno opredeljenih ciljev, torej brez jasne merljivosti. Dokler ostajajo cilji le na papirju, ostaja tudi upravičen strah, da bomo še naprej stopicali na mestu. Zapisali so: “Akcijski načrt za delo z mladimi kmeti je seznam dejavnosti, ki se bodo do leta 2030 izvajale na nacionalni ravni, da se izboljšajo razmere in pogoji za kmetovanje, predvsem mladih kmetov,” vendar vsi naši sogovorniki v sklopu projekta SoJo Europe imajo občutek, da niso slišani in da gre kmetijska politika eno smer, potrebe kmetov in trga pa v drugo. Kmetje potarnajo, da strategije pišejo uradniki, ki niso še videli blatih škornjev. Ampak papir prenese vse, zemlja pač ne. Sistem je prepočasen, prezapleten in predvsem preveč odaljen od realnosti. Kmetje pa potrebujejo sistem, ki stoji za njimi. Da se jih sliši. Da lahko tisto, kar obljubljajo razpisi, dejansko tudi izpeljejo. Investicije, ki jih izpeljejo niso za pet let, temveč za 10, 15 ali 20, zato bi morala biti tudi vizija države tako naravnana.

Aleš Perko je bil leta 2023 kandidat za inovativnega kmeta. Foto: arhiv Aleš Perko

Kmetje niso neumni

Ko pogovor nanese na razpise, Aleš zamaje z glavo. »Spodbudnega okolja ni,« pove neposredno.

»Če imaš srečo, prideš skozi. A razpisi so pogosto zgrešeni – pogoji so togi, včasih celo nesmiselni.«

Opozarja na sistem točkovanja, ki po njegovem mnenju ni usmerjen v resnične potrebe kmetij. »Če si ženska prevzemnica, dobiš več točk. Enako velja za izobrazbo – čeprav imaš visoko izobrazbo, a ni s področja kmetijstva, ti ne prinese nič. Pa dobro vemo, da je danes kmetija mnogo več kot samo kmetovanje – je podjetje.«

Mladi prevzemnik Aleš Perko pravi, da ne išče privilegijev, temveč zdravo osnovo za delo. Foto: arhiv Aleš Perko

Sam bi v preteklosti na razpisih prejel določene točke, danes jih ne več. »To ni logično. Če imaš na primer pogodbo s humanitarno organizacijo, da boš viške hrane doniral, dobiš dodatne točke. A te stvari ne rešujejo ključnih izzivov kmetij. Kriteriji bi morali temeljiti na dejanskih potrebah, tako pa se ustvarjajo umetne prednosti za tiste, ki sistem bolje poznajo, ne pa nujno za tiste, ki res vlagajo v razvoj kmetije.« Pri tem poudari, da ne išče privilegijev, temveč zdravo osnovo za delo. »Kmetje nismo neumni. Naše babice in dedki so delali z naravo, jo ohranili, da lahko danes sploh kmetujemo. In tudi mi, današnja generacija, iščemo priložnosti – a z novimi izzivi ne moreš več delati tako, kot pred 20 leti. Potrebujemo prostor za sodobne pristope in inovacije.«

Želja po posodobitvah, a posluha s strani države ni

Uroš Braček: "Razpisi so pisani za velike. Mi smo vmes – preveliki, da bi bili majhni, premajhni, da bi bili veliki." Foto: Nina Zorman

Zaradi bližine Perutnine Ptuj, ki velja za največjega slovenskega proizvajalca perutninskega mesa in izdelkov iz perutnine, je na območju Podravja, kot tudi Slovenskih goric, več kot sto pogodbenih kmetij, ki vzrejajo piščance po njihovih standardih (biovarnost, pogoji reje, krma). Med njimi je tudi kmetija Braček, ki jo je pred petimi leti prevzel danes 28-letni Uroš Braček iz Hvaletincev. Družina Braček se s kmetijstvom ukvarja že od leta 1989, njihova glavna dejavnost pa je bila dolga leta govedoreja, danes pa perutnina. Uroš, po poklicu avtomehanik, a se je za potrebe prevzema kmetije kot mladi prevzemnik prekvalificiral v kmetijsko stroko, je sprva mislil, da bo življenje preživel med motorji in orodjem v avtoservisni delavnici. A ko sta starša Ivan in Marija ob vse večjem obsegu dela začela izgubljati moči, se je odločil in ostal doma, na kmetiji.

Piščance vzrejajo po standardih Perutnine Ptuj (biovarnost, pogoji reje, krma). Foto: Uroš Braček

Milijonska investicija za boljšo prihodnost

Prevzem ni bil le prenos ključev, temveč je kaj kmalu sledila več kot milijon evrov težka investicija. Nadgradnja hlevov za piščance, posodobitev pripadajočih objektov ter nakup nove strojne mehanizacije je družini Braček prinesla breme kreditov, razporejenih do 20 let, ob tem pa so morali zavarovati tudi celotno kmetijo s hipoteko. K sreči so uspeli dobiti razumno in fiksno obrestno mero. »Vsak mesec plačujemo. Ljudje vidijo nov hlev, ne vidijo številk na papirju. Včasih se pohecam, da bom kredite odplačeval do penzije. Ampak drugače ne gre – če želiš biti konkurenčen, moraš vlagati,« pove brez olepševanja.

Telice in krave imajo iz hleva prost izhod na pašnik. Foto: Nina Zorman

Največja inovacija na kmetiji je brez dvoma prenovljen hlev za piščance velikosti 65 x 12 metrov. Staro stavbo so nadzidali in ji dodali zunanje izpuste, s čimer so izpolnili standarde za piščancem prijazno rejo, ki jih zahteva sodelovanje s Perutnino Ptuj preko Perutninarske zadruge Ptuj. V hlevu je vse avtomatizirano: od hranjenja do nadzora temperature in prezračevanja. »Cilj je, da živalim nudimo dobre pogoje reje. Piščanci rastejo bolje, meso je boljše kakovosti in manj je izgub,« razlaga Uroš. Poudarja tudi pomen sheme Izbrana kakovost Slovenije, v katero so vključeni, saj daje kupcu zagotovilo o poreklu in standardih.

»Ko kupci vedo, od kod hrana prihaja in kako je bila pridelana, so pripravljeni tudi plačati nekaj več.«

Bike pitance prodajajo preko posrednika Loški zadrugi. Foto: Nina Zorman

Mladi kmet čaka na razpise za posodobitev in rast

Na kmetiji obdelujejo 40 hektarjev zemlje, vzrejajo 130 glav govedi (molznice, telice, bike in mlado govedo) in 30.000 piščancev. Prihodki so razpršeni – mleko, perutnina, pitanci. Uroš razmišlja o širitvi perutninarstva, kjer vidi več fleksibilnosti, a je previden: »Trg se hitro nasiči. Moraš vedeti, kdaj se ustaviti,« a hitro tudi pojasni, da trenutno ni nobenega razpisa, na katerega bi se lahko prijavil, da bi širil in posodobil družinsko kmetijo. Če bi se pokazala prava priložnost in ustrezna finančna podpora ter boljša naklonjenost kmetijske politike tako v Sloveniji kot EU, je mladi kmet pripravljen brez oklevanja zagnati novo investicijo.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je za naš medij pojasnilo, da se je po podatkih Statističnega urada RS leta 2024 na približno 25.500 kmetijskih gospodarstvih redilo nekaj manj kot 454.000 glav govedi. To je pol odstotka oziroma približno 2.200 živali manj kot leto prej. »Število govedi upada že četrto leto zapored in se je od leta 2020 zmanjšalo za več kot pet odstotkov oziroma za približno 25.800 glav,« navajajo na ministrstvu. Glede reje perutnine pa izpostavljo, da so zadnji celoviti podatki iz leta 2020 in da je takrat perutnino redilo 27.006 kmetijskih gospodarstev, skupaj več kot sedem milijonov živali. V Podravski regiji je bilo nekaj več kot 3,3 milijona živali na skoraj 5.000 gospodarstvih.

V dveh dneh proizvedejo približno 1.500 litrov mleka. Foto: Nina Zorman

Čeprav se hlev sveti od tehnologije, vsakodnevno življenje na kmetiji ni nič manj naporno kot nekoč. Delo poteka sedem dni na teden, brez konca delovnika. Poleg kmeta je Uroš še mehanik, vodovodar, računovodja in birokrat – vse, da zmanjša stroške.

»Če ne znaš vsega, te stroški požrejo,« pove odkrito.

Prizna, da je žalostno, ko kljub neprestanemu delu in trudu ne ostane veliko – dovolj je le za osnovno življenje, nikakor pa ne za povprečno plačo, kot bi si morebiti kdo mislil. Bračkov hlev je prepreden s senzorji in avtomatskimi sistemi: prezračevanje, hranjenje, nadzor prirasta. Vse povezuje računalnik. Pri kravah molznicah uporabljajo stroj, a ga je potrebno ročno namestiti. Za primer izpada električne energije imajo nameščen tudi lasten agregat. Tudi odločitev za več panog – mlečna goveda, pitanci, perutnina – je strateška. »Če si usmerjen samo v eno stvar, si preveč izpostavljen. Pri mleku cena lahko zelo niha. Pri piščancih je bolj stabilno, ker imamo pogodbo z zadrugo.«

Njihova največja investicija je bila izgradnja hleva za piščance. Foto: Nina Zorman

Zakaj mladi bežijo s kmetij?

Vprašanje visi v zraku vsakič, ko govorimo o prihodnosti slovenskega kmetijstva. Statistika je kruta: število mladih prevzemnikov se zmanjšuje. Uroš razloge vidi v vsakodnevni realnosti: »Dela je ogromno, prostega časa ni. Če tega ne delaš z veseljem, ne zdržiš. Če imaš dobro službo, zakaj bi potem bil doma hlapec sam sebi?« Doda še en razlog: birokracijo. »Razpisi so pisani za velike. Mi smo vmes – preveliki, da bi bili majhni, premajhni, da bi bili veliki. Pa še papirji – za vsako stvar papir, standard, kontrola, ki te spremlja čez celo leto. Če se zmotiš, ti vse pade.«

Ko ga vprašam, kaj ga žene naprej, čeprav je pot polna izzivov, se le nasmehne:

»Zdaj smo že tako daleč, da moramo vztrajati. Če ne bomo mi, kdo bo? Hrano bomo vedno potrebovali.«

Kako izgledajo kmetije na Danskem?

Na Danskem vsakih deset let poteka natančen popis kmetij, ki skupaj z državnimi registri ponuja podroben vpogled v tamkajšnje podeželje. Podatki razkrivajo dve plati zgodbe: po eni strani izjemen tehnološki napredek, po drugi pa izzive staranja prebivalstva in koncentracije zemljišč.

Povprečna starost danskega kmeta danes znaša 53,6 leta. Mlajši od 35 let predstavljajo le 4,7 % vseh kmetov, kar odpira vprašanje nasledstva in prihodnosti družinskih kmetij. V osemdesetih letih je bilo skoraj 100.000 kmetij, danes jih je le še okoli 28.000. Obenem raste število velikih kmetij z več kot 200 hektarji – teh je danes že skoraj 3.700. Sodobno dansko kmetijstvo med drugim pooseblja kmetija Lyngbygård, kjer tradicijo že četrto generacijo ohranja in nadgrajuje družina Bønløkke. Lyngbygård obsega približno 1.000 hektarjev lastnih zemljišč ter še nekaj sto hektarjev v zakupu. Na poljih pridelujejo pšenico, ječmen, fižol, oljno ogrščico in travna semena, med drugim za golf in nogometna igrišča. Letno iz kmetije pride tudi okoli 2.000 ton slame, ki jo uporabljajo za ogrevanje mesta Aarhus. Sodelujejo z danskimi podjetji, kot sta Nordic Seeds in Dansk Agro, ter s centri SEGES in Velas, kjer testirajo nove sorte žit in uvajajo inovativne kmetijske prakse. Paul Jakob Bønløkke je prepoznan kot predstavnik nove generacije danskega kmetijstva, ki je odprt za razpravo o izzivih in rešitvah, zvest svoji stroki in hkrati aktiven v kmetijskih organizacijah.

Kmetija Lyngbygård iz Danske. Foto: arhiv kmetije

Kmetija Lyngbygård združuje tradicionalno pridelavo s sodobno tehnologijo: precizno kmetijstvo, digitalne zemljevide polj, satelitsko spremljanje in napredne prakse gnojenja ter varstva rastlin. S tem zmanjšujejo uporabo kemičnih sredstev in optimizirajo donos pridelka. Poleg tega aktivno obnavljajo okoliške habitate – 45 hektarjev gozda so namenili biotski raznovrstnosti in ustvarjanju življenjskega prostora za številne vrste.

Vir: Statistični urad Danske, www.statbank.dk

V regiji Midtjylland, gospodarskem in kmetijskem središču države, je povprečen družinski dohodek kmetij presegel 330.000 danskih kron (okoli 43.000 evrov). Če primerjamo povprečni standardni prihodek slovenskega kmetijskega gospodarstva iz Podravske regije ta znaša 52.500 evrov letno, so nam sporočili iz kmetijskega ministrstva (podatek je za leto 2024). A sektor na Danskem ostaja visoko kapitalsko intenziven: hipotekarni krediti za kmetijstvo dosegajo 250 milijard kron (33 milijard evrov). Podatki o naložbah iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razkrivajo, da je bilo v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020 za ureditev in vzdrževanje nepremičnin v živinorejskem sektorju izplačanih 45,4 milijona evrov, podprtih pa 287 kmetijskih gospodarstev. V sektorju perutninarstva je bilo izplačanih 3,8 milijona evrov za 15 gospodarstev. Povprečna višina sofinanciranih naložb v živinorejo je znašala 214.623 evrov na vlogo, pri perutninarstvu pa 613.969 evrov. Za podatke o kmetijskih kreditih in gibanju obrestnih mer ministrstvo ne razpolaga s podatki.

Število kmetij z najmanj 200 ha. Vir: Statistični urad Danske, www.statbank.dk

Ekološki razcvet, a manj kmetij

Površina ekoloških kmetij se je od leta 2015 povečala z 160.000 na več kot 260.000 hektarjev. Najhitrejša rast je bila med letoma 2018 in 2022, ko je ekološka pridelava dosegla vrhunec pri 275.000 hektarjih. V istem obdobju se je število kmetij zmanjšalo z več kot 37.000 na približno 30.000 – upad je bil še izrazitejši pri kmetijah z živino, ki so s skoraj 29.000 v letu 2006 padle na nekaj več kot 14.000. Je torej prihodnost v ekološkem kmetovanju?

Površina namenjena ekološkim kmetovanjem na Danskem. Vir: Statistični urad Danske, www.statbank.dk

Po nacionalnem Akcijskem načrtu za razvoj ekološkega kmetijstva do leta 2027 je v Sloveniji ključno doseči 18 % ekološke obdelovalne površine. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je v sistem kontrole ekološkega kmetovanja (tako v certificirano pridelavo kot v fazo preusmeritve) vključenih približno 6 % vseh kmetijskih gospodarstev. Skupaj obdelujejo okrog 54.600 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar predstavlja približno 11 % vseh površin v uporabi. Kmetje na terenu pa nam pripovedujejo: ekološko kmetijstvo da, vendar za kakšno ceno? In ali je možno od tega tudi živeti in preživeti?

Podatek, ki povezuje Dansko in Slovenijo, kaže, da se proizvodnja vse bolj seli na manjše število večjih kmetij, kar je del širšega, globalnega trenda. Danska ponuja pogled v prihodnost: manjše število večjih, tehnološko naprednih kmetij, počasna a stalna rast ekološke pridelave ter nujna prilagoditev na demografske in tržne pritiske.

Kako univerza mlade kmete uči prihodnosti

Mag. Manfred Jakop, predavatelj na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede in domačin iz Slovenskih goric, dobro ve, kaj kmetijstvu diha za ovratnik. »Digitalizacija prinaša priložnosti, a tudi razkorak – velike kmetije nove tehnologije uvajajo že več let, manjše in družinske pa se pogosto soočijo s pomanjkanjem znanja, denarja in podpore,« pravi.

Foto: arhiv Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije

Na fakulteti teče vrsta projektov, ki to vrzel skušajo premostiti – od preciznega kmetijstva in uporabe pametnih senzorjev do daljinskega zaznavanja in pilotnih »živih laboratorijev«, kjer se rešitve preizkušajo na pravih kmetijah. Pri tem sodelujejo tudi študenti, ki v sklopu vaj, praktičnega usposabljanja in raziskovalnih nalog neposredno delajo z lokalnimi pridelovalci. »Nosilci uvajanja novih tehnologij v velike sisteme so pogosto prav naši diplomanti,« poudari Jakop in izpostavi lenarško kmetijsko podjetje Žipo, kjer je glavni tehnolog Klemen Kaučič. Podjetje se ponaša z vzrejo 3.500 prašičev in 1.400 glav goveda, poleg tega v okviru poljedelstva na okoli 870 hektarjih kmetijskih površin pridelujejo razne poljščine, od tega imajo 27 hektarjev ekološke pridelave.

Mladi kmetje so, opaža, najbolj odprti za inovacije. A statistika je neizprosna – delež kmetov, mlajših od 35 let, je v Sloveniji padel z 4,6 % na 3,5 %.

»Če želimo, da bodo Slovenske gorice tudi čez dvajset let polne obdelanih njiv, moramo mladim ponuditi orodja, znanje in podporno okolje,« meni mag. Jakop.

V povprečju se na fakulteto vsako leto vpiše od šest do dvanajst študentov iz širšega območja Ptuja in Lenarta. Opaža, da se študenti v času dodiplomskega študija le deloma zavedajo pomena in priložnosti, ki jih ponuja področje digitalizacije in inovacij v kmetijstvu – zanimanje izkazuje približno 60 odstotkov med njimi. Ko pa napredujejo na podiplomsko raven, se zanimanje občutno poveča, saj imajo takrat že jasnejšo predstavo o svoji karierni poti in vlogi, ki jo želijo kot diplomanti odigrati v kmetijskem prostoru.

Foto: Nina Zorman

Zakonodaja zaostaja za ponudbo na trgu

Med priložnostmi izpostavi zakonodajo za uporabo dronov v profesionalne namene, ki v Sloveniji še čaka na zeleno luč, medtem ko jo imajo sosedje na Hrvaškem že leto dni. Takšna tehnologija bi bila po njegovih besedah zlata vredna za sadjarstvo, vinogradništvo in zelenjadarstvo v gričevnatem svetu Slovenskih goric. Mladi se prednosti zavedajo in so pripravljeni celo združiti moči pri nakupu, če v tem vidijo finančno in podjetniško prednost.

Foto: arhiv Aleš Perko

Povezovanje lokalnih kmetov in ustanov

Povezovanje med kmeti se v praksi največkrat odvija prek poljedelskih krožkov, denimo v Mariboru in na Ptuju, kjer ob strokovnih predavanjih specialistov, kot je Timotej Horvat, udeleženci izmenjujejo izkušnje o pridelavi, kmetijskih strojih in digitalizaciji. Občasno pa kmetijski zavodi, fakulteta in Kmetijski inštitut – ki na Ptuju upravlja poskusno polje na območju nekdanje Semenarne – pripravijo tudi praktične dogodke, kjer kmetje lahko spoznajo in preizkusijo sodobne tehnologije, od samovoznih robotov za okopavanje do samohodnih mulčerjev in dronov za rabo v kmetijstvu. Fakulteta pa študente na podjetniško pot v kmetijstvu usmerja z dodiplomskimi in podiplomskimi programi, kot so agrarna ekonomika, ekološko kmetijstvo in agronomija, ki vključujejo predmete s področja podjetništva in ekonomike. Študenti se srečujejo z vab­ljenimi predavanji, primeri dobrih praks ter ogledi uspešnih kmetij doma in v tujini (Open Fieldtage, Nizozemska, Belgija, Italija, Avstrija, …). Fakulteta nudi tudi praktično usposabljanje na Univerzitetnem kmetijskem centru Pohorski dvor, kjer poteka prenos znanja in prikaz inovacij. Kot raziskovalna institucija se povezuje z lokalno prakso in AKIS mrežami ter omogoča brezplačne delavnice za študente v sodelovanju s Kmetijsko zbornico.

Želijo zgraditi nekaj, kar ostane

Leta 2009 so objekte prilagodili zakonskim okvirjem in registrirali proizvodnjo naravnih sadnih žganj in likerjev. To pomeni brez sladkorja, brez mešanja in brez dodajanja kakršnih koli sestavin, poudarja Vlainić. Foto: Josip Durdov

Novinarji iz Lika Club-a so obiskali družino Vlainić iz Prvan Sela pri Perušiću. "Včasih moraš prepotovati svet, da se vrneš domov in razumeš, kaj imaš," pravijo. Zgodba, ki se je začela leta 1929 z vrnitvijo pradedka iz Amerike, danes diši po šljivovici, stari jelovini, kamnu in tradiciji, ki po petih generacijah še vedno živi v vsej svoji polnosti.

Obisk njihovega družinskega posestva je pravzaprav potovanje v koncept, kako se znanje, vztrajnost in vizija lahko zlijeta v produkt, ki ni le konkurenčen, ampak tudi iskreno avtentičen. Drago Vlainić, danes glava družine, a v resnici le del verige, ki jo nadaljuje njegov sin Ivan, pravi:

»Pogoj za uspeh? Veliko potovati, veliko spraševati, predvsem pa veliko učiti.«

Pred desetletjem se je odločil zapustiti Zagreb in nadaljevati družinsko zgodbo.

Kmetija Vlainić spada med majhne destilarne – letno pridobijo do 2.000 litrov čistega alkohola. Ko se to pretvori v žganja in likerje, gre za 3.000–3.500 litrov izdelkov na leto. Foto: Josip Durdov

Njihova rakija ni le pijača in je izdelek, ki diha z okoljem. Brez dodanega sladkorja, iz sadja, ki raste na skoraj 600 metrih nadmorske višine. Njihova kušaonica (prostor za degustacije) je postavljena v hiši, ki jo je zgradil praded po vrnitvi iz Amerike. Za tistimi starimi kamnitimi zidovi pa se ne skriva le tradicija, temveč tudi premišljena inovativnost. Družina Vlainić je ena redkih v regiji, ki je uspešno povezala znanje, izkušnje in evropske razpise. S sinom Ivanom kot nosilcem kmetije so pridobili več kot 150.000 evrov nepovratnih sredstev, s katerimi so obnovili objekte, razširili posest, kupili najsodobnejšo destilacijsko opremo in uredili prostor za degustacije ter turistični apartma. Ni šlo brez tveganj – krediti, hipoteke, dolgoročni načrti – a odločitev, da stavijo na kakovostno in trajnostno proizvodnjo, se je izkazala za pravilno.

»Nismo šli v to, da bi obogateli. Vse, kar smo ustvarili, smo vložili v kamen, les in znanje,« pravi Drago.

Drago pravi, da so želeli zaokrožiti poslovanje: najprej pridelava sadja, nato gostinstvo, potem turizem. Foto: Josip Durdov

A kljub inovacijam in nagradam (tudi za najboljšo šljivovico na Hrvaškem), ostajajo prizemljeni. Največji izziv? Delovna sila. Šljiva zori hitro, rok za obiranje je kratek – in ljudi ni. Letos bodo prvič preizkusili tuje delavce. Ko pade vprašanje o prihodnosti, ne govorijo o rasti v litrih, temveč o nadgradnji kakovosti. Vizija je jasna: zgraditi nekaj, kar ostane – ne le kot okus, ampak kot model.

Inovativnost v službi preživetja

Marinko Vukobratović se spominja začetkov pred desetimi leti, ko so bile razmere za prodajo in napredek precej ugodnejše kot danes. Foto: Josip Durdov

Pred šestimi leti je zapustil Zagreb, delo turističnega vodiča in mestni vrvež. Kupil je traktor, nekaj konjev, čebel, ovac in kravo. Ne zato, ker bi iskal pobeg – ampak ker je želel biti sam svoj človek. Marinko Vukobratović danes vodi družinsko kmetijo v Grabušiću pri Korenici, a meni:

»To ni več kmetija. To je podjetje. Sistem. Obrazci, kontrole in datumi. Pa sem hotel samo živeti z naravo.«

Kot eden od finalistov izbora za najboljšega mladega kmeta na Hrvaškem ne skriva razočaranja. Sistem, pravi, večkrat kaznuje trud kot spodbuja napredek. »Ovca izgubi uhan – pride sankcija. Če prepozno pokosiš – kazen. Če si prehiter – spet vprašanje. Medtem pa so razpisi redki in razdeljeni po nekem čudnem ključu.«

Na svojem posestvu Vukobratović prideluje tudi ekološki med, vendar ga je zaradi številnih preprodajalcev ponarejenega medu ob liških cestah težko prodati. Foto: Josip Durdov

Sprehod po njegovi kmetiji je čudovit, urejeno je in preprosto. A Marinko pravi, da mu turizem ni strast, temveč je nuja. Svojo »Ježevo kućico«, staro liško hišo, oddaja turistom. Denar, ki ga dobi, pa gre hitro v sol za ovce, krmo, popravilo mehanizacije ali druge finančne izdatke, ki so na kmetiji ko vreča brez dna. »Vse, kar zaslužim od gostov, vlagam v kmetijo. Obratno, kot bi moralo biti,« pravi z malce grenkobe. Sredstva EU je že koristil, a opozarja:

»To niso darila. Plačaš vse vnaprej, potem pa čakaš, ali ti bodo sploh kaj povrnili. Vse, kar imam ni moje. Lahko mi kadarkoli rečejo, da naj vrnem.«

Kmetijstvo, kakršnega poznamo iz pripovedi starih staršev, je po njegovem mnenju mrtvo. »Danes ne moreš imeti vrta, pet ovac in miru. Potrebuješ stotine glav, hektarje zemlje in ogromen kapital – če ga nimaš, si ves čas pod vodo.« Pravi, da se »mali« vse težje prebijejo. Veliki so že prevzeli najboljšo zemljo, imajo boljše pogoje in odnose. Mladi? Po njegovih opažanjih jih ni več, saj gredo s trebuhom za kruhom v velika mesta in se nikoli več ne vrnejo v Liko. A Marinko kljub vsemu ostaja. Ne zaradi sistema, ampak zaradi živali. Zaradi svobode, ko zjutraj nahraniš tele in vidiš otroka, ki mu nosi vedro.

Marinko meni, da se pogosto ustvarja negativna slika o kmetih: kmeta in kmetovalca se podcenjuje. Foto: Josip Durdov

Brez mladih kmetov bo na naših mizah hrana iz laboratorija

Čeprav so poti, ki jih ubirajo mladi kmetje v Slovenskih goricah, na Danskem ali v Liki, različne, se vse srečajo v istem križišču – v vprašanju preživetja in prihodnosti kmetij. Na eni strani je tradicija, ki daje korenine in identiteto, na drugi tehnologija, ki prinaša hitrejše, bolj natančne in bolj donosne rešitve. Vmes pa realnost: dragi krediti, nepredvidljivo vreme, birokratski labirinti in trg, ki ne dopušča napak.

Skupni imenovalec vseh zgodb je želja ustvariti nekaj, kar bo obstalo: kmetijo, ki jo bodo lahko brez skrbi in težav prevzeli naši zanamci. Pri tem se mladi kmetje ne borijo le za lastno prihodnost, ampak za ohranitev obdelane pokrajine, lokalne hrane in skupnosti, ki jo podeželje nosi v sebi.

Vprašanje »Kdo bo kmetoval jutri?« tako ni le retorično, temveč urgentno. Odgovor bo odvisen od tega, ali bomo kot družba znali prepoznati pomen tistih, ki kljub vsemu vstajajo ob petih zjutraj in se vračajo domov, ko sonce že zaide. Od tega, ali bomo kmetom dali orodja, znanje, finančno varnost in predvsem občutek, da niso sami. Statistike nakazujejo, da bodo manjše, družinske kmetije izginile, kmetijske površine pa bodo obdelovala kmetijska podjetja. A če bodo Slovenske gorice čez dvajset let še vedno dišale po pokošeni travi, vinu in sveže preorani zemlji, bo to zasluga teh, ki so danes pripravljeni tvegati – in vztrajati.

Avtorji: Nina Zorman, Senka Dreu, Zmago Šalamun