Če bi se pred tridesetimi leti vozili po makadamskih cestah Slovenskih goric, bi vas ob poti pozdravile povsem drugačne podobe podeželja. Leseni ploti, dolga gospodarska poslopja iz brun in mogočna drevesa, ki so zvesto čuvala domačije – varovala pred nevihtami in poleti nudila osvežujočo senco. Danes so te prizore zamenjale moderne hiše, v veliki večini s snežno belo fasado in strogo črno streho, obdane z brezhibno urejeno zelenico, ki jo vzdržuje robotska kosilnica. Tam, kjer je nekoč za hlevom stalo klasično gnojišče, se zdaj bleščijo bazeni za poletno osvežitev, ob katerih se razprostirajo otroška igrala. Pred četrt stoletja je na območju Upravne enote (UE) Lenart, kamor spada šest občin in živi več kot 20.000 prebivalcev, delovalo 1.580 kmetij – danes jih je 400 manj! Interes mladih za prevzem domačih kmetij strmo pada – delež prevzemnikov, mlajših od 35 let, znaša le še 3,5 odstotka, kar je precej pod povprečjem Evropske unije, ki je 6,5-odstotno. Kaj je razlog, da se nekateri kljub temu niso odločili za odhod v velika mesta ki obljubljajo boljše življenje, temveč vztrajajo med travniki, njivami, sadovnjaki in zemljo, ki diši po domu?

V zadnjih petih letih je na območju UE Lenart, na dobrih 205 kvadratnih kilometrih, kmetijo kot mladi prevzemnik prevzelo zgolj 72 posameznikov.

Letos je država mladim prevzemnikom namenila 13 milijonov evrov sredstev, a v preteklih dveh letih je kar 16 milijonov ostalo neporabljenih. Zanima nas, kaj odvrača mlade od kmetovanja – panoge, ki je nekoč hranila generacije prednikov in je temeljila na ponosu ter pripadnosti zemlji. Odpravili smo se na družinsko kmetijo Goznik, kjer je vajeti pred tremi leti prevzel Matej Goznik – eden tistih, ki je izkoristil državno podporo za mlade prevzemnike.

Ko domača kmetija postane dobra podjetniška zgodba

Slovenske gorice so tisti košček Slovenije, kjer se gozdni robovi zlivajo v sadovnjake, in je kraj, ki je pred še nekaj let nazaj proizvedel kar deset odstotkov jabolk v Sloveniji (natančneje v Voličini in Jurovskem Dolu). Danes je ta slika popolnoma spremenjena. Na prste ene roke lahko prešteješ sadjarje, ki še tam gojijo jabolka. A tam, med jablanami, v zatišju podeželskega vsakdana, stoji kmetija Goznik.

V sadovnjaku imajo več kot devet različnih sort jabolk: “Strankam je potrebno ponuditi raznolikost,” meni Matej Goznik. Foto: Manuela Brunčič

Družinska zgodba, ki se razteza čez več generacij, je danes tudi poslovni model – premišljen, srčen in skrbno negovan. “Naša kmetija obdeluje dobre tri hektarje. Letno pridelamo okoli 90 ton različnih sort jabolk, zraven pa še imamo breskve (30 arov), hruške (20 arov), slive (10 arov), maline in tudi jagode ter fige. Sadovnjak ima vpeljan namakalni sistem z lastnim vodnim zajetjem, ki ga je že pred leti uredil Matejev oče. Da so bili konkurenčni na trgu so pred tremi desetletji zgradili hladilnico, uredili so tudi protitočno zaščito za celoten nasad jabolk. Tako so se že pred leti dobro prilagodili na vremenska tveganja, ki so sicer zahtevala znatna finančna sredstva, a jim je uspelo s skrbnim in premišljenjim upravljanjem – danes so tako zaščiteni pred sušo in točo, ki vedno pogosteje prizadane Slovenske gorice, kot tudi kraje po celotni Sloveniji. Četudi je Matej z bratom vedno rad pomagal pri kmečkih opravilih, ki jih nikoli ni bilo ne konca ne kraja, se najprej ni odločil za šolanje v tej smeri, temveč je izbral ekonomsko šolo, nadaljeval in uspešno zaključil študij medijskih komunikacij, nato pa se vedno bolj intenzivno spogledoval z življenjem na podeželju ter se odločil in si pridobil še poklic inženir kmetijstva in krajine.

Del kmetije Goznik, kjer se nahaja prozvodni obrat Mimine domače kuhne. Foto: Manuela Brunčič

A predati kmetijo v upravljanje mlajših generacijam ni tako enostavno in s tem so se soočili tudi Goznikovi: “Ni šlo ravno gladko. Morali smo se resno pogovoriti. Takrat sva z mojo ženo živela na Ptuju in hodila v službo. Želel sem ustvarjati na svoji domačiji, imel sem ideje, tudi žena je že takrat pekla pecivo in se spogledovala z življenjem na kmetiji. Razdelili smo si delo in naloge in smo hvaležni za življenje, ki nam je danes dano,” pripoveduje 39-letni Matej, ki ne skriva zadovoljstva.

Mirjana in Matej si prizadevata svoja sinova Jakoba in Jona popeljati v svet kmetovanja – želita jima približati tako lepote kot tudi izzive življenja na kmetiji. Foto: Manuela Brunčič

Kmet, podjetnik, vizionar in psiholog

Poleg sadjarstva, se žena Mirjana, po poklicu učiteljica razrednega pouka, ukvarja z dopolnilno dejavnostjo peke peciva, kruha in slovenskogoriške gibance, svojo ponudbo pa je nadgradila še z domačimi marmeladami in liofiliziranim sadjem: “Želim ponuditi nekaj novega, zato sem k ponudbi dodala še liofilizacijo, ki pri sadju ohrani svoje hranilne vrednosti, okus in teksturo, ne da bi izgubilo pomembne sestavine. Stranke ga imajo zelo rade,” pripoveduje. Vsak začetek ima svoje izzive in tako je bilo tudi pri Goznikovih, kljub temu, da so bile nekatere stvari že utečene, saj se trg in povpraševanje strank spreminja:

“Dedek je bil prvi, ki je svoje pridelke ponujal na ljubljanski tržnici in od tega je že kar 42 let. Še danes tam ponujamo naše sadje, ponudbo pa smo dopolnili še z Mirjaninimi izdelki, ki jo ponuja pod blagovno znamko Mimina domača kuhna."

Foto: Manuela Brunčič

Sadje prodajamo v lenarško zadrugo in tudi v okoliške osnovne šole – Lenart, Voličina, Jurovski Dol, a vse to zahvaljujoč sortirnemu stroju, ki nam je olajšal delo, hkrati pa ob hladilnici tudi omogočil, da jabolka brez težav prodajamo tudi v zimskem času (pred nakupom stroja smo sami lahko prodali le 50–60 ton jabolk. Nakup sortirnega stroja nam je omogočil da lahko prodamo več jabolk). Mirjana svojo domače dobrote ponuja tudi v Zadrugi Dobrina, ki združuje manjše pridelovalce in skrbi za promocijo njihove ponudbe. Za prebivalce Maribora in okolice so oblikovali tedensko ponudbo zabojčkov s svežo, lokalno pridelano zelenjavo, ki jo dostavljajo na območju Maribora z okolico, v svoji spletni trgovini, kot tudi fizični trgovini v Mariboru. Del prihodkov pa Goznikovi prejemajo tudi od t.i. lenarškega multimata, naprave, ki stoji v centru Lenarta in mimoidočim ponuja lokalne dobrote iz okoliških kmetij: od sveže zelenjave, jajc, jogurtov, mleka, domačega peciva in marmelad do testenin. Vesela sta tudi obiskov različnih zaključenih skupin, ki radovedno in z zanimanjem pokukajo v njuno življenje na kmetiji: “V teh dneh bomo gostili štiri avtobuse. Velikokrat so to ženske iz različnih društev po Sloveniji, ki jih zanima peka peciva, gibanica in kako se tega posla lotevamo v Slovenskih goricah. Gostimo tudi strokovnjake iz področja sadjarstva in člane sadjarskih društev, ki se z zanimanjem sprehodijo po našem sadovnjaku,” pojasni mlad gospodar.

Letno pridelajo 90 ton jabolk. Foto: Manuela Brunčič

Mirjana in Matej sta svoje prihodke razpršila in nista odvisna le od enega vira, kar jima omogoča večjo stabilnost in samostojnost pri obstoju kmetije in stabilnemu poslovanju. Mlada kmetovalca priznavata: “Naše babice so delale za to, da so imeli otroci kaj jest. Mi danes imamo kaj za jest. Vrednote so se spremenile. Danes razmišljamo o tem, kako ohraniti ravnovesje, da ne pregorimo pod težo vsakdanjega dela.” Mlada prevzemnika nista pozabila na vključitev staršev, Matejevega očeta in mamo, v samo delo na kmetiji:

“Še vedno skrbita za 20 glav govedi, pomagata pa tudi pri ostalih opravilih, po svojih močeh.”

Tako si preko leta vsi privoščijo dopust, kar po njunem mnenju ni tako velik problem, saj je vse v dobri organizaciji. “Seveda je to težje, ko imaš na kmetiji živali, ki vsak dan rabijo človeka, da poskrbi za njih. A se vse da organizirati, le ljudi je potrebno navaditi in podučiti.” Občasno pa na pomoč priskočijo tudi sosedi in delavci, ki so jih dobili kar preko facebooka.

Kmetijstvo je posel, je življenje, je izziv

Vprašanje, ki se ponavlja kot obrabljena gramofonska plošča: zakaj je tolikšen upad mladih za zanimanje poklic kmeta? Matej izstreli: "Ker jih nihče ni vključeval. Ker niso dobili občutka, da se od tega da lepo živeti. Ker se je cele dneve samo delalo, časa za pogovor, počitek in dopust nikoli ni bilo. Svoja otroka že sedaj vključujeva v kmetijska opravila, v vso delo na kmetiji, kot tudi peki v kuhinji. Predstaviti jim je potrebno tudi prodajo na tržnici in njihovo delo je potrebno tudi nagraditi, da jih motivira in da razumejo kako se denar zasluži.  Hkrati pa je potrebno postaviti jasne meje, da vedo kaj lahko pričakujejo.” Z ženo dokazujeta, da se vse da, stvar je le v dobri organizaciji, povezovanju in sodelovanju. Zavedata se, da ne moreta sama vsega. A vesta tudi, da kmetija ni samo delo – je prostor, kjer nastajajo odnosi. S strankami, z ljudmi na tržnici, z lokalno skupnostjo. In kmetijstvo je posel, je življenje, je izziv. In čeprav mladi kmetje potrebujejo podporo, ni nujno, da je to le finančna.

"Treba jih je vključiti. Pokazati, da so njihova prizadevanja cenjena. Da jim nekaj pripada."

Evropska sredstva: priložnost ali breme?

V mesecu maju je evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Christoophe Hansen obiskal Slovenijo, da bi se seznanil z izzivi, s katerimi se soočajo slovenski kmetje. Na delovni večerji skupaj s predstavniki organizacij, ki zastopajo interese kmetov, in tudi Zveze slovenske podeželske mladine je izpostavil, da so evropska sredstva tokrat namenjana družinskim kmetijam in mladim kmetom, saj želijo podeželska območja narediti bolj atraktivna, kmetovanje pa želijo graditi na dodani vrednosti. A ko se mlad kmetovalec sooči z birokracijo, ki sodi k pridobitvi evropskih/državnih sredstev jih mnogo prej obupa. “V naši branži gre v veliki večini za manjše denarne vložke, zato se koriščenju nepovratnih sredstev ali črpanju različnih kmetijskih kreditov raje izognem. Tudi, ko je oče gradil kapljični namakalni sistem (2001) v našem nasadu smo se po tehtnem premisleku odločili, da ne bomo koristili nobene podpore, saj je bilo preveč dela s papirji, plačati si moral tudi osebo, ki je skrbela za dokumentacijo, na koncu pa si moral še vse zbirati in dokazovati.

"Poznam kmetovalca, ki je na kmetijo dobil kontrolo in so mu šteli kljuke na žlebu, kar se ob tako veliki investiciji zdi malce smešno," kritično ovrednoti Goznik in doda: “Priznam, da sem pred leti vložil vlogo za finančno spodbudo kot mladi prevzemnik kmetije – ta je znašala 45.000 evrov, od tega sem plačal 2.000 evrov za urejanje dokumenatcije. Seveda se tega denarja ne porabi za nakup avta ali nek luksus, kot morebiti nekateri mislijo, temveč moraš zasledovati določene cilje – jaz sem kupil traktor, škropilnico in računalnik. Iskreno povedano, da je sam nakup traktorja za naše potrebe bil 74.000 evrov, tako da smo si del investicje le delno tudi pokrili,” priznava Matej in pomajuje z glavo glede višine sredstev, ki jih lahko kmetje koristijo. “Če samo navržem, hektar novega nasada je okoli 25.000 evrov,” o oceni višine sredstev za investicije pojasni Matej. A h koriščenju evropskih spodbudb je potrebno imeti v piko urejeno dokumentacijo in zbrati vse račune ter tudi le-to arhvirati več let, saj lahko na vrata hitro potrka kak uradnik, ki bo zadeve prekontroliral: “Za vsak cent želijo vedeti kje je,” zaključi Matej. A Mirjana je pred nedavnim vseeno izkoristila priložnost za posodobitev svoje kuhinje s pomočjo evropskih sredstev: “Kupila sem nekaj stvari za kuhinjo, kot je na primer liofilizator, a moram omeniti, da sem morala investicijo (18.000 evrov) najprej sama poravnati, nato pa sem vložila zahtevek za povračilo investicije. Hkrati sem se zavezala, da bom dosegla zastavljene cilje, kar ti nekako vedno visi nad tabo, da boš dvignil na primer prodajo liofoliziranega sadja, ti pa v bistvu še niti nimaš trga in kupcev.”

V ponudbo je Mirjana vključila novost – liofilizirano domače sadje. Foto: Manuela Brunčič

Ključ uspešnosti je v povezovanju

Na koncu sogovornika soglasno poudarita, da je prostora za vse dovolj – a da moramo znati sodelovati.

"Pogrešava več povezovanja. Več pogovorov. Več udeležbe skupnosti," pravita.

Oba z veseljem spremljata delo Zveze slovenske podeželske mladine, kjer sta tudi sama nekoč aktivno sodelovala. Takrat so se mladi srečevali, si izmenjavali znanje, potovali. In tega, menita, danes močno primanjkuje. Mladi kmetje bi se morali večkrat srečevati, saj jih pestijo podobni izzivi, ki bi jih s takimi srečanji lažje prebrodili, izpostavila pa sta tudi skupinske strokovne ekskurzije, ki se jih udeležujeta preko lenarške svetovalne službe.

Za 20 glav govedi skrbita Matejeva starša. Foto: Manuela Brunčič

Na kmetiji Goznik se dela veliko. Delo nikoli ne pojenja. A kljub temu uspevajo ohranjati ravnovesje med poslom in življenjem. Ne gre le za sadje, marmelade in gibance. Gre za vezi, ki se spletejo počasi, a ostanejo trdne. »Nek odnos moraš zgraditi. Ko ga imaš, postane vse bolj enostavno,« pove Mirjana in opiše zgodbo stranke, ki ju spremlja že od vsega začetka in vsako leto naroči potico – z veliko orehov, ruma in rozin.

“Ne vpraša po ceni, zanima ga le okus. Zaupa.”

"Priprava gibanca je kar zamudna. Ampak ko ti jo ljudje pohvalijo, ti dajo občutek, da delaš nekaj dobrega. In to ti da motivacijo za naprej," nam z nasmehom pripoveduje Mirjana, ki tudi razmišlja o širitvi ponudbe, tokrat z dobrotami, ki bodo razveselile ljubitelje čokolade. Foto: Manuela Brunčič

Zaupanje je ključno. Ni vse v izdelku – čeprav je ta vedno vrhunski – ampak v stiku. V tem, da te stranka pozna po imenu, da pokliče in vpraša: »Kako ste kaj? Kako otroci?« V tem, da kupci pripeljejo tudi svoje otroke in vnuke, da se dobre izkušnje prenašajo iz roda v rod. Na tržnici ni le menjava denarja za blago. Tam se pletejo zgodbe. Tiste, ki povezujejo. Tiste, zaradi katerih se zjutraj z veseljem vstaneš in greš na tržnico, ker veš, da boš tam srečal ljudi, ki cenijo tvoje delo in ti s pozitivno povratno informacijo dajo svež veter v tvoja jadra.

Biti kmet, to je poslanstvo!

Alberto in Mateja Kocbek s psom Benom in kravami. Foto: Nina Zorman

Podobno zgodbo delijo tudi Kocbekovi iz Voličine, kjer se že več generacij ukvarja s kravami molznicami. Takrat 23-letni Alberto Kocbek je prevzel kmetijo s 15 kravami molznicami od svojega očeta. Danes, po dobrih dveh desetletjih, z ženo Matejo skrbita za okoli 140 glav živine - od tega jih je 66 krav molznic ostalo so telice, in proizvajata mlečne izdelke. »Že od malih nog sem vedel, da bom kmet. Študiral sem agronomijo, odslužil obvezno služenje vojašega roka, in ko sem se vrnil domov sem staršema dal jasno vedeti: pripravljen sem prevzeti kmetijo. Za druge ne želim delati,« pripoveduje Alberto ob domačem malinovcu in domačih »mašin« keksih. Le leto kasneje je s pomočjo SAPART sredstev postavil nov hlev in okrepil čredo. Sledila so vlaganja v nov silos, postavitev proizvodnje za mlečne proizvode, po nekaj letih je bil potreben dodaten silos, robot za molžo krav, da o strojnem parku niti ne govorimo, a tega velikodušno posodi tudi sosedu, ko potrebuje: “Ker sem si vzel čas za vas, sem traktor in balirko posodil sosedu, da si bo lahko naredil bale.” Njegov dve leti mlajši brat se je tudi našel v kmetijstvu in se ne daleč stran od domačije ukvarja s sadjarstvom in ima ekološko kmetijo.

"Če tega ne delaš z veseljem, ne preživiš. Treba je imeti veselje, pa tudi vztrajnost in trmo," med pogovorom doda Albertova žena Mateja.

Z roko nakaže proti objektu, kjer se nahaja proizvodnja mlečnih izdelkov. Kocbekova kmetija ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Je rezultat dolgoletnih vlaganj, prenov, tveganj.  

V iskanju modela, ki preživi krize in omogoča napredek

»Ko je bilo deset let nazaj mleko 23 centov na liter – danes je cena 51 centov na liter, z njim ni mogel preživeti nihče, ki so ga bremenili krediti. Ti so bili potrebni, če si želel postaviti sodoben hlev za živali ali kupiti napredno kmetijsko mehanizacijo. Cena mleka preko leta tudi zelo niha. Tudi plačila s strani nekaterih zadrug so bile nezanesljiva: enkrat so bila v enem obroku, potem v dveh. Pri nas – poslujemo z Mlekarsko zadrugo Ptuj - sicer ni bilo tako, a naju je z ženo prešinilo, da moramo ukrepati, saj nikoli ne veš« o novih poslovnih priložnostih Alberto pripoveduje z umirjenim glasom, Mateja pa ga z živahnostjo dopolni, kot bi v mislih znova prehodila tiste poti: »Takrat sva se preprosto odločila, da ne bova čakala. Usedla sva se v avto in z nekaj poguma potrkala na vrata domov za starejše in okoliških šole ter vrtcev. Nisva vedela, kako bodo reagirali, ampak vedela sva, da imava kakovosten izdelek. Počasi so začela prihajati naročila in potrditev, da je bil trud vreden.« Danes dom za starejše občane v Lenartu svojim stanovalcem ponuja izključno mleko iz Kmetije Kocbek.

Pred leti so uredili manjšo sirarno. Foto: Mateja Kocbek

Preden je svet zajela epidemija korona virusa je Mateja pričela pripravljati domač jogurt: “Najprej sem ga pripravila za nas, domače. Odziv je bil dober, nato smo pričeli resno razmišljati o manjši proizvodnji in poglej, tukaj za mano stoji manjša sirarna s hladilnico in 300 litrskim kotlom. Imamo tudi 6.000 litrski bazen za sveže mleko, ki ga vsaki drugi dan pridejo odkupiti iz ptujske mlekarske zadruge. Zelo smo zadovoljni s prodajo jogurtov in mleka v multimatu v centru Lenarta, Mateja pa, ko ji čas dopušča, zelo rada prodaja izdelke na lenarški tržnici ob večjih praznikih. Trenutno nam to popolnoma zadošča, nekaj rezerv še je, ampak zaenkrat nimamo želja po povečanju proizvodnje. Na kmetiji sva zaposlena jaz in mož Alberto ter moj brat,” pripoveduje Mateja, ki vsak ponedeljek opravi razvoz svežega mleka in jogurtov v smeri Maribora in zasebni vrtec v Mariboru, enkrat tedensko tudi po okoliških osnovnih šolah, dostavljata pa tudi v dom starejših občanov v Lenartu in multimat. To je pristop, ki bi ga lahko poimenovali rešitveno naravnan: želja ni v tem, da preživijo, temveč da vedno najdejo trden model, ki omogoča rast in stabilnost.

Na kmetiji Kocbek ima vsaka krava ime. Foto: Nina Zorman

Mleko, ki je lažje prebavljivo

Pred leti so bili Kocebkovi povabljeni k sodelovanju v projekt, ki ga je izvajala mariborska fakulteta za kmetijstvo. Gre za A2 beljakovino, ki je lažje prebavljiva, manj alergena in ima manjšo incidenco pojava laktozne preobčutljivosti. Tako se na kmetiji trudijo, da vse krave, ki osemenjujejo, osemenjujejo s semenom bikov, ki so prenašalci tega gena. Ocenjujejo, da imajo sedaj v čredi 90 odstotkov molznic s to beljakovino. Kljub temu, da so po treh letih na fakluteti zaključili s tem projekom in da so kmetje bili pripravljeni nadaljevati z analizami in bili za njih celo pripravljeni plačati, so bili zavrnjeni. Sedaj analize pošiljajo v Nemčijo, saj želijo, da strankam ponudijo najvišjo kakovost mleka. Molza poteka preko robota in kamor krave rade zahajajo, saj dobijo priboljšek. Na dan proizvedejo 1.800 litrov mleka, ki ga namolzejo od 67 krav, ostalo so pa telice: “Telice ostanejo doma, presežke – predvsem bikce – pa prodamo,” pripomni Alberto, ki obdeluje 70 hektarjev površin, s pridelavo hrane za živali pa nimajo težav.

“Obdelovalnih površin je dovolj, kvečjemu bi lahko vzeli še več, vendar ni potrebe. Okoli nas ni problem dobiti zemlje za v najem. V bistvu jo nam hodijo ponujat,”

pojasni kmet srednjih let, a se hkrati zaveda, da je le nekaj kilometrov stran, na primer v Zgornji Velki, situacija popolnoma drugačna.

Krave same pristopijo k molznemu robotu, ki deluje neprekinjeno. Ob molži jih čaka priboljšek, zato se pred njim pogosto vije prava mala kolona radovednih krav. Foto: Nina Zorman

Kmetija potrebuje celega človeka

Na kmetiji si napak skorajda ne moreš privoščiti – vsaka ima posledice, ki jih je težko popraviti. "Kmetija je občutljiv sistem. Če izgubiš eno žival poteče devet mesecev, da pride novo življenje v štalo," razloži Alberto. Delo nikoli ne pojenja, zato je vsaka odsotnost, najsi bo zaradi bolezni ali drugega razloga, težko nadomestljiva. Bolniškega staleža si tu preprosto ne moreš privoščiti – živina potrebuje oskrbo vsak dan, brez izjeme.

Alberto skrbno spremlja vse vidike kmetovanja in podatke natančno beleži. Tudi osemenjevanje opravi sam, saj se optimalen čas pogosto zgodi šele zvečer, veterinarji pa le-to izvajajo le v jutranjih urah.

"Vse so drobni detajli, ki pa na koncu naredijo veliko razliko. Z njimi pridejo boljši rezultati," pove.

Eden izmed drobnih, a pomembnih detajlov, ki pogosto ostanejo neopaženi, je tudi hlev. Pri njih ni zgolj prostor za bivanje živali – poskrbljeno je za stalen dotok svežega zraka, kar ustvarja boljše pogoje za počutje črede. Krave pa imajo še eno prav posebno razvajanje: dostop do masažne naprave, ki jim ponuja kratek odmik in sprostitev. Takšni »mini masažni saloni« morda zvenijo kot razkošje, a prav ti detajli so tisti, ki naredijo razliko. Zadovoljna in sproščena krava namreč daje bolj kakovostno mleko.

Telice imajo prost izhod iz hleva na osem hektarjev velik pašnik, ki kot naravni okvir objema Kocbekovo kmetijo. Foto: Nina Zorman

Ko opazuješ Matejo in Alberta, je jasno, da sta ponosna – še posebej na njunega enajstletnega sina Aljaža, ki z veseljem sodeluje na kmetiji. "Trenutno je nor na traktorje, čisto ga prevzemajo," pove Mateja s toplim nasmehom.

Podeželje brez mladih – prihodnost brez hrane?

Zavedata se, da razmere v kmetijstvu niso rožnate.

"Včasih so propadale kmetije z dvema ali tremi kravami. Danes izgubljamo tudi tiste z 15, 20, 30 glavami," odkrito pove Alberto.

"Imamo občutek, da gre za načrten proces. Kmetijska politika je popolnoma zgrešena in ne podpira mnajših, družinskih kmetij, temveč tiste, ki imajo »dobre veze« in si tako priredijo razpise, ki so njim v korist, mi pa niti zraven ne moremo priti. Če ljudi odrežeš od hrane, jih lažje nadzoruješ. A dejstvo je tudi eno – mi smo tisti, ki skrbimo, da je podeželje obdelano in da ni zaraščeno. Najlažje je skrbeti za travnike in njive v ravnini. V naši okolici propadajo kmetije starejših, mladih pa ni, ker so raje odšli v službe, saj jim omogočajo bolj enostavne pogoje." Mateja ob tem poudari, kako pomembno je, da se mladi pravočasno odločijo v kolikor bi želeli prevzeti kmetijo:

"Naj povedo jasno – ali želijo prevzeti kmetijo ali ne. Starši pa morajo to spoštovati."

Starostna slika slovenskega kmetijstva ni spodbudna – povprečen kmet v Sloveniji je star kar 63 let. Takšna struktura nosilcev kmetijskih gospodarstev resno ogroža prihodnost: ne le vzdržnost domače pridelave hrane, temveč tudi prehransko varnost in ohranjenost podeželja. Brez mlajših prevzemnikov kmetije postopoma izginjajo, zemlja ostaja neobdelana, pokrajina pa se zarašča.

Kot je v začetku letošnjega leta opozorila Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, se velik del javnih sredstev še vedno steka v roke velikih podjetij, ki pa v resnici obdelujejo le manjši delež vseh kmetijskih površin. Takšna porazdelitev zanemarja manjše, družinske kmetije – tiste, ki tvorijo hrbtenico slovenskega kmetijstva.

Komisija je posebej izpostavila razpisne pogoje, ki v praksi izključujejo velik del slovenskih kmetov. Zahteve, kot sta najmanj deset hektarjev trajnega travinja ali štirideset hektarjev primerljivih površin, so za povprečnega slovenskega kmeta – ki ima na voljo le okoli osem hektarjev zemlje – skoraj nedosegljive. Ob tem ostaja neizpodbitno dejstvo: v sistemu so spregledane prav tiste manjše kmetije, ki delujejo v zahtevnejših legah, a so ključne za ohranjanje poseljene, obdelane krajine ter zaustavljanje zaraščanja podeželja. V območje z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD) spada tudi velik del Slovenskih goric. Po podatkih Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ptuj kar 80 odstotkov tamkajšnjih kmetijskih površin sodi med OMD, kar pomeni, da kmetovanje na tem območju poteka v zahtevnejših razmerah – naj si bo zaradi reliefa, talnih pogojev ali podnebnih dejavnikov. Kljub temu prav tu vztrajajo številne družinske kmetije, ki s svojo prisotnostjo ohranjajo kulturno krajino in preprečujejo njeno zaraščanje. To pomeni, da je v OMD 7.900 hektarjev od skupno 10.000 hektarjev kmetijskih površin.

Lansko leto so naredili 600 suhih in okoli 300 silosnih bal. Foto: Nina Zorman

Alberto ima precej realističen vpogled v delovanje ekološkega kmetijstva – tudi zato, ker se s to vejo ukvarja njegov brat. Kljub strateškim načrtom države, ki predvidevajo, da bi v prihodnosti kar 18 odstotkov kmetij prešlo na ekološki način pridelave, ostaja skeptičen. "Težko bo," pove brez olepševanja. Po njegovih izkušnjah so težave večplastne: količine pridelka so nižje, kakovost pogosto ni takšna, kot bi si jo želeli, predvsem pa je ogromno ročnega dela. "Cene bi morale biti vsaj trikrat višje, da bi lahko kmet preživel – a kupne moči za kaj takega pri nas preprosto ni," doda. In še ena stvar, ki jo pogosto pozabimo: dobiti zanesljivo delovno silo za delo na kmetiji je danes skoraj nemogoče.

Robotizacija in digitalizacija dobrodošla, a potrebuje nadzor

Brez sodobnih tehnoloških korakov danes na kmetiji, ki daje kruh celotni družini, enostavno ne gre več. A kljub vsem napravam je po Albertovem mnenju potreben nadzor, saj imamo opravka z živimi bitji. Te je potrebno stalno nazdorovati, če je poškodovana, kako se obnaša in kako se počuti:

“Poznam kmetije, ki so uvedle robote in bile nezadovoljne. Seveda ti olajša delo, a stroj je potrebno nadzorovati. Tukaj imamo življenja in je potrebno vse spremljati ter nadzorovati. Moje krave imajo imena in jih tudi kličem po imenih,” o odnosu do svojih živali razlaga Kocbekov.

Ko smo se odpravili fotografirati na pašnik je Alberto najprej izklopil električnega pastirja, da smo lahko vstopili v njihov svet, nato jih je poklical in telice so zvedavo pogledale k nam in pričele hitro stopati naproti. Seveda se je fotografiranju pridružil tudi Ben, ki so ga ves čas jezile muhe, telice pa so se se sukale okoli Mateje in Alberta. Kljub vsakodnevnim izzivom in obveznostim, ki jih narekuje življenje na kmetiji, je iz njunih pogledov razbrati toplino in navezanost – ne le drug na drugega, temveč tudi na živali, zemljo in vse, kar sta skozi leta zgradila. Tukaj ne gre le za proizvodnjo mleka, temveč za sožitje, zaupanje in skrbno tkan odnos med človekom in naravo.

Foto: Mateja Kocbek

Kaj pravi statistika v Slovenskih goricah?

Obseg kmetijskih površin na območju Upravne enote Lenart se v zadnjih letih ni bistveno zmanjšal, a kljub temu se število vlagateljev zbirnih subvencijskih vlog iz leta v leto opazno zmanjšuje. Leta 2000 je subvencijsko vlogo oddalo 1580 vlagateljev, leta 2013 že le še 1450, leta 2015 1350, medtem ko jih je leta 2025 ostalo le še 1180. Podatki jasno kažejo na vztrajno upadanje števila aktivnih kmetov – kmetije ena za drugo ugašajo.

Zanimivo pa je, da se kljub krčenju števila kmetijskih gospodarstev selitveni prirast na tem območju ohranja pozitiven. Izjema je le občina Benedikt, kjer je razlika med priseljenimi in odseljenimi še vedno negativna. V širšem slovenskem kontekstu, kot kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), pa že od leta 2015 beležimo več priseljenih kot odseljenih, kar kaže na določene pozitivne demografske trende – ti pa se žal ne odražajo v številu kmetij.

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo tudi preverili, kakšna je struktura prihodkov slovenskih kmetij in kolikšen delež pri tem predstavljajo subvencije ter prihodki iz dopolnilnih dejavnosti. Podatki za leto 2024 razkrivajo zanimivo sliko.

Povprečni standardni prihodek slovenskega kmetijskega gospodarstva, ki odda zbirno vlogo, znaša 22.300 evrov letno. A pri mlajših nosilcih kmetij (tistih, ki še niso dopolnili 40 let) je ta številka bistveno višja. Njihove kmetije v povprečju ustvarijo kar 37.600 evrov standardnega prihodka. Ti predstavljajo približno desetino vseh kmetij v državi. Na drugem mestu najvišji povprečni standardni prihodek ustvarijo kmetije prav v naši, Podravski, statistični regiji. Vsako kmetijsko gospodarstvo tukaj v povprečju ustvari kar 52.500 evrov prihodka, kar je več kot dvakrat več od povprečja.

Če pogledamo podrobneje, iz česa so ti prihodki sestavljeni, ugotovimo, da neposredne subvencije predstavljajo približno 17 odstotkov skupnega ocenjenega prihodka kmetij, dopolnilne dejavnosti – kot so predelava hrane, agroturizem, domače obrti – pa prispevajo le skromna dva odstotka. To pomeni, da več kot 80 odstotkov prihodka kmetije ustvarijo z osnovno kmetijsko dejavnostjo.

Razlike med regijami pa so precejšnje. Medtem ko v Podravski regiji kmetje ustvarijo najmanjši delež prihodka iz subvencij – približno 14 odstotkov – je v notranjski statistični regiji ta delež več kot dvakrat višji, kar 32 odstotkov. To razkriva tudi regionalne razlike v kmetijski produktivnosti in možnosti za razvoj. Povedano drugače: v naših krajih kmetje več prihodka ustvarijo s svojim delom in manj s pomočjo državnih podpor.

Tako Kocbekovi, kot Goznikovi svoje izdelke prodajajo v multimatu v centru Lenartu, ki ga je pred leti kupila Občina Lenart. S prodajo so zelo zadovoljni. Foto: Nina Zorman

Skok čez mejo – kako izzive kmetijstva premagujejo mladi kmetje na Hrvaškem?

Lika in Slovenske gorice. Dve regiji, dve državi, a skupna usoda: zaraščanje podeželja, staranje prebivalstva in boj za ohranitev kmetijske dejavnosti. Enostavno je potegniti vzporednice izzivov, ki se iz dneva v dan nalagajo na bremena kmetov: slaba kmetijska politika, nihanja v cenah, evropski razpisi, ki ne podpirajo razvoja podeželja, in birokracija, ki duši kmeta.

Po podatkih hrvaškega zavoda za statistiko je Ličko-senjska županija med leti 2011 in 2021 izgubila kar 16,6 odstotkov prebivalcev. Danes na skoraj 5.400 kvadratnih kilometrih živi manj kot 43.000 ljudi. Številne vasi so zapuščene, kmetije prazne, polja zaraščena. In vendar se med opuščenimi hlevi najdejo tudi svetli zgledi: mladi, ki ostajajo na podeželju.

"Leta 2015 je bilo v Liško-senjski županiji osem odstotkov mladih kmetov, danes pa se je ta delež skoraj podvojil," pravi Ivana Starčević Alešković,

vodja Lokalne akcijske skupine Lika, ki že od leta 2013 spodbuja razvoj podeželja ter podpira kmete s finančno pomočjo, izobraževanji in povezovanjem. Napredek je opazen, a izzivi ostajajo: nepregledna zakonodaja, slaba dostopnost zemljišč in zapleteni razpisi EU sredstev.

Pet bratov, ena kmetija in nešteto izzivov

Družina Latki. Foto: Josip Durdov

V času, ko mlečna proizvodnja po vsej regiji drsi proti robu preživetja, družina Latki na domačiji, ki jo vodi pet bratov, piše svojo zgodbo – trdo, realno in vztrajno. Njihovo delo je simbol tradicionalne kmetijske predanosti, ki pa se mora vse pogosteje boriti z modernimi izzivi.

Zgodba družine Latki iz Starega Sela pri Otočcu se začne leta 1980, ko je njihov oče kupil zemljišče v Starem Selu. Leta 1998 sta starša zgradila hlev in začela zgodbo kmetije Latki. Danes je na čelu najmlajši brat Ivica, ob njem pa vsak dan trdo delajo tudi Milan, Dragan, Zoran in najstarejši Josip, ki je sogovornik za lokalni medij Lika Club. Kmetija obsega 22 molznih krav, 11 telic, štiri bike in tri teličke. Redijo tudi 30 ovac in prodajajo jagnjetino. Obdelujejo okoli 40 hektarjev zemlje, od tega imajo 10 hektarjev v lasti.

Prejemniki “Mlečnega oskarja”

Za svoje delo lani prejeli priznanje »Mlečni oskar« v okviru nagrade OPG Zlata vrijedan. Mleko prodajajo podjetju Dukat, trenutno po 48 centov za liter. A kot opozarja Josip, zaslužek ni stabilen: »Cena je odvisna od kakovosti. In če kakovost pade, cena takoj pade – ne malo, konkretno. To je najtežja panoga. Ena napaka in potrebuješ mesece, da popraviš škodo. Higiena, natančnost, predanost – vse mora biti brezhibno, vsak dan.« S 300 litri mleka dnevno so produktivni, vendar jih dušijo stroški.

"Cena vode je najvišja v državi – plačujemo več kot 4 evre za kubični meter. Mesečno nas stane do 400 evrov," pove Josip.

Foto: Josip Durdov

Kot so nam zaupali Slovenjegoriški kmetje, kmetija zahteva celega človeka. Podobno svojo zgodbo pripoveduje Josip: ob šestih zjutraj vstanejo, sledi molža, čiščenje, hranjenje, paša. Poleti pridejo še košnje, pridelujejo pšenico in koruzo za lastne potrebe. Kljub vsemu je njihova največja moč v povezanosti. "Če se ne bi dogovorili, iz tega ne bi bilo nič. Dobro se razumemo in delamo brez težav," pravi Josip. Vsak ima svoje naloge, delovna sila od zunaj za zdaj ni potrebna – a če bi bila, bi to bil velik izziv.

Spodbude za kmete napačno zastavljene

Latkijevi so uspešno pridobili 50.000 evrov iz programa za mlade kmete. Kupili so rabljeni traktor, cisterno, balirko, predsetvenik. A Josip vseeno opozarja: "Sistem spodbud je napačno zastavljen. Spodbude pogosto izkoristijo tisti, ki za živali skoraj ne skrbijo," o domnevni vzreji avtohtonih pasem pa je skeptičen: »Ljudje prijavijo eno pasmo, v resnici pa imajo vsega po malem. Sistem je neurejen, kontrole pa pogosto zamižijo na eno oko.«

V prihodnosti želijo majhno sirarno, če bo “Bog dal zdravja”

"Razumem mlade. Delaš osem ur v službi, prideš domov in imaš mir. Tukaj pa ... Ko krava teli, če je bolna – moraš biti ob živali," a poudari, da je bolje delati na svoji kmetiji kot za minimalno plačo v tovarni. Latkijevi imajo načrte za prihodnost: radi bi uredili mini sirarno. Družina Latki je dokaz, da je mogoče preživeti – ne z lahkoto, ampak s trdim delom, povezano družino in globoko predanostjo. V sistemu, ki pogosto bolj spodbuja birokracijo kot pridelavo hrane, predstavljajo izjemo. In prav te izjeme kažejo, da kmetijstvo na Balkanu še ni reklo zadnje besede.

Sir izpod Velebita – ko tradicija in predanost premagata izzive

Nikolina Anić v svoji sirarni vsak dan predela do 200 litrov lastnega mleka iz katerega nastane več vrst sira. Foto: Josip Durdov

Na nadmorski višini 700 metrov, v zavetju Narodnega parka Severni Velebit, družina Anić vztraja pri mlečni govedoreji, ki jo mnogi drugod že opuščajo. Trenutno imajo na kmetiji 20 molznic, skupno pa 30 glav, vključno z govedom za meso in teleta. Ključ njihovega preživetja pa ni v prodaji mleka, temveč v lastni predelavi – sirarni, ki deluje že od leta 2009.

Od mleka do sira – iz nuje je nastala priložnost

"Vzreja molznih krav je danes zelo nehvaležna panoga. Že sama molzna krava je redkost," pove Nikolina Anić, ki vodi kmetijo od leta 2018. Ker je bila odkupna cena mleka prenizka, so se odločili, da mleko raje predelajo v sir. Z evropskimi sredstvi so uredili sirarno in začeli svojo pot. V sirarni vsak dan predelajo do 200 litrov mleka. Iz njega nastane več vrst sira – med njimi je najbolj priljubljen liški škripavac, sledita mu poltrdi sir v skorji (tip trapista) in skuta. Sir izdelujejo iz nepasteriziranega mleka, brez dodanih kultur.

"Za tak sir moraš imeti izjemno kakovostno surovino, zdrave živali in brezhibno higieno," poudari Nikolina.

Prostor za predelavo je urejen po načelih HACCP sistema, z ločenimi prostori za sprejem mleka, izdelavo, pakiranje in prodajo. Uporabljajo le nerjavno jeklo, saj je to najbolj obstojno pri delu s sirotko.

Foto: Josip Durdov

Anićevi sir danes prodajajo izključno na kmetiji. Mimo njihove kmetije gre planinska pot in zaradi pohodnikov, ki obiščejo to območje, imajo dovolj kupcev. Sejmov in tržnic se ne udeležujejo več. "Nočemo velikih sezonskih naročil, ker sir moramo prodajati vse leto, ne samo poleti," razlaga Nikolina, ki dodaja, da jih kupci pogosto poiščejo prav zaradi kakovosti in pristnosti izdelkov.

Na kmetiji dela vsa družina. Mož, sinova in hči, ki pomaga, ko pride domov iz študija. "Vse delamo sami – molža, sir, obdelava zemlje. Sin zna z vsemi stroji, jaz pa, če treba, sedem na traktor," pravi Nikolina z nasmehom. Kljub investiciji iz evropskih sredstev leta 2018, ko so za 50.000 evrov kupili traktor in prikolico, večino vlaganj še vedno pokrijejo sami. Kreditov ne jemljejo – vlagajo le, kolikor zmorejo.

Voda – največji izziv življenja pod Velebitom

Največja težava je voda. Krasno nima naravnih virov, zato so odvisni od vodovoda in deževnice. V sušnih obdobjih vodo dostavljajo gasilci iz Senja, v skrajnih primerih tudi brezplačno, če je namenjena za živali. "Krave morajo piti – nam lahko zmanjka, njim ne sme. Od njih živimo, one od nas ne," poudari Nikolina.

Čeprav bi lahko za svoj škripavac uveljavljali geografsko označbo, se za to niso odločili. »Težava ni v denarju, temveč v papirologiji. Nimaš časa pisati poročil, ko pa moraš vsak dan delati. Pri nas ni nikogar, ki bi pisal – samo delamo,« iskreno pove. Foto: Josip Durdov

Na vprašanje, ali bodo sinovi nadaljevali tradicijo, odgovori: "Za zdaj delajo z nami. Če bodo njihove žene to sprejele tako, kot sem jaz – mogoče. Mi smo se v to podali in z vztrajnostjo in odrekanjem – uspelo nam je." Za zdaj ne načrtujejo širitve proizvodnje.

"Imamo pogoje, imamo prostor, a tudi dovolj dela. Zdajšnje obseg obvladujemo in to je najpomembneje."

Podeželje ni ostanek preteklosti, je naložba v prihodnost

Skupni imenovalec naših zgodb je vztrajnost. Niti Goznikovi, Kocbekovi, Latkijevi niti Anićevi nimajo velikih besed o politiki ali kmetijski strategiji. Pomajejo z glavo in jasno je, da politiki ne slišijo kmetovalcev, ki obdelujejo zemljo na podeželju in skrbijo, da ne ostane zaraščena. Na mize nam nosijo prvovrstno hrano. Oni delajo. Vsak dan, zgodaj zjutraj. Kljub vsem oviram in izzivom, ki jim jih nalaga država in birokracija.

Ali bodo taki zgledi dovolj, da zadržimo mlade na podeželju? Ne. A če jim damo dobre pogoje – jasne razpise z realnimi pogoji za vse kmete, svetovanje, dostop do zemlje in možnost, da svojo idejo razvijejo, potem imamo možnosti, da bo Lika ostala več kot statistika o izseljevanju in da bodo Slovenske gorice znale obdržati tiste, ki ne iščejo samo subvencije, ampak življenje pod modrim nebom in prostranimi pašniki.

Če želimo, da bodo otroci, ki danes pomagajo v hlevu ali na tržnici, nekoč z veseljem prevzeli to poslanstvo, jim moramo že zdaj pokazati, da njihovo delo šteje. Foto: Josip Durdov

Mladi, ki danes prevzemajo kmetije, ne bežijo pred mestom. Ne iščejo romantike. Iščejo smisel. In če jim sistem ponudi stabilno podporo, jim ni treba bežati v tujino ali h korporacijam. Ni dovolj, da podeželje prikazujemo kot idilo. Treba je pokazati, da se tam lahko živi. Da se tam ustvarja. In da so ljudje, kot so Latkijevi, Anićevi, Goznikovi ali Kocbekovi del rešitve – ne le zato, ker pridelujejo hrano, ampak zato, ker tkajo odnose, povezujejo skupnosti in dajejo smisel tistemu, kar se pogosto zdi pozabljeno.

Kmetijstvo ni zgolj preživetvena dejavnost. Je prostor inovacije, vztrajnosti, ustvarjalnosti. Je poklic in je poslanstvo. Če želimo, da bodo otroci, ki danes pomagajo v hlevu ali na tržnici, nekoč z veseljem prevzeli to poslanstvo, jim moramo že zdaj pokazati, da njihovo delo šteje.

Podeželje ne potrebuje usmiljenja. Potrebuje priložnost. In priložnost se začne z vprašanjem: kako lahko skupaj ustvarimo pogoje, da bo življenje na podeželju ostalo živo? Odgovor je v vsakem izmed nas – v tem, kako kupujemo, kako govorimo o kmetih in kako oblikujemo politike, ki ne vidijo le številk, temveč ljudi. Ker brez podeželja ni prihodnosti. In brez mladih na podeželju tudi ne hrane.

Avtorji: Zmago Šalamun, Nina Zorman, Senka Dreu