Zanimivi paberki in legende iz lenarške zgodovine

Lenarški kronist Franc Šuman, katerega se najstarejši Lenartčani še dobro spominjajo, je zapisal veliko zgodovinskih pripovedi in legend. Posvetil se je tudi opisovanju starejše zgodovine Lenarta in njegove okolice. Med njegovimi zapisi smo izbrskali zanimivost okoli lenarške župnijske cerkve in težav z zvonovi. V starem zvoniku so imeli namesto zvonov zbite deske, s katerimi so vabili vernike v cerkev k verskim obredom. Lenart je namreč dobil prvi zvon konec 15. stoletja, je zapisal Franc Šuman.

Bogata notranjost cerkve sv. Lenarta. Foto: arhiv Nadškofija Maribor

Z njim je povezana tudi skoraj povsem pozabljena legenda. Ta pravi, da so se pri Sv. Lenartu ljudje naveličali ropotanja s »svetimi« deskami in so si zaželeli zvonove. Začeli so zbirati denar, krom in baker. Nekatere Lenartčanke so celo podarile svoj srebrni in zlati nakit. Ko je bilo zbranega dovolj denarja za plačilo pa so izvedeli, da je v hrastovški ječi zaprt na dosmrtno ječo obsojeni zvonolivar. Lenartčani so se s prošnjo obrnili na hrastovškega grofa, da naj zaporniku dovoli izdelavo novega zvona. Grof je zapornika takoj poklical iz podzemne ječe in mu naročil izdelavo zvona za lenarško župnijsko cerkev. Namignil mu je tudi, da lahko pričakuje celo znižanje kazni, če bo delo dobro opravil. Zapornik, ki mu v temnih in hladnih grajskih ječah ni bilo prijetno, se je naročila zelo razveselil. Ko so ga Lenartčani pripeljali na kraj, kjer je bil pripravljen ves material za izdelavo (vlitje) zvona je ugotovil, da tega dela sam ne bo zmogel. Zaprosil je za pomočnika. Lenartčani so se s prošnjo obrnili na mariborsko livarno zvonov, ki pa je k Sv. Lenartu namesto pomočnika poslala mladega in krepkega vajenca. Z mojstrom sta začela delati in sta bila že tik pred koncem, ko je mojster zapornik ocenil, da bi bilo treba pobegniti, saj grofu o znižanju kazni pač ni mogel verjeti. Vzel je peščeno uro, ter jo postavil pred vajenca. Naročil mu je, da naj takrat, ko bo pesek iztekel do dna, odpre pipo z žarečim bronom. Sam se je izgovoril na slabo počutje in kot kafra za vedno izginil. A glej ga zlomka, ko se je peščena ura ustavila, je vajenec res odprl pipo in žareča snov je do zadnje kaplje iztekla v pripravljeni model. Zvon je bil rešen, Lenartčani pa ropotanja s »svetimi« deskami.

K tej legendi še zgodovinski podatek, da je bila zdajšnja cerkvena stavba v Lenartu sezidana med leti 1515 – 1518 in da velja za najlepši primer pozne slovenskogoriške gotike. Postopoma so ji dozidali stranski kapeli, zakristijo in leta 1531 še zvonik. V njem je še zvon z letnico 1573. Notranjost lenarške cerkve je obogatena z oseškim peščenjakom, glavni oltar in stranska oltarja sta delo Jožefa Holzingerja. V lenarški cerkvi je tudi grobnica grofov Herberstein.