Ob mednarodnem dnevu enotne evropske številke 112, ki ga obeležujemo 11. februarja, smo se imeli priložnost pogovarjati z izjemno žensko, ki skozi prav to številko pomaga reševati življenja na več kot en način.

Rojena Cerkvenjačanka Lea Roj je kot diplomirana medicinska sestra zaposlena v urgentni ambulanti Zdravstvenega doma (ZD) Lenart. Ob srčni službi pa v sedaj domači Gornji Radgoni nesebično opravlja še delo prostovoljne gasilke v gasilski enoti širšega pomena (GEŠP). Pravi, da jo pri vseh življenjskih odločitvah žene predvsem želja pomagati sočloveku v stiski, pogovarjali pa smo se tudi o položaju ženske v zdravstvu in gasilskih vrstah, zdravniški stavki ter seveda pomembnosti telefonske številke 112.

Lea je v lenarškem zdravstvenem domu zaposlena že osem let. Začela je s pripravništvom, se preizkusila v patronaži, delala v ambulanti splošne in družinske medicine ter pri dispanzerju medicine dela, prometa in športa. Julija lani se je iz referenčne ambulante preselila v urgentno, s čimer se ji je izpolnila večletna želja. Vseskozi se je namreč ob vikendih že priložnostno vključevala v tamkajšnje delo. »Z nekaj leti delovnih izkušenj sem se v okviru ZD Lenart izredno vpisala še na magistrski študij, smer urgentna stanja v zdravstvu. Sem tik pred zaključkom, hkrati sem od lani zaposlena v urgentni ambulanti, ob delu pa se kot prostovoljna gasilka udeležujem tudi intervencij.

Vse v mojem življenju se prepleta, kot se v tovrstnem delu prepletata adrenalin in pomoč v stiski. Slednje je zame prioriteta – ni lepšega občutka kot delati dobro,« vedro in odločno pove Lea Roj.

Zdi se, da prav misel »delati dobro« v lenarškem zdravstvenem domu še velja. Zaposleni zdravniki namreč, z le eno izjemo, delajo nemoteno. Po besedah direktorja ZD Lenart Jožefa Krambergerja stavko sicer podpirajo, a delo opravljajo po ustaljenih tirnicah. Lea doda: »Ambulante delajo, sprejemamo klice in paciente, odpisujemo na elektronska sporočila itd. Jasno pa vidimo, da imajo drugod težave. Pacienti se namreč k nam obračajo tudi iz drugih zdravstvenih domov. Pomagamo po svojih najboljših zmožnostih in pristojnostih."

Enotna evropska številka 112

V ZD Lenart urgentna ambulanta razpolaga z dvema reševalnima ekipama, v eno izmed njiju je vključen tudi zdravnik. Aktivirani sta prek brezplačne mednarodne številke 112. S klicem nanjo dosežemo dispečerski center, od koder nas preusmerijo na ustrezno reševalno službo. Preprosta telefonska številka nam namreč lahko pomaga dobiti pomoč ne le reševalcev, temveč tudi gasilcev, jamarske in gorske službe, pa tudi policije.

Leta 1991 je ministrski svet Evropske zveze odločil, da bo enotna evropska številka za klic v sili 112, in pozval države članice, da jo uvedejo poleg nacionalnih številk za klic v sili. Slovenija je številko 112 uvedla za Švedsko, kot druga država v Evropi, že leta 1997. Danes je na dotično številko mogoče poklicati na pomoč v vseh 27 državah članicah Evropske unije in tudi v večini drugih evropskih držav – na primer na Norveškem, v Švici, Makedoniji, na Kosovu in območjih Rusije.

»Skupna evropska številka za klic v sili 112 letos obeležuje 33 let obstoja. Klic nanjo je brezplačen tako s stacionarnih kot mobilnih telefonov. Poudariti je treba še, da lahko nanjo pošljemo tudi SMS-sporočilo. Zaposleni v dispečerskem centru nas nato proceduralno vodijo skozi vprašanja, ki jim pomagajo oceniti, čigavo in kako nujno pomoč potrebujemo. Prav tako posamezniku v vmesnem času, preden pomoč prispe na teren, nudijo prva navodila za samopomoč,« pove Lea in nadaljuje:

»Že otroci okrog petega leta starosti razumejo, so sposobni in bi morali znati poklicati številko 112. Vsaka generacija hitreje osvoji digitalne naprave, nekje s petimi leti pa otroci že znajo povedati tudi, kje so doma, in opisati stanje očeta ali mame oziroma osebe, ki potrebuje pomoč.

ZD Lenart organizira tudi preventivne delavnice za osnovnošolce, na katerih reševalci otroke naučijo osnov, v dodatnih krožkih pa se lahko naučijo še več. Pri nas se to področje zelo razvija, kar je odlično!«

Lea sicer v GEŠP Gornja Radgona vodi in uči gasilsko mladino. Pove, da v društvo otroci vstopajo s šestimi leti.

»Naši otroci številko 112 poznajo in vedo, kakšno pomoč lahko tam dobijo. Učimo jih tudi osnov prve pomoči, pa seveda osnov gašenja. Nikoli ne veš, pri kakšni starosti so lahko v domačem okolju priča nesreči.«

Enaka moč, ne glede na spol

Med pogovorom se z Leo previdno dotakneva še vloge spola oziroma položaja ženske v zdravstvu in gasilskih vrstah. Delo tako reševalca kot gasilca je nekdaj namreč veljalo za »moško«, a se pogled nanj v zadnjih letih le spreminja, pove Lea:

»Vsaj v našem okolišu sicer v teh vlogah še prevladujejo moški, ni pa več tako opazne razlike v sprejemanju. Je pa seveda odvisno od pacienta do pacienta. Sploh starejši znajo pristopiti nekoliko obotavljajoče. Je pa bil poklic medicinske sestre vedno bolj ženski, kar je v tem primeru dobro, ker gre za neko tlakovano pot.«

Sogovornica poudari, da se v urgentnih situacijah vsak potrudi po svojih najboljših močeh. Človeško telo je pod adrenalinom sposobno marsičesa, tako da se takrat tudi razlike v fizični moči zabrišejo. »Tudi pri gasilcih se stvari spreminjajo. Včasih je bilo drugače, danes pa operativo sestavlja tudi veliko gasilk. Delamo iste stvari kot gasilci. Tudi na tečajih ne ločujejo po spolu, temveč veljajo enaki pogoji in enake naloge za vse.« Kondicijo opredeli kot sicer pomemben dejavnik, za katerega pa se morajo truditi vsi, tudi moški. Posameznike je treba na primer prenesti iz tretjega nadstropja, kar ob dejstvu, da število oseb s prekomerno težo narašča, pomeni, da morajo prav vsi zaposleni, ne glede na spol, za svojo fizično sposobnost redno skrbeti.

Prioriteta so dobri medsebojni odnosi

Z Leo se »zapeljeva« iz Lenarta mimo njenega doma v Gornji Radgoni in pogledava čez mejo. Tja namreč, predvsem zaradi višjih plač, odhaja vse več zdravniškega kadra. Sploh glede na neposredno bližino meje sogovornico radovedno povprašam o tej tematiki. Brez razmišljanja v hipu odgovori, da bi tudi ob ponudbi iz tujine ostala v ZD Lenart:

»Druga država pomeni drugačne pogoje in drugačen način dela. Plača, vsaj po mojem mnenju, ne odtehta vsega drugega. Osebno mi je prioriteta, da v službo hodim z veseljem, in to sem v Lenartu resnično našla. S sodelavci se odlično razumemo, delam to, kar sem si vedno želela. Natančneje je bil moj cilj prej sicer reševalna ekipa, zdaj sem v urgentni, a mi to dejansko enako ustreza, saj se naše delo prepleta.«

Pa želja po delu reševalke v reševalnem vozilu vseeno ostaja? »Če bo potreba, se bom z veseljem priključila tja. Celo življenje se želim učiti in vsaka nova vloga mi daje dodatna znanja. Sem pa trenutno v urgentni ambulanti res zadovoljna in si v prvi vrsti želim, da ostanejo stvari takšne, kot so sedaj. Smo odlična ekipa, kar največ šteje. Reševalci nam priložnostno predajajo nova znanja in brez problema priskočijo na pomoč, ko je to mogoče in potrebno. Ob predaji zjutraj skupaj spijemo kavo, se nasmejimo ...« Lea za trenutek obmolke in nato nadaljuje: »Tudi ko ima ekipa za seboj težko noč, ostanemo skupaj in se pogovarjamo.

Zavedamo se, da je težke dogodke treba predelati in da jih ni prav nositi s seboj domov. Opremo se na dobro, ker vemo, da delamo najboljše po svojih zmožnostih. Če lahko damo vsaj iskro dobre volje, ko se nekomu podira svet, že nekaj šteje.«