63-letna Marija "Micika" Brumen iz Zgornje Korene se lahko pohvali z nazivom prve Slovenke, ki je pretekla sedem največjih svetovnih maratonov (Berlin, London, New York, Chicago, Boston, Sydney in Tokio). Navdušeno tekačico že od malih nog smo obiskali na njenem domu, kjer je z radostjo delila svojo zgodbo.

Kaj vas je spodbudilo k teku in kako se je začela vaša tekaška pot?

Intenzivno tečem zadnjih 13 let, sem pa izredno rada tekla že kot otrok, a ker sem prihajala iz velike kmečke družine, žal ni bilo možno, da bi tek trenirala, potencial pa je v meni že zgodaj prepoznala učiteljica.

Kdaj ste se odločili, da boste poskusili teči maraton in jih kasneje preteči pravljičnih sedem?

»Klik« se je zgodil 1. 1. 2011, ko sem se zavedla, da bom stara 50 let, in sem želela ponovno začeti teči. Tistega leta sem pretekla nekaj 5- in 10-kilometrskih razdalj ter sodelovala na Ljubljanskem maratonu. Naslednje leto sem v Radencih pretekla polmaraton in postavila dober čas. Leta 2014, sredi Ljubljanskega maratona, pa sem se odločila, da leto kasneje v Radencih pretečem celoten 42-kilometrski maraton. To mi je z lahkoto uspelo, nato pa sem leta 2015 na povabilo Helene Javornik pretekla maraton v Španski Valencii s časom pod štirimi urami.

Marija je prva Slovenka, ki je pretekla sedem največjih svetovnih maratonov. Foto: osebni arhiv

Kaj občutite, ko tečete?

Vedno pridem domov nasmejana. Če sem kdaj sitna, me mož v šali vpraša: »Kdaj greš tečt?« Po teku nisem nikoli slabe volje, hkrati me prazni in polni. Rada tečem sama in s tem tudi razčiščujem probleme. Razsežnosti maratonov sem prvič občutila v Rimu, kjer sva bila z možem tudi na izletu. Kasneje so me nagovarjali, naj se prijavim na Berlinski maraton. Imela sem srečo in bila izžrebana. Tam sem postavila tudi osebni rekord – 3 ure in 37 minut. Takrat je padla odločitev, da bom tekla tudi v grških Atenah, kjer se je maraton zgodovinsko začel. Leto kasneje sem ga tudi pretekla.

Kaj vam je na legendarnih maratonih ostalo najbolj v spominu?

V Berlinu nas je teklo več kot 48 tisoč. Tamkajšnji maraton je ravninski in tam sem lovila rekord. Želela sem preteči tudi največji maraton na svetu – newyorškega. Imela sem srečo, bila izžrebana in dosegla normo. Na poti me je spremljala hčerka, doživela sem tek s 53 tisoč maratonci iz 185 držav, ob trasi nas je spodbujalo 2 milijona ljudi. Te občutke je nemogoče opisati. Kasneje sem s prijateljico odpotovala v Chicago, nato pa bila izžrebana tudi za Londonski maraton. Najtežji je Bostonski, najstarejši svetovni maraton, kjer sem brez težav opravila normo. Tokio ima drugačen sistem uvrstitve, saj se lahko prijaviš preko izzivov, žreba ali donacije. Najprej nisem imela sreče pri žrebu, zato sem se odločila za donacijo dobrodelnim organizacijam. Prijateljica mi je rekla: »Marija, pri gnari se malo stegnima, pa pridema zraun.« In tako je bilo – ona je donirala za čisto pitno vodo, jaz pa za boj proti raku, saj se naš prvi sosed bori s to zahrbtno boleznijo.

 Kateri maraton je bil za vas najtežji?

Newyorški maraton je bil zame najtežji, saj sem bila tam zdravstveno šibka, sicer pa je zahteven tudi maraton v Sydneyu, kjer je potrebno med tekom premagati 648 višinskih metrov. Zelo razgiban je bostonski maraton, ravninski maratoni pa so v Chicagu, Berlinu in Tokiu.

Kakšne anekdote maratonov vam bodo najbolj ostale v spominu?

V Atenah sem doživela najbolj čustveno izkušnjo. Na delu trase je pred tem v požaru umrlo več kot 100 ljudi. Tisti, ki so preživeli, so tekačem naredili špalir, oblečeni v črno, in nam podarjali oljčne vejice. Bilo je neverjetno ganljivo. Najboljše vzdušje pa sem doživela v New Yorku – tek čez mostove, množice tekačev, odlična organizacija. Nepozabno.

Marija z možem na Triglavu (2024). Foto osebni arhiv

Kako se pripravljate za takšne tekaške podvige?

Redno tečem dvakrat na teden, na leto pretečem dva maratona – enega spomladi in enega jeseni. Dva meseca pred maratonom tečem trikrat tedensko, tretji tek je vedno malo daljši in počasnejši. Krajše 10 km razdalje delam v intervalih, včasih počasneje, včasih hitreje. Pomembno je, da tečem redno. Nimam nobenega trenerja, nihče mi ne odreja treningov, to bi me obremenjevalo. Sem gospodinja, sodelujem pri folklori, kolesarim, smučam, sem v službi, sama si odrejam čas, rada tečem in predvsem poslušam svoje telo. Pri mojih letih je tudi regeneracija izjemnega pomena. Ponosna sem na to, da nimam nobenih poškodb. Dolge teke delam na lenarški Poleni, kjer si postavim košaro s pijačo in tečem 30 do 38 krogov, hodim tudi na 4 urne teke z lenarškimi Majstri. Sicer pa je zelo razgibano okoli vurberškega gradu, kjer so trening teki že trail teki in v pripravah drugega ne potrebujem. Že kot otrok sem tekla vsak dan v šolo in nazaj. Imeli smo veliko kmetijo in ko je bilo treba komu kaj povedati, me je mama vedno poslala po delavce, da jim prenesem sporočilo, saj sem bila najhitrejša. Včasih se hecam, da sem bila mali mobitel. Hitra sem bila že v osnovni šoli, na šolskih krosih sem sošolce v cilju čakala. Želela sem trenirati tek na Ptuju, a žal ni bilo možnosti, je pa tek prišel na plano v poznejših letih.

Kako si organizirate prehrano?

Jem uravnoteženo prehrano – meso, skuto, jajce, solata – vse lokalno, doma imam tri vrtove, sadno in zelenjavno sva z možem popolnoma samooskrbna. Ni neke filozofije, ker sem rekreativka ne rabim nobenih dodatkov. Pred vsakim maratonom grem na zdravniški pregled, kjer dobim informacije o zdravju in dodatkov ne potrebujem.

O čem razmišljate med tekom?

Včasih prav nič. Tako uživam, da slišim samo živali. Velikokrat razčiščujem službene probleme, med tekom srečam malo ljudi, večkrat srečam živali. Rada tečem tam, kjer je mir, tišina, kjer listje šumi. Recimo po dupleškem nasipu – vedno me navdušuje narava, tek me izjemno sprošča. Včasih me vprašajo, kje najdem motivacijo? Vedno jo najdem. Pred tekom se odločim, kje in koliko bom tekla in vedno pretečem vsaj toliko kolikor si zadam, ponavadi pretečem še kaj zraven, nikoli manj. Tek me zelo veseli, sploh, ko sem videla, da lahko tečem maraton pod štirimi urami, da me nič ne boli.

Kaj bi sporočili tistim, ki želijo teči, pa morda ne najdejo motivacije?

Maraton je najtežja atletska disciplina. Nekaj je zagotovo tudi v genih in veselju do te aktivnosti. Sem zelo vztrajna, z oblikovanimi navadami. Vsak mora sam začutiti, to more biti želja, tek moraš vzljubit. Sama tečem do -5 stopinj Celzija dvakrat na teden zadnjih 14 let. Nikoli manj kot 10 kilometrov, ponavadi več. Za to najdem čas, poleti tudi zjutraj ob 4.00, motivacije in želje mi nikoli ne zmanjka. Tek je zelo preprosta aktivnost, če jo imaš rad. Maraton se namreč začne po 30. kilometru, tam ko veliko maratoncev bruha ali obnemore, jaz vriskam in zaživim.