Da življenje zares piše romane, dokazuje tudi zgodba v Lokavcu rojenega dr. Boruta Holcmana. Čeprav je sprva našel svoje mesto v duhovništvu, ga njegov raziskovalni in najbrž tudi nemirni duh tam ni zadržal, saj je svoja obzorja razširil na zgodovino, slednjič pa svoje poslanstvo našel med študenti prava. Nekdanji duhovnik živi danes srečno zakonsko življenje na idiličnem Kozjaku, daleč od ponorelega sveta, njegova vera pa ostaja trdno zasidrana duševna hrana.

Ste diplomirani teolog s specializacijo v moralno-juridični skupini. Kaj pravzaprav to pomeni?

Študij teologije je takrat trajal šest let in vključuje različne specializacije, med njimi tudi moralno-juridično. Ta združuje cerkveno pravo in moralo, kar pomeni, da se pravni predpisi ne obravnavajo zgolj kot suhoparna norma, temveč se povezujejo z življenjskimi okoliščinami. Če na primer prometni znak omejuje hitrost na 30 km/h, se to sprva zdi le pravilo. Ko pa upoštevamo, da so v bližini šola in otroci, pravilo dobi moralno težo, saj varuje življenje. Takšen pogled sem razvil med študijem cerkvenega prava, kjer sem se osredotočal na vprašanja, kot so zakonska zveza in razveza ter njihova cerkvena veljavnost, oziroma na to, kako jih pravno definirati. Takšna področja imenujemo mejna področja. Torej kako vrednotiti zakonsko zvezo, ki ni zakonska zveza, pa vendar ima vse elemente zakonske zveze. Razvezani, drugič poročeni. Kako je s tem? Vseh ljudi v cerkvi ne moreš razvezati, saj velja pravilo: kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. In kako to kljub temu opravičiti? Teologijo sem študiral, ker sem ljudem želel osmisliti, zakaj je nekaj tako, kot je. Da bodo tisto, kar so dobili, znali vedno znova tako živeti, da bodo nastali situaciji kos. To poskušam zdaj povsem enako v predavalnici. Torej čemu služi pravo? Naj bi bilo v korist posamezniku, kakor vera, če ne koristi, je prazna beseda.

Obvladate staro nemško pisavo – gotico, bili ste edini sodni tolmač za gotico in stari nemški jezik. Zdaj ga Slovenija nima več.

Gotica je bila uradniški jezik nemško govorečega prostora do druge svetovne vojne in je močno prisotna v slovenskih arhivih. Razlikujemo med tiskano gotico in rokopisno, pri slednji pa je razumevanje odvisno od posameznega pisca. Do leta 1918 oziroma v slovenskem prostoru še v času druge svetovne vojne, so zemljiške knjige in druge pravne listine vodili v gotici, kar pomeni, da brez njenega poznavanja marsikateri dokument ostane nerazumljen. Branja gotice in nemščine me je v veliki meri naučila moja babica že v otroštvu. Ljudje, ki me ne poznajo, še danes rečejo, da sem študiral nemščino. Sodišča me zaradi znanja gotice in nemščine pogosto kontaktirajo za pomoč pri tolmačenju dokumentov, predvsem pri lastninskih razmerjih, ki so vpisana v zemljiške knjige.

Kakšna pa je bila vaša pot do semenišča? Kje ste nato delali kot duhovnik?

Kaj in kako postati, so dileme vsakega mladega človeka. Pričakovati, da se bo najstnik odločil za vse življenje, je večkrat stvar idealiziranih podob – vidiš nekoga, oblečenega v duhovnika, škofa … mladega človeka lahko na tak način navdušiš. Zanimivo je, da sem bil glede mojih kognitivnih sposobnosti mnogokrat testiran. Zakaj ali kdo je bil razlog za to, je druga zgodba. In praktično se je potrdilo, da bom sposoben precej stvari. Moram reči, da bi se, če danes pogledam nazaj, najverjetneje odločil enako. Ena dolga zgodba je o tem, kaj vse je bilo v tistem času – gimnazija je minila, kot mine za mladega človeka, da bi rekel, da sem takrat živel neko svetniško življenje – pravzaprav nisem. Tudi jaz sem bil najstnik, tudi jaz sem se zaljubljal. Želel sem si tudi študija arhitekture, a je nekako takrat bila zlata ali morda rdeča linija, po kateri je bilo rečeno, da bom poskušal biti duhovnik. Ko smo po maturi oddali prijave, kam bomo šli, sem napisal, da grem na teologijo. To sem pokazal ravnatelju takratnega malega semenišča, zdajšnjemu upokojenemu nadškofu gospodu Krambergerju, in je rekel, da to pa ne bom; vedel je, da si nekako želim biti arhitekt. Dogovorila sva se, da bom napisal in oddal, da grem na arhitekturo, a 1. oktobra 1980 sem vseeno pristal na teologiji. Sodeloval sem tudi s tujino, nekaj časa sem študiral v Regensburgu, tudi v Heidelbergu, kar me je pripeljalo do stikov z mnogimi uglednimi nemškimi cerkvenimi pravniki teologi. Od tod tudi moj magisterij kanonskega prava. Novo mašo sem pel pri Sveti Ani leta 1987, nato pa sem kot duhovnik deloval do leta 1992.

Dr. Borut Holcman z ženo Marijo Ano. Foto: Mojca Simonič

Leta 1994 ste se poročili z Marijo Ano Holcman.

Po zapustitvi duhovništva sem se zaposlil v bančništvu. Z Marijo Ano sva se čez nekaj časa začela družiti in kasneje sva se tudi poročila; takrat sem prevzel njen priimek, prej pa sem se pisal Zemljič – moja rodna vas je Lokavec. Poročena sva že 31 let in zmeraj, ko to povem, pokažem na svoj trebuh in rečem: »To so pa obresti!« (smeh) Najin dom je na Kozjaku in je najino zatočišče; imava vrt, travnik in gozd. Skrbiva, da je življenje polno in ne zgolj preživeto.

Vinogradništvo in vino: ste poznavalec prava, ki posebej določa vinarstvo kot kulturno in gospodarsko panogo. Na Postičevih dnevih 2013 ste predstavili kronologijo pravnih pravil v vinogradništvu za časa fevdalizma in vinogorsko pravo. Omenili ste sodbo s Svete Ane iz leta 1696 na 74 straneh, ki ste jo odkrili v arhivskem gradivu Negove. Torej tudi Štajerci imamo tudi gorsko ali vinogradniško pravo?

Vinogradništvo, danes je to, aktivistično gledano, samo antikultura opijanja in razlog za agresivnost v družinskem življenju in razlog prenekatere nesreče na cesti. V preteklosti so vino gledali kot kulturno in gospodarsko panogo, zato so bila tudi pravila temu primerna. Gospodarska panoga, se pravi korist, podobno kot danes, kjer je korist, so pravila izredno jasna. Iz 12. stoletja, ponekod že prej, so bili vinogradi posebej izpostavljeni, kar kaže na njihov gospodarski pomen. Vino ni le pijača, temveč je kulturna dediščina, ki so jo pravna pravila varovala skozi stoletja. V Sloveniji se običajno govori o pravu v zvezi z vinom za Dolenjsko, ki je del zgodovinske dežele Kranjske. S študijem zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem doktoriral iz arhiva Negove, kjer se izkaže, da je zibelka slovenskega vinogradniškega prava dejansko na Štajerskem. To dejstvo med drugim potrjuje tudi sodba pred sodiščem deželnega plemstva iz leta 1698 (spor med Trauttmansdorfi iz Negove in Herbersteini iz Hrastovca), nanaša se na dogodke, ki so se zgodili 26. julija 1696. Sodba je shranjena v Pokrajinskem arhivu, v arhivski škatli 336 arhiva Negove.

Danes ste predavatelj na Pravni fakulteti. Kaj opažate pri današnjih študentih in po čem se razlikujejo od nekdanjih?

Danes je opaziti razliko v pristopu študentov do prava. V prvem letniku menijo, da je pravo rešitev za vse, v petem pa ugotovijo, da je vse bolj kompleksno, kot so sprva mislili. Ključna razlika med študenti nekoč in danes je odnos do odgovornosti. Danes pogosto opažam, da študenti niso dovolj izpostavljeni praktičnim izkušnjam in se bolj zanašajo na teoretično znanje. Pomembno mi je, da pri študentih razvijem kritično vrednotenje in jih pripravim na dejanske pravne izzive. Sam kot profesor s študenti nikakor nisem le v predavalnici.

Dr. Borut Holcman s študentoma, ki sta aktivno pomagala pri njegovih vajah. Foto: osebni arhiv.

Kaj vam danes pomeni vera?

Vera je zame dialog na višjem nivoju, stik z Bogom. To niso zgolj omejujoča pravila, temveč vir notranjega miru in odgovornosti do drugih. Pogovor, tako z ljudmi kot z Bogom, je ključen za smiselno življenje. Poglejva molitev Oče naš: v njej molimo »zgodi se tvoja volja«, torej naj se zgodi volja Boga in ne moja oziroma od tistih, ki molimo. Bog ve, kaj jaz želim, in ljudje Bogu zaupamo – da bo prišel, ko bo, in ne, ko bomo mi želeli. Vera mi pomaga, da ostanem osredotočen na bistvo – živeti pozitivno in odgovorno. Morda lahko dodam anekdoto: v osrednjem delu avtomobila imam vedno rožni venec. Pred leti sva s kolegom potovala v Ljubljano. Nekoč je bil ministrant, a me je kljub temu, mogoče provokativno, spraševal, kaj je to. Sem odgovoril, da je to mobitel. Kako? Mobitel? Pokazal sem na napravo in dejal, z njo lahko vzpostavim stik s tistimi, ki so mi zaupali telefonsko številko, z rožnim vencem pa vzpostavljam stik s Stvarnikom – z njim se lahko pogovarjam do onemoglosti, medtem ko lahko klic na mobilni telefon klicani vedno prekine. Bog nikoli ne prekine, je vedno pripravljen na pogovor. In na tem mestu bi moral biti pogovor, ki se ga nikoli ne naveličam z ljubljeno osebo, enak in enako intenziven z Bogom. Če se z nekom pogovarjam, razčiščujem, prihajam do jasnih misli, te pa omogočajo odgovorna dejanja.