Mlad glasbeni in zakonski par, Evo in Matica Lorbek, je združila prav ljubezen do glasbe. Nastopata na številnih občinskih prireditvah, na porokah, pogrebih, njuna pesem pa je bila izbrana tudi kot druga rezerva na glasbenem festivalu Melodije morja in sonca. Trenutno delata na svojem prvem avtorskem albumu, ki sta ga že začela razkrivati poslušalcem. Druži ju tudi ljubezen do potovanj, saj sta skupaj obiskala že mnogo držav, kjer nabirata dodatne izkušnje in širita svoja obzorja.

Z nečim se rodiš, nekaj se priučiš

Vse odkar je zdaj 21-letna Eva na prireditvi v osnovni šoli za svoj nastop, na katerem je zapela dobro poznano My heart will go on, dobila stoječe ovacije, je vedela, da je to tisto, kar si v življenju želi početi. V svetu, prenasičenem na vseh področjih, s svojim edinstvenim vokalom vztrajno osvaja vse večjo množico poslušalcev. »Igrati znam tudi flavto in nekaj osnov na klavirju, a raje pojem, to pa prepustim Maticu! Super sva se našla, da lahko skupaj uživava,« s pogledom besedo preda 27-letnemu Maticu: »No, jaz sem v instrumentih tako rekoč poliglot. Začel sem s klaviaturami in »frajtonarco«, sčasoma sem se naučil še kitaro, baskitaro, bobne, trobento … Vse me je zanimalo, vedel sem, da mi bo v glasbenem svetu vse to znanje koristilo. Ko imaš postavljeno osnovo, se ni težko priučiti še kakšnega novega instrumenta. Ni se mi treba učiti kaj zaigrati, temveč samo, kako. Učim se nove instrumente, ne pa glasbe.«

Eva in Matic sta se spoznala na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Svoj talent in znanje sta oba – najprej vsak na svoji poti, zadnja leta pa z roko v roki – predstavila in preizkusila na raznih tekmovanjih, kjer sta dosegala zavidljive rezultate. Zdaj ob vodenju pravega malega podjetja stremita predvsem k ustvarjanju avtorske glasbe, ki vse kakovostneje nastaja v domačem studiu. Oba se dobro znajdeta tako za mikrofonom kot z instrumentom v rokah, a kot pravita sama, vsak blesti v nečem drugem.

Ena zasedba, tri skupine

»Imamo glasbeno skupino, ki se lahko pod tremi različnimi imeni predstavi na tri načine. Prav to mi je pri nas najbolj všeč, ker bi težko izbral le eno zvrst glasbe. Ansambel Zadetek že več kot deset let na porokah in drugih praznovanjih igra narodno in zabavno glasbo. Vokalna skupina Cantare, ki obstaja kakšnih pet let, je bolj hudomušna, izvaja tudi parodije in podobno. Skozi leta je redni del te skupine postala še Eva, kar nas pa pripelje do naše tretje in najbolj sveže različice. To je EVA. Pod njenim imenom ustvarjamo avtorsko glasbo, ki v ospredje postavlja njen vokal.

Če prideš na koncert Ansambla Zadetek, skupine Cantare ali k EVI, bomo na odru isti ljudje, koncert pa bo popolnoma drugačen. Lepo se dopolnjujemo, hkrati pa je vedno kaj drugače. Tako je delo tudi nam bolj zanimivo in se ga nikakor ne moremo naveličati,« razloži Matic.

Pred približno desetimi leti je Matic za omenjen ansambel napisal svojo prvo pesem. Pove, da niso želeli zveneti kot drugi, temveč ustvarjati svojo glasbo. Pisanje besedila in celotnega aranžmaja zahteva veliko časa ter ustreznega besednega, vokalnega, instrumentalnega in studijskega znanja. Prvi posneti različici zmeraj sledi še sto popravkov, nato tudi debata o videospotu itn. »Na albumu delava že več kot leto dni. Pripravljenih imava devet pesmi, želiva dodati še eno, da jih bo okroglih deset. Imava pa trenutno tako natrpan urnik, da je za to težko najti čas. Opažava, da se še iščeva v zvrsti – na albumu je vsega po malo, sva kar eksperimentirala. Eno izmed pesmi z naslovom Deževen dan sva pred kratkim že predstavila poslušalcem, z eno pa čakava, če se bova imela možnost predstaviti na festivalu Melodije morja in sonca. Kmalu po festivalu želiva album končno izdati,« proces opisuje Eva.

Evi se je letos skozi eno največjih konkurenc v zgodovini festivala po izboru komisije uspelo prebiti na grenko-sladko 12. mesto, kar pomeni, da je bila na 43. festival Melodije morja in sonca s pesmijo Sama sprejeta kot rezervna točka. Njen nastop tako še ni zagotovljen, temveč te dni nestrpno čaka, ali bo treba vskočiti. »Ta festival ima dolgo zgodovino. Ogromno slovenskih avtorjev je tam dobilo veter v jadra. Nama oziroma meni je uspelo priti noter kot rezerva, kar si že vsekakor štejeva v čast. Zdaj pa – grozno se sliši, ker tega nikoli ne bi privoščila nikomur – čakam, da vskočim, če kdo zboli, odpove nastop ali kaj podobnega. Po tiho seveda upam, da se tam vidimo, po drugi strani pa iskreno vsem želim veliko sreče.«

»Kot je omenila Eva, je pesem, ki sva jo izbrala za festival, ena od pesmi na novem albumu. Nekaj komadov je res lepih. Potem so še taki, ki mogoče meni niso popolnoma všeč, a so bili nad njimi navdušeni drugi člani banda ... Ljudje imamo različne okuse, nikoli ne veš, kaj bo uspelo,« o albumu še pove Matic, Eva pa doda: »Vidi se, da sem začela iskati svojo barvo glasu, se razvijati drugače kot do zdaj. Prej sem delala samo klasiko, zdaj raziskujem bolj pop-jazz vode. Matic se skozi snemanje uči veliko novega tudi studijsko, tako da bi zdaj že lahko popravljala prve posnete komade. Nekaj sva celo jih, ampak na tak način nikoli ne bo dokončan. Želiva, da kmalu izide. Album bo v slovenskem jeziku, bova pa vse pesmi pripravila tudi v angleščini. Preprosto zato, ker je svetovni trg veliko večji kot naš, slovenski. Rada imava svet, veliko potujeva. Vidiva, kaj ljudje poslušajo, zato nama je toliko lažje preiti tudi na širše občinstvo. So ljudje, ki dokazujejo, da se da uspeti tudi tukaj, ampak zakaj ne bi glasbe širil še dlje, če lahko.«

Živimo na planetu, ne znotraj meja, ki smo jih ustvarili

Skupaj sta Eva in Matic, če naštejemo le nekaj najzanimivejših, potovala po Ameriki, Kostariki, Tajski in Islandiji. Na slednji sta se tudi zaročila, poroko pa, kljub prvim željam po Baliju, pred kratkim izvedla v rodni Sloveniji. »Za potovanja iščeva lokacije, ki so čim bolj drugačne. Vidiš, kako podobni smo si, pa se tega sploh ne zavedamo. Mehika ima na primer veliko pesmi, ki jih je nekdo priredil za naš ali hrvaški trg, a je izvirnik v bistvu njihov. Zmeraj se veliko pogovarjava s tamkajšnjimi domačini in z Mehičani smo si res po marsičem podobni.

Potovanja so nama dala dodatno znanje in nove ideje, hkrati so naju tudi med seboj dodatno povezala. Tudi najina poroka je bila odraz tega, kar sva se naučila marsikje drugje. Da se Slovenci še vedno preveč sekiramo, kaj bo rekel sosed, kaj ima sosed ... Mehičani, recimo, pa živijo po načelu »sprosti se, uživaj, bo že«. In takšna je bila najina poroka – energična, spontana.«

Nenavadna poročna pravljica

Pa tudi nenavadna! Ker tako rekoč vsak vikend s svojo glasbo lepšata razna praznovanja, sta videla že vse – vse obleke, fotografije, torte, prstane, prve plese itd. No, na njuni poroki ni bilo ne bele obleke, ne dolgotrajnega fotografiranja, ne poročne torte ali zlatih prstanov. Eva in Matic sta tik pred svojo poroko morala še na nastop, nato pa sta »šibala« na lastno praznovanje. V smehu in z iskricami ljubezni v očeh Eva pojasni: »Tam so bili vsi že pol ure pred nama, jaz pa sem se hitela še preoblačit. Na hitro smo naredili nekaj fotografij in že sva bila pripravljena, da se poročiva. V najinem stilu – mora biti nekaj norega. Spontanega. Ko sva staršem in ostalim sorodnikom prvič povedala, da bo ta poroka nekaj drugačnega, sploh niso vedeli, kaj pričakovati. Izbrala sva lesene prstane, namesto torte smo postregli pice in hamburgerje, najina poročna pesem je bila Cingulingulingu od Frajkinclerjev. Gostje so bili na vsakem koraku presenečeni, najin glavni cilj pa je bil, da poroka ne bo preveč zategnjena. Dobra glasba, dobra hrana in dobra družba. Tako na obredu kot potem na zabavi sva goste prosila, naj odložijo telefone, da ne fotografirajo in da se imajo fajn. Tudi midva nisva lovila trenutkov, temveč sva se odločila, da namesto fotoutrinkov »čago« raje čez nekaj let ponovimo.«

V svetu, kjer se večina ljudi drži ustaljenega ritma vsakdana, glasbeniki in drugi umetniki stopajo izven teh meja in živijo svoje življenje na nekoliko drugačen način. Njihovi dnevi so prepleteni z ustvarjalnostjo, raziskovanjem meja čutnega in iskanjem navdiha v najbolj nepričakovanih trenutkih. Skozi zgodbo Eve in Matica spoznavam, kako je njun vsakdan velikokrat prisiljeno spontan, a v njem kljub garanju znata tudi uživati. Kaj pa bi počela, če v njunih življenjih ne bi bilo glasbe? »Znanost, adrenalin, letalstvo. Pilot, astronavt, fizika ali matematika,« kot iz topa ustreli Matic in v smehu pojasni: »Ne letim, sem pa nor na to. Najina potovanja so čudovita, ob čemer sam vsakič komaj čakam, da bom spet nekje v zraku. Zadnja leta mi je zelo blizu tudi računalništvo, predvsem razumevanje glasbene produkcije.« Evi pa se ob tem vprašanju hitro povrnejo spomini na otroštvo: »Odraščala sem na kmetiji, pri babici in dedku. Zmeraj sem jima pomagala pri kravah, pujsih, cartljala mucke ... Pri vsem sem pomagala. Ljubezen do živali mi je ostala, tako da bi bila verjetno veterinarka ali kaj podobnega.«