Ko govorimo o prihajajoči gospodarski krizi, vedno pogosteje slišimo besedi konkurenca in sodelovanje. Seveda imata obe besedi pri ljudeh negativno konotacijo, ne glede na to, da je pomembno razumeti, da sta lahko konkurenca in sodelovanje zdrava in pozitivna.

Konkurenca spodbuja rast, izboljšanje in inovacije, medtem ko sodelovanje omogoča sinergijo moči, učenje od drugih in doseganje skupnih ciljev.

Verjetno imajo prav tisti, ki trdijo, da posamezniki občutijo strah pred sodelovanjem in konkurenco zaradi tega, ker se počutijo manjvredne. Pomanjkanje samozavesti jih ovira pri verjetju vase in v svoje sposobnosti. Mislijo, da ne bodo mogli izpolniti pričakovanj ali se enakovredno kosati s konkurenco, zato se raje umaknejo ali se izognejo situacijam, ki bi jih postavile v tak položaj. Ta strah pa verjetno izhaja iz občutka pomanjkanja in negotovosti glede lastnih sposobnosti in znanj. Najbolj smešno je, da se potem lotijo kraje idej ali kopiranja le-teh, ki jih izpeljejo zelo slabo, in ko ugotovijo, da temu niso kos, te novosti opustijo in napadejo kot ranjena žival na drugi fronti.

V strahu pred tem, da bi jih ljudje spoznali, prisegajo na vrednote in načelnost, ampak vse to je zanje le utopični pojem. V resnici so zanje zmaga, uspeh in osebna korist pomembnejši od etičnih načel.

To so največkrat podle igre, s katerimi želijo doseči zmago ali uspeh za vsako ceno, tudi če to pomeni manipulacijo, goljufanje ali izkoriščanje drugih, saj verjamejo, da lahko s podlimi praksami pridobijo prednost pred svojimi konkurenti. Za nekatere ljudi je podla igra do konkurence način, kako okrepiti svoj ego ali občutek nadmoči. S poniževanjem drugih ali izkazovanjem moči se počutijo bolj samozavestne in pomembne. To je pogosto posledica pomanjkanja samospoštovanja ali notranje negotovosti.

V strahu pred tem, da bi jih ljudje spoznali, prisegajo na vrednote in načelnost, ampak vse to je zanje le utopični pojem. V resnici so zanje zmaga, uspeh in osebna korist pomembnejši od etičnih načel. Ko ne uspejo s podlimi podvigi, v katerih bi okolica spoznala ali ohranila njihov položaj ali občutek nadmoči, se povezujejo s sebi podobnimi, za katere je nevarno, da se bodo razpočili v lastnem egu nesposobnosti. Skupaj začnejo nastavljati razne »bombice«, s katerimi poskušajo onemogočiti tistega, za katerega so ocenili, da jim je nevaren. Nevaren jim je zaradi njihove zaspanosti na preteklih lovorikah, ko so se pač po spletu nekih okoliščin počutili glavne in najboljše. Redno zavajajo na novo pridobljene partnerje in vsi skupaj pripravljajo načrt, kako na podel in nemoralen način uničiti nasprotnika. Čeprav se vsi zavedajo, da to, kar počnejo, ni prav, jih to ne moti v želji po okrepitvi lastnega ega ali občutka nadmoči.

Takšna nagajanja in poskuse onemogočanja in diskreditacije pod krinko poštenosti zasledimo na vseh področjih slovenske in verjetno tudi evropske družbe. Še bolj zaskrbljujoče je, da takšne primere zasledimo na medijskem področju, posebej takrat, ko se izvajajo poskusi medijske centralizacije.

Poznamo pa tudi posamezne primere, kjer gre izključno za ponos posameznikov, ki želijo ohraniti svoj položaj v družbi z nizkimi udarci in brez potrebnih znanj. Ne smemo pozabiti dejstva, da je v naši družbi prisotna tudi tendenca kritiziranja drugih. Namesto da bi se veselili uspeha in ga priznavali, smo včasih nagnjeni k iskanju napak ali negativnih vidikov. Ta kritičnost lahko izvira iz zavisti, strahu pred spremembami ali pa preprosto iz slabega razumevanja, kako različni dosežki in poti do uspeha lahko prispevajo k bogatemu in raznolikemu okolju. Namesto da se obremenjujemo z zavistjo ali nevoščljivostjo, se moramo osredotočiti na lastno pot in izboljševanje ter si prizadevati za dosego lastnih ciljev.

Vsi bi morali ceniti vlogo kakovostnih medijev pri zagotavljanju zdrave demokratične družbe. Sodelovanje in odprt dialog bi morala biti temeljno načelo, ki prispeva k transparentnosti, odgovornosti in zaupanju med politično oblastjo in javnostjo. Le tako se lahko vzpostavi ravnotežje med obveščanjem javnosti, kritičnim preverjanjem in zagotavljanjem pravice do svobode izražanja, ki ni nevarna tistim, ki v srcu dobro mislijo, kot je zapisal France Prešeren. Stopimo skupaj in svet bo lepši za vse!