Avtor številnih knjig na temo množičnih medijev in popularne kulture Arthur Asa Berger je že v prejšnjem stoletju ugotavljal, da živimo v vizualnem svetu, kjer večino naše fizične in emocionalne energije usmerjamo v proces opazovanja in videnja. Podobno kot ribe v morju plavamo v svetu podob, s pomočjo katerih oblikujemo percepcijo sveta nas samih. Vizualne podobe najdemo na vsakem koraku in lahko rečemo, da te bogatijo naše življenje, hkrati pa sporočajo ostalim naša estetska merila, finančni in družbeni položaj, okus itd.

Ravno okus in estetska merila so velika težava našega okolja. Govorim o vizualnih podobah, ki svinjajo našo pokrajino s sporočili o tem, kateri rojstni dan kdo praznuje in kako je ime otroku, ki se je pravkar rodil.
Ne motijo me plakati in lutke na dvoriščih posameznikov, saj podobe velikokrat razkrivajo stanje našega duha, naših misli, razgledanosti, vrednote, na katere stavimo, itd. Tudi ne presenečenja ob polnoči, ko slavljenca z obiskom presenetijo prijatelji, pri čemer vsi vedo vse vnaprej, a se vsi sprenevedajo, da je presenečenje popolno.
Zelo pa me moti svinjanje pokrajine ob glavnih cestah, na prometnih znakih, v krožiščih, z različnimi plakati, lutkami, papirnimi lokomotivami, zidarskimi odri, šivalnimi stroji, gasilskimi oblekami itd. Menim, da je osebni praznik stvar posameznika in ne družbe kot take, zato ni stvar množične komunikacije.

Govorim o vizualnih podobah in ne o likovnih, ker se likovne podobe držijo klasičnih oblik izražanja in tradicionalne estetike. Vizualno je torej le gledanje samo, likovno pa je opazovanje z razumevanjem odnosov med likovnimi elementi. Toliko v pojasnilo, da ne bi kdo govoril o tem, da gre za umetnost. To je čisto navadno svinjanje, kar pa seveda še ni najhujše! Prihaja tudi do napačnega razumevanja postavljenih podob, saj je znak dogovorjen lik, ki ima določen pomen. Prometni znak 50 pomeni omejitev hitrosti na 50 km/h in v nobenem primeru ne pomeni, da Franc ali Micka praznuje 50. rojstni dan.

Pri vsem tem je treba na površinski ravni razlikovati med dobesednim in prenesenim pomenom sporočila, saj ima vsak znak poleg svojega običajnega pomena še dodatni, razširjeni pomen. Govorimo o denotativni in konotativni ravni.
Denotacija je dobesedni, očitni pomen, o katerem se strinjajo tako rekoč vsi pripadniki določene kulture. Lisica je žival, psu podobna zver, ki je rdečkastorjave barve, s košatim repom itd., s čimer se vsi strinjamo.

Konotativni pomen pa prestavlja vrsto asociacij (ideološke, emocionalne), ki so izven te primarne ravni pomena ter so družbeno, kulturno in subjektivno determinirane. Na primer lisica tu konotira zvitega, prebrisanega človeka, ki mu ne gre zaupati.
Ste se kdaj vprašali, kako konotativno te vizualne podobe dojemajo tujci, ki se vozijo skozi naše kraje? Verjetno ne, če bi se, potem tega ne bi več počeli. Za premislek, postavite se v vlogo turista, ki potuje skozi naše kraje in ga za ovinkom ob cesti pričaka miza, na kateri je svinjska glava, ali pa na prometnem znaku namesto številke, ki označuje omejitev hitrosti, obraz nekega neznanega človeka.

Verjetno se ne počuti zaželenega ali ga obide občutek tesnobe, saj imata lahko odrezana svinjska glava in mesarski mož res različne konotativne pomene. Le kaj si predstavlja turist, ko vidi delovno obleko, napolnjeno s slamo, namesto obraza pa list papirja z neko podobo, vse skupaj postavljeno za staro mizo, na kateri je star računalniški monitor?
Sprašujem se, zakaj so se pojavili ti odkloni v naši družbi, saj ne gre za obujanje kulturne dediščine. Verjetno so ti odkloni posledica sodobne potrošnje, ki temelji na vizualnosti, podobah in reprezentacijah. Svet postaja fikcija, resničnost pa se izgublja v svetu podob. To dejstvo je tudi dokaz, na osnovi katerega se Slovenci in Slovenke odločamo na volitvah.
Tako so množični mediji izvrševalci volje kapitala in kapital narekuje modo. Potrošnja je postala nova ideologija, s katero smo vsi zadovoljni, kapitalisti, ki povečujejo dobiček, in tudi posamezniki, ki si s potrošnjo zadovoljujejo trenutne lažne potrebe. Tudi svinjanje pokrajine z opisanimi vizualnimi podobami nekomu predstavlja trenutek pomembnosti, nam drugim pa gnus in neodobravanje.

Vprašanje je, ali gre v teh primerih za moralno bebavost, kot je odklonska vedenja posameznikov leta 1835 poimenoval James Cowles Prichard, ali gre za svet znotraj sveta, ki stavi na napačne vrednote sodobnega sveta.