Pred nami sta božič in novo leto. Čas božičnih praznikov je čas, ko si malce oddahnemo in skupaj s prijatelji in družino pričakamo novo obdobje, kot nekoč, ko so ljudje praznovali staropoganski praznik zimski kres. 21. decembra je na severni polobli zimski solsticij in ta dan je najkrajši dan v letu. Še trije dnevi so potrebni, preden se začne dan daljšati, prinašati več svetlobe, toplote in upanja. Tako so ljudstva nekoč slavila rojstvo mladega sonca, malega boga – danes poznanega kot božič.

In kako praznujemo danes?
Mesec december je čas, ko se nam ponuja nakupovanje kot doživetje, način življenja ali preživljanje prostega časa. Ne samo decembra, čez celo leto se zdi, da se ves svet vrti okrog nakupovanja ali potrošnje, saj je ta postala središče naših življenj in nam določa, kdo smo, kako razmišljamo ter kakšen odnos imamo do sveta in drugih.
Potrošnja je postala nova ideologija in tako nadomešča politične in verske ideale ter računa na največje možno število privržencev. Mesta čaščenja – nakupovalni centri – so vedno bolj polni gorečih vernikov. V tem času dodatkov in finančnih spodbud še bolj, ker je v obtoku velika količina denarja. Ali je ta realen ali navidezen, je seveda drugo vprašanje.

Nakupovanje se je dodobra asimiliralo v naše življenjske prakse in rituale. Z ekspanzijo množične potrošnje, dostopnostjo dobrin, uresničitvijo vseh želja in hrepenenj (čeprav kratkotrajnih – torej lažnih) je potrošništvo postalo način sodobnega življenja. Potrošnja se tako izraža kot oblika preživljanja prostega časa in tudi življenjskega sloga posameznikov znotraj kulturnega prostora ter je konstruiran, družbeno sprejemljiv proces, ki se je razvijal vse od začetkov industrijske produkcije v 19. stoletju. Pogojen je z dinamiko in razvojem kapitalističnega sistema, za katerega je bistveno, da so proizvodna sredstva v zasebni lasti, ter obstojem trga z namenom pridobivanja maksimalnega dobička.

Kot trdi Marx, je kapitalizem družbeni sistem, ki že v svojem jedru temelji na izkoriščanju in zatiranju, zato tudi razredna nasprotja v družbi niso njegova naključna značilnost, ampak del njegove prave narave. Zato tudi v kapitalističnem sistemu blago ni več izdelek, ki je proizveden za neposredno uporabo v potrošnji, ampak za prodajo z dobički na trgu.
Na začetku 20. stoletja je v razvoju kapitalizma in potrošniške družbe prišlo do velike spremembe, pojava množične proizvodnje po načelih fordizma, ki je bil ključen dejavnik za porast kupne moči delavskega razreda in s tem razvoja množičnega trga.

Načela in metode fordizma, ki ga je prvi razvil Henry Ford, so značilna za množično proizvodnjo, v kateri se dobrine proizvajajo v velikih količinah z delavci, ki pod pritiskom strojne racionalizacije z najmanjšim stroškom izdelujejo standardizirane trajne dobrine za množično porabo.

Sredi 20. stoletja so potrošniki postajali ljudje iz vseh družbenih razredov in ne več le iz srednjih slojev, kot na začetku stoletja. Nove priložnosti, ki jih je ponujala potrošnja, so spremenile navade in vzorce življenja navadnih ljudi, prav tako tudi njihove želje in predstave o tem, kako naj živijo svoja življenja. Zato je sodobno potrošništvo kapitalistična ideološka pošast, ki opravičuje kapitalistično logiko v vsakdanjem življenju milijonov prebivalcev po svetu, s tem ko se vse bolj suvereno zajeda v vse kotičke našega planeta. To ni dobro, saj se sploh več ne zavedamo pomena praznikov, praznovanj, ampak nas zanimajo le akcije in razprodaje ter ogabni ceneni zrezki v velikih restavracijah v nakupovalnih središčih. Prazniki so čas, da se zavemo, da ti obstajajo, odkar obstaja človeštvo, in da so že v davnini imeli globok pomen. Večina starih praznikov je povezanih z letnimi časi, saj so prazniki za človeka pomenili vzpostavitev harmonije z duhom narave, z njenim notranjim življenjem.

Nekoč je skupaj praznovalo vse ljudstvo. Na tak dan so se nehali vojskovati, zaprli so šole, ustavili trgovanje. Za vse ljudi so bili prazniki nekaj posebnega, čarobnega. Sodelovanje v prazničnem rajanju je za človeka pomenilo pravi blagoslov.
Danes sta v ospredju praznovanj pogosto le zunanja forma in pridobitniški odnos do simbolnih predmetov ter dogajanj, povezanih s praznovanji. Izgubilo se je bistvo, globlji namen, ki je v ozadju praznikov.

Ostala je le tradicija kot zunanja oblika praznovanja, in to ni dobro, zato recimo NE potrošništvu in zunanjemu blišču ter se vrnimo h koreninam. Pozabimo na selfije, všečke in zgodbe na družbenih omrežjih ter ta čas posvetimo sebi in svojim bližnjim.

Lepe praznike!