Včasih se zdi, da živimo v svetu, kjer so aplavzi pomembnejši od vsebine, medalje pa težje od poštenosti. Po družbenih omrežjih, lokalnih prireditvah in v zaprtih krogih iste vrste ljudi opazujemo, kako si posamezne skupine med seboj podeljujejo priznanja, se hvalijo in slavijo “dosežke”, ki jih v resnici ni. To ni več druženje zaradi vrednot, temveč sklepanje zavezništev zaradi koristi.

Naj bo to v umetnosti, politiki, nevladnih organizacijah ali celo v novinarstvu – vedno znova naletimo na podoben vzorec: majhne, samozadostne skupine ljudi, ki se javnosti predstavljajo kot stebri stroke, zaupanja in napredka, hkrati pa skrbno skrivajo, kako votli so njihovi temelji. Njihova moč ni v znanju, ampak v mreženju. Ne v dosežkih, ampak v vzajemnem utrjevanju iluzije o pomenu, ki si ga delijo.

V teh krogih ni prostora za samorefleksijo. Kritika od zunaj je nemudoma označena kot nevedna, zlonamerna ali celo nevarna. A če bi si kdo drznil odgrniti kuliso, bi hitro ugotovil, da se za bleščečimi nazivi in svečanimi govori skriva goli boj za ekonomski interes, ohranjanje pozicij in obvladovanje sredstev. Ne zaradi skupnega dobrega, temveč zaradi lastnega preživetja in ugodja.

In da, oni točno vedo. Vedo, da niso več verodostojni. Vedo, da so njihova priznanja brez vrednosti, ker ne izhajajo iz dejanskega dela, temveč iz potrebe po potrjevanju znotraj zaprte skupnosti. A dokler jim to koristi, bodo še naprej podeljevali nagrade, se slikali, nazdravljali in ustvarjali vtis pomembnosti.

Morda pa je čas, da se vprašamo: ali smo mi, ki to gledamo, res samo nemo opazovali? Ali pa smo s svojo tišino postali del tega rituala samopotrjevanja? Vrednote, na katere prisegamo, torej resnicoljubnost, kakovost, etika, zahtevajo več kot tiho kimanje. Zahtevajo glas, ki pove, da čast ni nekaj, kar si podariš, temveč nekaj, kar si zaslužiš.