Vsekakor se strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi svet brez novinarske svobode izgubil dragocen steber demokracije. Imam pa drug pomislek, saj se sprašujem, ali se to že ni zgodilo. Občutek imam, da smo vsi že namerno ali nenamerno pozabili, da ima novinarstvo ključno vlogo pri informiranju, nadzoru oblasti, raziskovanju nepravilnosti in obveščanju javnosti o pomembnih dogodkih.

Vsi smo pozabili, da omejevanje novinarske svobode ogroža našo sposobnost, da spremljamo in ocenjujemo oblast ter se soočamo s pomembnimi družbenimi vprašanji. Svoboda tiska in izražanja je ključnega pomena za zagotovitev raznolikosti mnenj, zdravega javnega dialoga in razvoja civilne družbe.

Že res, da v teoriji veljavni zakoni in pravila varujejo novinarsko neodvisnost in omogočajo novinarjem, da opravljajo svoje delo brez strahu pred pritiskom, cenzuro ali represijo. Ali je v praksi tudi tako? Verjetno ni treba zapisati odgovora.

Vedno bolj se strinjam s tistimi, ki trdijo, da novinarstvo ni bilo pod takšnim nadzorom politike in kapitala niti v prejšnjem sistemu. Res je, da je nadzor bil, velikokrat pa je pri novinarjih svoje opravila tudi avtocenzura.

Verjetno se nekateri ne bodo strinjali z mano  res je manjša razlika, ker danes v soju luči in kamer vsi govorijo o demokraciji, spoštovanju, obsojajo sovražni govor, čeprav ga sami največ proizvedejo. Ko pa se luči ugasnejo, tudi oni spremenijo način razmišljanja in poskušajo na najpodlejši način onemogočati ali zamenjati novinarje, urednike ...

Velikokrat moramo novinarji tudi sami reči »mea culpa«, saj se nekatera uredništva obnašajo kot avtomati za slačipunce – kolikor plačaš, toliko vidiš. Če ne plačaš, pa te ni. Spet druga spletna uredništva delajo »vse za klike« in poročajo o vplivnicah, ki jih nihče ne pozna. Včasih človek dobi občutek, da je bil pomemben vsak, ki umre, skratka norost »pisur« ne pozna meja. Seveda pa se tudi tu pri novinarjih pojavi ekonomska avtocenzura, saj delajo prek lastnega s. p. za manj kot minimalno plačo.

Vse to je pripeljalo do tega, da danes o novinarstvu kot o cehu govorimo o inertnosti in koruptivnosti v poklicu, pa vse do političnih in ekonomskih intervencij in kratkovidnosti. Kombinacija vsega skupaj je pripeljala to tega, da je novinarstvo kot profesija danes vsestransko podcenjeno in s prenizkim ugledom za poklic, brez katerega sodobna demokracija ne more obstajati.

Kam bo to pripeljalo družbo, lahko samo ugibamo. Neinformirani ljudje so nekritični in nasedajo širjenju »fake news«, ki je tudi težava politično in ekonomsko opredeljenih medijev, kar pa v družbo posledično prinaša poveličevanje posameznikov, ki imajo denar in so željni slave. Pri tem so zadovoljni mediji, ki dobivajo denar, in naročniki, ki pod plačanimi objavami skrivajo svojo nesposobnost. Če samo pogledamo opredelitve nekaterih županov, kako podpirajo različne medije, seveda ne domačih, na koncu pa se jezijo, da so premalo zastopani  dobijo sicer manj objav, ampak so te pripravljene po njihovi recepturi poštenosti in nenehni skrbi za ljudi.

Vse to vodi v novičarske puščave ali »news deserts«. Kot novinarske puščave označujemo območja, kjer je pomanjkanje lokalnih verodostojnih novic, kot so tiskani časopisi, radijske postaje ali lokalni novičarski portali. To pomeni, da ljudje na teh območjih težje ali sploh ne morejo dostopati do lokalnih novic in informacij, kar ima lahko negativne posledice za transparentnost, vključenost v demokracijo in povezanost v skupnostih, prinaša pa mnoge koristi lokalni politiki, še posebej pred volitvami.

Po svetu so se novičarske puščave začele širiti zaradi različnih dejavnikov, vključno s padanjem naročnikov na tiskane medije, zmanjšanjem oglasnih prihodkov, konsolidacijo medijskih podjetij in drugimi spremembami v načinu porazdelitve novic. To pomeni, da številne manjše skupnosti izgubljajo lokalno novičarsko pokritost, kar lahko omejuje njihov dostop do ključnih informacij o dogodkih in razvoju v njihovi okolici.

Nekateri menijo, da je nujno uvesti novinarske licence, na osnovi katerih bi se novinarji ločili od »pisur« ali sistemskih opic, ki sami sebe imenujejo novinarji.