V mesecu maju smo praznovali dva dneva ali praznika. Prvi je svetovni dan svobode medijev, drugi pa dan veteranov vojne za Slovenijo 1991. Zakaj omenjam ta dva dneva? Zato ker imata veliko skupnega, kajti za oba lahko uporabimo opredelitev Janeza Krstnika v Svetem pismu, ko je dejal: »Glas vpijočega v puščavi, pripravite Gospodovo pot.«

„Svoboda je, ko odločno rečeš NE“
Novinarstvo je res samo še glas vpijočega v puščavi, pa ne samo zaradi politike, ampak je veliko spremembo prinesla tudi digitalizacija informiranja, ki vsekakor slabi javno kritiko. Vse silne razprave o neodvisnem in svobodnem novinarstvu so brez neke teže, dejstvo je, da je naloga novinarstva skozi zgodovino bila vedno enaka. Naši predhodniki so na stebre klesali hieroglife, potem so stavci stavili svinčene črke, danes se vse vrti okrog digitalizacije. Ne glede na vse je novinarstvo še vedno instrument, prek katerega družba komunicira sama s sabo.
Dober medij mora biti neodvisen od političnih agend in špekulacij, njegovi novinarji se morajo držati preverjenih metod, ki se uporabljajo skozi zgodovino za opisovanje sveta. Zato je treba iti na teren in pogledati, kaj se dogaja, ter to opisati.

Vsaka oblast si želi novinarstvo prilagoditi vladajoči politiki oblasti in tega z »glasom vpijočega« ne bomo preprečili. Dejstvo je, da se informacije hitreje širijo na socialnih omrežjih kot v medijih. Ta omrežja so dostopna vsem, zato se velikokrat dogaja, da zaokrožijo nepreverjene informacije in smo priča manipulacijam ali tako imenovanim »fake news«.

Zakaj politiki to počnejo?
Zato ker novinarji komaj čakajo na objavo in v trenutku brez preverjanja objavijo, kaj je »čivknil« predsednik vlade. Ta »čivk« predsednika večina medijev objavi in potem se sprašujemo, zakaj predsednik to počne. No, zato, ker je bil s tem načinom prek Twitterja uspešen tudi veliki Američan in slovenski zet. Tu velikokrat zataji novinarstvo, saj velika večina ne razume, da se proti takšnim napadom lahko borimo le z delom. Tvit je treba prebrati in mora biti izhodišče, da se novinar odpravi na teren in zadevo preveri, ne pa brezglavo objavi in še doda naslov, ki ne temelji na zdravi pameti, ampak norih fantazijah rumenega po večji gledanosti in branosti. Prepričan sem, da če mediji ne bi povzemali in objavljali, kaj čivknjejo politiki, bi ti nehali s tem početjem. Če se vrnem k Svetemu pismu, bi novinarji morali ponovno postati »nejeverni Tomaži«. Želodec se mi obrača, ko gledam večerna poročila in vidim tri do štiri novinarke, ki klikajo po »touch screenu« in nam razlagajo, kaj bo, če bo Janez čivknil. Ostale tri pa stojijo za vogalom in me poskušajo z dramatičnimi učinki prepričati, da so odkrile nekaj šokantnega, a kaj hitro ugotovim, da mi prodajajo meglo. Ob politikih je treba dodati še vpliv kapitala in bralce ali poslušalce.

Na digitalnih omrežjih štejejo samo kliki, ker ti privabljajo oglaševalce, klike pa prispevamo bralci in gledalci in ne politiki. To pomeni, da če bi se gledalci, poslušalci in bralci uprli temu poneumljanju s sanjskimi moškimi, raznimi kmetijami, ljubeznimi po domače in razočaranji, da se končuje Šverc komerc itd., bi se zadeve spremenile. Če bi se ljudje pogovarjali o problemih družbe in ne o tem, koliko je stala Melanijina obleka in ali je prav, da je morala iz šova Sanjski moški ena od deklet, ki ima takšne nohte kot hudič kremplje, bi se zadeve zagotovo spremenile.

Težava je tudi v tem, da je danes lahko vsak novinar in da se med novinarje štejejo tudi tisti, ki pripravljajo vroče zgodbe o njim znanih Slovencih, ki so za normalno delovno populacijo neznani. Na koncu se v kakšni oddaji ti srečajo in so tako znani, da se med sabo sploh ne poznajo.
Rešitev teh problemov vidim v letošnjem geslu slovenskih veteranov, ki so v izjavi zapisali, da je svoboda, ko odločno rečeš NE – in to Slovencem manjka. Postavlja se mi vprašanje, koliko slovenskih medijev je o tem poročalo. Zelo malo. Zakaj? Zato ker nas Slovencev to ne zanima in je ta 10-dnevna vojna tako brez zveze.

Pa lepo vas prosim, le koga zanima vojna 1991, če je končno dovoljeno druženje in se nam ni več treba skrivati po garažah, ko gremo »presenetit« prijatelja ob okroglem jubileju. Pa lepi vikend in akcija čevapov v Lidlu in pijač v Evrospinu. In na koncu zaradi teh srečanj pridemo v ponedeljek v službo kot bedaki, ker nismo uspeli prebrati nove knjige iz zakladnice motivacijskih in pozitivnih misli, pa ker ogled za nazaj ni delal in si nismo ogledali »štale« v oddaji Sanjski moški, ali ker v Facebook skupini »Maske dol« nismo prebrali novega »strokovnega« članka o tem, kako bodo cepljeni v roku petih let razpadli.

In tako smo spet pri zgodovini in zapisu Ivana Cankarja, ki je napisal: »Za hlapce roj...« Ampak to je že druga zgodba, ki se skozi zgodovino ponavlja, in če vam je všeč ali ne, pravici do svobode izražanja in obveščenosti nista samoumevni – prave novice bodo vedno dražje in težje dostopne, tudi lokalne.