Spoštljiv spomin na Maistrovega poveljnika v Radgoni, ki se je zapisal v slovensko zgodovino in zasluženo dobil svoje mesto v Aleji velikanov v mestu ob Muri

Na Maistrovem trgu v Gornji Radgoni so v tamkajšnji Aleji velikanov slovesno odkrili spominske plošče Benediktu Zeilhoferju, Maistrovemu borcu in branitelju Radgone. Spominsko ploščo sta postavila Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra Maribor in Zveza društev general Maister. Pod slovesnosti je bila v gornje radgonskem domu kulture še 20. skupščina Zveze društev general Maister, ki jo vodi mag. Lučka Lazarev Šerbec.

Benedikt Zeilhofer se je po razpadu Avstro-Ogrske pridružil generalu Maistru v Mariboru. Ta mu je 1. decembra 1918 poveril poveljevanje 6. stotniji Mariborskega pešpolkana z nalogo zasesti Obmurje vse od Špilja do Radgone. Zeilhofer je Radgono brez odpora, a ob protestih lokalnih oblasti tudi zasedel. Radgona je predstavljala strateško naraven dostop iz Slovenskih goric v Prekmurje, ki je bilo takrat še pod madžarsko oblastjo. Čeprav je v mestu vladal navidezen mir, je Zeilhofer vedel, da je ta zgolj začasni, saj Nemci iz svojih rok niso izpustili vseh vzvodov oblasti. Tako je bilo vse do zgodnjih ur 4. februarja 1919, ko so združene nemško-madžarske čete Bauernkommande pod poveljstvom Johanna Mickla napadle branilce Radgone. V večurnem boju, v katerem je bil Benedikt Zeilhofer težko ranjen, a je vztrajal v poveljevanju kar s slamnjače, se je izkazalo, da sovražniku kljub šestim jurišem ni uspelo zavzeti mesta. Branilcem bi moral priti na pomoč hrvaški Karlovški bataljon s sedežem v Celju, a je v Špilju zavrnil prevoz v Radgono. Kot zanimivost – to je bataljon, ki je v Mariboru julija 1919 zadušil upor zoper del slovenskih vojakov v mestu, ki so se uprli zaradi slabih razmer v vojski in nestrinjanja s srbsko monarhijo. Kljub uspešni obrambi tega mesta pa smo Slovenci izgubili Radgono za diplomatsko mizo. Po pogodbi iz Saint-Germaina so morale enote Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) Radgono zapustiti 26. julija 1920.

Benedikt Zeilhofer je po okrevanju nadaljeval boj za severno mejo; sprva je bil s svojo enoto nameščen v Juriju ob Pesnici, 25. maja 1919 pa je s svojim polkom krenil v ofenzivo na Koroško. Po zaključenih bojih je nadaljeval službovanje v kraljevi vojski, kjer pa je kot Slovenec doživel več razočaranj. Ob nemški okupaciji aprila leta 1941 se je v Mariboru priključil odporniškemu gibanju, a bil leta 1942 aretiran in izgnan na Tirolsko, kjer je bil vse do leta 1945.