Ko je pomlad objela griče Slovenskih goric, so bogovi z Olimpa usmerili pogled proti majhnemu kraju pod soncem. Sveti Jurij v Slovenskih goricah je 8. maja prenehal biti le miren kraj – pravijo, da je celo Zevs za trenutek odložil svoje strele, bogovi pa so z zanimanjem opazovali, kaj se dogaja na zemlji. Na OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol se je dogajalo nekaj nenavadnega.

Iz šolskih vrat niso prihajali navadni učenci. Po poteh so stopali mladi Atenčani, ponosni Špartanci, modri prebivalci Teb in Korinta. Ogrnjeni v bele toge so se pomikali v slovesnem sprevodu, kot da bi po dolgem času ponovno oživela zgodovina. Zdelo se je, kot bi bogovi odprli vrata časa in antično Grčijo pripeljali naravnost med nas.

Toda ta zgodba se ni začela tistega dne. Začela se je mnogo mesecev prej, ko so na Osnovni šoli J. Hudalesa v Jurovskem Dolu krenili na posebno potovanje – potovanje Po sledeh antike.

To ni bila navadna učna pot. Bila je odprava, podobna tistim, na katere so se podajali antični junaki. Le da tokrat junaki niso nosili mečev in ščitov, ampak knjige, čopiče, glino, ideje in neizmerno radovednost. Vsi – od najmlajših do najstarejših učencev – so skozi leto raziskovali svet starih Grkov. Spoznali so bogove in junake iz mitov, poslušali zgodbe o Ahilu, Herkulu in Odiseju.

Ustvarjali so umetnine, gradili mogočne stebre, odkrivali skrivnosti znanosti in matematike ter spoznavali, kako so nekoč živeli ljudje, ki so svetu zapustili dediščino, na kateri stoji velik del današnje civilizacije. Antike niso le brali iz knjig. Živeli so jo. Na ta dan so se vrata kulturnega doma odprla kot vrata antičnega gledališča.

Tam so obiskovalce pričakale zgodbe in prizori, ki so jih zaživeli učenci. Zgodbe so se prepletale z glasbo, umetnostjo in ustvarjalnostjo. Po trgu so odmevale starogrške bajke, med krošnjami je zaživela knjižnica, obiskovalci pa so lahko občudovali bogato razstavo izdelkov, ki so skozi leto nastajali iz otroških rok in domišljije.

Kot so nekoč antični modreci sedeli na trgih in razpravljali o svetu, se je tudi tukaj odvila posebna razprava.

Gostili smo ljudi, ki so okusili olimpijske sanje – mag. Katjo Koren, Andrejo Leški in Filipa Flisarja. Govorili so o športu, vztrajnosti, premagovanju ovir in o poti, po kateri mora hoditi vsak, ki želi doseči svoj cilj. Toda bogovi so vedeli, da največji trenutek dneva še prihaja.

Ko so se pojavili grški bogovi in se je zaslišala olimpijska himna, je bilo jasno: začele se bodo olimpijske igre. Veličasten prihod olimpijske zastave, prižig olimpijskega ognja ter slovesna prisega športnikov in sodnikov so oživili duh antičnih olimpijskih iger. Vse to se je odvijalo na poligonu, pripravljenem po vzoru stadiona izpred več kot 2500 let. Za trenutek se je zdelo, kot da smo se resnično znašli v času stare Grčije – prizor je bil veličasten in nepozaben.

Kot v starih časih so učenci najprej počastili Zevsa, nato pa stopili na prizorišče tekmovanja. Devetošolci so kot pravi sodniki bdeli nad igrami, mladi tekmovalci pa so se pomerili v teku, metanju diska in kopja ter rokoborbi. Ni šlo zgolj za zmago. Šlo je za pogum in vztrajnost.

Tako kot nekoč v antični Grčiji so tudi tukaj zmagovalce okrasili z lovorjevimi venci – simbolom časti in uspeha. Kajti tistega dne se ni zgodilo le srečanje z zgodovino. Rodila se je zgodba o skupnosti, sodelovanju in ljudeh, ki so dokazali, da največje stvari ne nastanejo zaradi moči posameznika, temveč zaradi moči mnogih src, ki bijejo skupaj.

In če bodo nekoč prihodnje generacije pripovedovale zgodbe o tem dnevu, bodo morda rekli:

»Nekoč je v Slovenskih goricah za en dan oživela antična Grčija. In naši otroci so pokazali, da znanje ni nekaj, kar ostane zapisano med platnicami knjig. Znanje postane resnično takrat, ko ga doživimo.« Ave, amici!

Milena Kokol, prof.