Med potovanjem po Slovenskih goricah  smo v sklopu projekta SoJo Europe srečevali mlade kmete (preberi prispevek), ki s svojimi idejami in vztrajnostjo preoblikujejo tradicionalne kmetije, iščejo načine za trajnostno pridelavo ter ohranjajo utrip podeželja. Ena od teh zgodb pripada družini Kocbek iz Voličine, kjer se že več generacij ukvarja s kravami molznicami. Takrat 23-letni Alberto Kocbek je prevzel kmetijo s 15 kravami molznicami od svojega očeta. Danes, po dobrih dveh desetletjih, z ženo Matejo skrbita za okoli 140 glav živine - od tega jih je 66 krav molznic ostalo so telice, in proizvajata mlečne izdelke. »Že od malih nog sem vedel, da bom kmet. Študiral sem agronomijo, odslužil obvezno služenje vojašega roka, in ko sem se vrnil domov sem staršema dal jasno vedeti: pripravljen sem prevzeti kmetijo. Za druge ne želim delati,« pripoveduje Alberto ob domačem malinovcu in domačih »mašin« keksih. Le leto kasneje je s pomočjo SAPART sredstev postavil nov hlev in okrepil čredo.

Kocbekova družinska kmetija v objemu narave. Foto: Nina Zorman

Sledila so vlaganja v nov silos, postavitev proizvodnje za mlečne proizvode, po nekaj letih je bil potreben dodaten silos, robot za molžo krav, da o strojnem parku niti ne govorimo, a tega velikodušno posodi tudi sosedu, ko potrebuje: “Ker sem si vzel čas za vas, sem traktor in balirko posodil sosedu, da si bo lahko naredil bale.” Njegov dve leti mlajši brat se je tudi našel v kmetijstvu in se ne daleč stran od domačije ukvarja s sadjarstvom in ima ekološko kmetijo. "Če tega ne delaš z veseljem, ne preživiš. Treba je imeti veselje, pa tudi vztrajnost in trmo," med pogovorom doda Albertova žena Mateja. Z roko nakaže proti objektu, kjer se nahaja proizvodnja mlečnih izdelkov. Kocbekova kmetija ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Je rezultat dolgoletnih vlaganj, prenov, tveganj.  

V iskanju modela, ki preživi krize in omogoča napredek

»Ko je bilo deset let nazaj mleko 23 centov na liter – danes je cena 51 centov na liter, z njim ni mogel preživeti nihče, ki so ga bremenili krediti. Ti so bili potrebni, če si želel postaviti sodoben hlev za živali ali kupiti napredno kmetijsko mehanizacijo. Cena mleka preko leta tudi zelo niha. Tudi plačila s strani nekaterih zadrug so bile nezanesljiva: enkrat so bila v enem obroku, potem v dveh. Pri nas – poslujemo z Mlekarsko zadrugo Ptuj - sicer ni bilo tako, a naju je z ženo prešinilo, da moramo ukrepati, saj nikoli ne veš« o novih poslovnih priložnostih Alberto pripoveduje z umirjenim glasom, Mateja pa ga z živahnostjo dopolni, kot bi v mislih znova prehodila tiste poti: »Takrat sva se preprosto odločila, da ne bova čakala. Usedla sva se v avto in z nekaj poguma potrkala na vrata domov za starejše in okoliških šole ter vrtcev. Nisva vedela, kako bodo reagirali, ampak vedela sva, da imava kakovosten izdelek. Počasi so začela prihajati naročila in potrditev, da je bil trud vreden.« Danes dom za starejše občane v Lenartu svojim stanovalcem ponuja izključno mleko iz Kmetije Kocbek.

Pred leti so uredili manjšo sirarno. Foto: Mateja Kocbek

Preden je svet zajela epidemija korona virusa je Mateja pričela pripravljati domač jogurt: “Najprej sem ga pripravila za nas, domače. Odziv je bil dober, nato smo pričeli resno razmišljati o manjši proizvodnji in poglej, tukaj za mano stoji manjša sirarna s hladilnico in 300 litrskim kotlom. Imamo tudi 6.000 litrski bazen za sveže mleko, ki ga vsaki drugi dan pridejo odkupiti iz ptujske mlekarske zadruge. Zelo smo zadovoljni s prodajo jogurtov in mleka v multimatu v centru Lenarta, Mateja pa, ko ji čas dopušča, zelo rada prodaja izdelke na lenarški tržnici ob večjih praznikih. Trenutno nam to popolnoma zadošča, nekaj rezerv še je, ampak zaenkrat nimamo želja po povečanju proizvodnje. Na kmetiji sva zaposlena jaz in mož Alberto ter moj brat,” pripoveduje Mateja, ki vsak ponedeljek opravi razvoz svežega mleka in jogurtov v smeri Maribora in zasebni vrtec v Mariboru, enkrat tedensko tudi po okoliških osnovnih šolah, dostavljata pa tudi v dom starejših občanov v Lenartu in multimat. To je pristop, ki bi ga lahko poimenovali rešitveno naravnan: želja ni v tem, da preživijo, temveč da vedno najdejo trden model, ki omogoča rast in stabilnost.

Na kmetiji Kocbek ima vsaka krava ime. Foto: Nina Zorman

Mleko, ki je lažje prebavljivo

Pred leti so bili Kocebkovi povabljeni k sodelovanju v projekt, ki ga je izvajala mariborska fakulteta za kmetijstvo. Gre za A2 beljakovino, ki je lažje prebavljiva, manj alergena in ima manjšo incidenco pojava laktozne preobčutljivosti. Tako se na kmetiji trudijo, da vse krave, ki osemenjujejo, osemenjujejo s semenom bikov, ki so prenašalci tega gena. Ocenjujejo, da imajo sedaj v čredi 90 odstotkov molznic s to beljakovino. Kljub temu, da so po treh letih na fakluteti zaključili s tem projekom in da so kmetje bili pripravljeni nadaljevati z analizami in bili za njih celo pripravljeni plačati, so bili zavrnjeni. Sedaj analize pošiljajo v Nemčijo, saj želijo, da strankam ponudijo najvišjo kakovost mleka. Molza poteka preko robota in kamor krave rade zahajajo, saj dobijo priboljšek. Na dan proizvedejo 1.800 litrov mleka, ki ga namolzejo od 67 krav, ostalo so pa telice: “Telice ostanejo doma, presežke – predvsem bikce – pa prodamo,” pripomni Alberto, ki obdeluje 70 hektarjev površin, s pridelavo hrane za živali pa nimajo težav.

“Obdelovalnih površin je dovolj, kvečjemu bi lahko vzeli še več, vendar ni potrebe. Okoli nas ni problem dobiti zemlje za v najem. V bistvu jo nam hodijo ponujat,”

pojasni kmet srednjih let, a se hkrati zaveda, da je le nekaj kilometrov stran, na primer v Zgornji Velki, situacija popolnoma drugačna.

Krave same pristopijo k molznemu robotu, ki deluje neprekinjeno. Ob molži jih čaka priboljšek, zato se pred njim pogosto vije prava mala kolona radovednih krav. Foto: Nina Zorman

Kmetija potrebuje celega človeka

Na kmetiji si napak skorajda ne moreš privoščiti – vsaka ima posledice, ki jih je težko popraviti. "Kmetija je občutljiv sistem. Če izgubiš eno žival poteče devet mesecev, da pride novo življenje v štalo," razloži Alberto. Delo nikoli ne pojenja, zato je vsaka odsotnost, najsi bo zaradi bolezni ali drugega razloga, težko nadomestljiva. Bolniškega staleža si tu preprosto ne moreš privoščiti – živina potrebuje oskrbo vsak dan, brez izjeme.

Alberto skrbno spremlja vse vidike kmetovanja in podatke natančno beleži. Tudi osemenjevanje opravi sam, saj se optimalen čas pogosto zgodi šele zvečer, veterinarji pa le-to izvajajo le v jutranjih urah.

"Vse so drobni detajli, ki pa na koncu naredijo veliko razliko. Z njimi pridejo boljši rezultati," pove.

Eden izmed drobnih, a pomembnih detajlov, ki pogosto ostanejo neopaženi, je tudi hlev. Pri njih ni zgolj prostor za bivanje živali – poskrbljeno je za stalen dotok svežega zraka, kar ustvarja boljše pogoje za počutje črede. Krave pa imajo še eno prav posebno razvajanje: dostop do masažne naprave, ki jim ponuja kratek odmik in sprostitev. Takšni »mini masažni saloni« morda zvenijo kot razkošje, a prav ti detajli so tisti, ki naredijo razliko. Zadovoljna in sproščena krava namreč daje bolj kakovostno mleko.

Telice imajo prost izhod iz hleva na osem hektarjev velik pašnik, ki kot naravni okvir objema Kocbekovo kmetijo. Foto: Nina Zorman

Ko opazuješ Matejo in Alberta, je jasno, da sta ponosna – še posebej na njunega enajstletnega sina Aljaža, ki z veseljem sodeluje na kmetiji. "Trenutno je nor na traktorje, čisto ga prevzemajo," pove Mateja s toplim nasmehom.

Podeželje brez mladih – prihodnost brez hrane?

Zavedata se, da razmere v kmetijstvu niso rožnate.

"Včasih so propadale kmetije z dvema ali tremi kravami. Danes izgubljamo tudi tiste z 15, 20, 30 glavami," odkrito pove Alberto.

"Imamo občutek, da gre za načrten proces. Kmetijska politika je popolnoma zgrešena in ne podpira mnajših, družinskih kmetij, temveč tiste, ki imajo »dobre veze« in si tako priredijo razpise, ki so njim v korist, mi pa niti zraven ne moremo priti. Če ljudi odrežeš od hrane, jih lažje nadzoruješ. A dejstvo je tudi eno – mi smo tisti, ki skrbimo, da je podeželje obdelano in da ni zaraščeno. Najlažje je skrbeti za travnike in njive v ravnini. V naši okolici propadajo kmetije starejših, mladih pa ni, ker so raje odšli v službe, saj jim omogočajo bolj enostavne pogoje." Mateja ob tem poudari, kako pomembno je, da se mladi pravočasno odločijo v kolikor bi želeli prevzeti kmetijo:

"Naj povedo jasno – ali želijo prevzeti kmetijo ali ne. Starši pa morajo to spoštovati."

Starostna slika slovenskega kmetijstva ni spodbudna – povprečen kmet v Sloveniji je star kar 63 let. Takšna struktura nosilcev kmetijskih gospodarstev resno ogroža prihodnost: ne le vzdržnost domače pridelave hrane, temveč tudi prehransko varnost in ohranjenost podeželja. Brez mlajših prevzemnikov kmetije postopoma izginjajo, zemlja ostaja neobdelana, pokrajina pa se zarašča.

Lansko leto so naredili 600 suhih in okoli 300 silosnih bal. Foto: Nina Zorman

Alberto ima precej realističen vpogled v delovanje ekološkega kmetijstva – tudi zato, ker se s to vejo ukvarja njegov brat. Kljub strateškim načrtom države, ki predvidevajo, da bi v prihodnosti kar 18 odstotkov kmetij prešlo na ekološki način pridelave, ostaja skeptičen. "Težko bo," pove brez olepševanja. Po njegovih izkušnjah so težave večplastne: količine pridelka so nižje, kakovost pogosto ni takšna, kot bi si jo želeli, predvsem pa je ogromno ročnega dela. "Cene bi morale biti vsaj trikrat višje, da bi lahko kmet preživel – a kupne moči za kaj takega pri nas preprosto ni," doda. In še ena stvar, ki jo pogosto pozabimo: dobiti zanesljivo delovno silo za delo na kmetiji je danes skoraj nemogoče.

Robotizacija in digitalizacija dobrodošla, a potrebuje nadzor

Brez sodobnih tehnoloških korakov danes na kmetiji, ki daje kruh celotni družini, enostavno ne gre več. A kljub vsem napravam je po Albertovem mnenju potreben nadzor, saj imamo opravka z živimi bitji. Te je potrebno stalno nazdorovati, če je poškodovana, kako se obnaša in kako se počuti:

“Poznam kmetije, ki so uvedle robote in bile nezadovoljne. Seveda ti olajša delo, a stroj je potrebno nadzorovati. Tukaj imamo življenja in je potrebno vse spremljati ter nadzorovati. Moje krave imajo imena in jih tudi kličem po imenih,” o odnosu do svojih živali razlaga Kocbekov.

Ko smo se odpravili fotografirati na pašnik je Alberto najprej izklopil električnega pastirja, da smo lahko vstopili v njihov svet, nato jih je poklical in telice so zvedavo pogledale k nam in pričele hitro stopati naproti. Seveda se je fotografiranju pridružil tudi Ben, ki so ga ves čas jezile muhe, telice pa so se se sukale okoli Mateje in Alberta. Kljub vsakodnevnim izzivom in obveznostim, ki jih narekuje življenje na kmetiji, je iz njunih pogledov razbrati toplino in navezanost – ne le drug na drugega, temveč tudi na živali, zemljo in vse, kar sta skozi leta zgradila. Tukaj ne gre le za proizvodnjo mleka, temveč za sožitje, zaupanje in skrbno tkan odnos med človekom in naravo.

Foto: Mateja Kocbek