Slovenske gorice so tisti košček Slovenije, kjer se gozdni robovi zlivajo v sadovnjake, in je kraj, ki je pred še nekaj let nazaj proizvedel kar deset odstotkov jabolk v Sloveniji (natančneje v Voličini in Jurovskem Dolu). Danes je ta slika popolnoma spremenjena. Na prste ene roke lahko prešteješ sadjarje, ki še tam gojijo jabolka. A tam, med jablanami, v zatišju podeželskega vsakdana, stoji kmetija Goznik. 

V okviru projekta SoJo Europe (prispevek preberi tukaj) smo se srečali z mladimi slovenskimi kmeti ter raziskali, kako razvijajo svoje kmetije, se spopadajo z izzivi trajnostne pridelave in uvajajo nove pristope za oživljanje podeželja. Družinska zgodba Goznikovih, ki se razteza čez več generacij, je danes tudi poslovni model – premišljen, srčen in skrbno negovan. “Naša kmetija obdeluje dobre tri hektarje. Letno pridelamo okoli 90 ton različnih sort jabolk, zraven pa še imamo breskve (30 arov), hruške (20 arov), slive (10 arov), maline in tudi jagode ter fige. Sadovnjak ima vpeljan namakalni sistem z lastnim vodnim zajetjem, ki ga je že pred leti uredil Matejev oče. Da so bili konkurenčni na trgu so pred tremi desetletji zgradili hladilnico, uredili so tudi protitočno zaščito za celoten nasad jabolk. Tako so se že pred leti dobro prilagodili na vremenska tveganja, ki so sicer zahtevala znatna finančna sredstva, a jim je uspelo s skrbnim in premišljenjim upravljanjem – danes so tako zaščiteni pred sušo in točo, ki vedno pogosteje prizadane Slovenske gorice, kot tudi kraje po celotni Sloveniji.

V sadovnjaku imajo več kot devet različnih sort jabolk: “Strankam je potrebno ponuditi raznolikost,” meni Matej Goznik. Foto: Manuela Brunčič

Četudi je Matej z bratom vedno rad pomagal pri kmečkih opravilih, ki jih nikoli ni bilo ne konca ne kraja, se najprej ni odločil za šolanje v tej smeri, temveč je izbral ekonomsko šolo, nadaljeval in uspešno zaključil študij medijskih komunikacij, nato pa se vedno bolj intenzivno spogledoval z življenjem na podeželju ter se odločil in si pridobil še poklic inženir kmetijstva in krajine.

Del kmetije Goznik, kjer se nahaja prozvodni obrat Mimine domače kuhne. Foto: Manuela Brunčič

A predati kmetijo v upravljanje mlajših generacijam ni tako enostavno in s tem so se soočili tudi Goznikovi: “Ni šlo ravno gladko. Morali smo se resno pogovoriti. Takrat sva z mojo ženo živela na Ptuju in hodila v službo. Želel sem ustvarjati na svoji domačiji, imel sem ideje, tudi žena je že takrat pekla pecivo in se spogledovala z življenjem na kmetiji. Razdelili smo si delo in naloge in smo hvaležni za življenje, ki nam je danes dano,” pripoveduje 39-letni Matej, ki ne skriva zadovoljstva.

Kmet, podjetnik, vizionar in psiholog

Poleg sadjarstva, se žena Mirjana, po poklicu učiteljica razrednega pouka, ukvarja z dopolnilno dejavnostjo peke peciva, kruha in slovenskogoriške gibance, svojo ponudbo pa je nadgradila še z domačimi marmeladami in liofiliziranim sadjem: “Želim ponuditi nekaj novega, zato sem k ponudbi dodala še liofilizacijo, ki pri sadju ohrani svoje hranilne vrednosti, okus in teksturo, ne da bi izgubilo pomembne sestavine. Stranke ga imajo zelo rade,” pripoveduje. Vsak začetek ima svoje izzive in tako je bilo tudi pri Goznikovih, kljub temu, da so bile nekatere stvari že utečene, saj se trg in povpraševanje strank spreminja:

“Dedek je bil prvi, ki je svoje pridelke ponujal na ljubljanski tržnici in od tega je že kar 42 let. Še danes tam ponujamo naše sadje, ponudbo pa smo dopolnili še z Mirjaninimi izdelki, ki jo ponuja pod blagovno znamko Mimina domača kuhna."

Foto: Manuela Brunčič

"Sadje prodajamo v lenarško zadrugo in tudi v okoliške osnovne šole – Lenart, Voličina, Jurovski Dol, a vse to zahvaljujoč sortirnemu stroju, ki nam je olajšal delo, hkrati pa ob hladilnici tudi omogočil, da jabolka brez težav prodajamo tudi v zimskem času (pred nakupom stroja smo sami lahko prodali le 50–60 ton jabolk. Nakup sortirnega stroja nam je omogočil da lahko prodamo več jabolk). Mirjana svojo domače dobrote ponuja tudi v Zadrugi Dobrina, ki združuje manjše pridelovalce in skrbi za promocijo njihove ponudbe." Za prebivalce Maribora in okolice so oblikovali tedensko ponudbo zabojčkov s svežo, lokalno pridelano zelenjavo, ki jo dostavljajo na območju Maribora z okolico, v svoji spletni trgovini, kot tudi fizični trgovini v Mariboru. Del prihodkov pa Goznikovi prejemajo tudi od t.i. lenarškega multimata, naprave, ki stoji v centru Lenarta in mimoidočim ponuja lokalne dobrote iz okoliških kmetij: od sveže zelenjave, jajc, jogurtov, mleka, domačega peciva in marmelad do testenin. Vesela sta tudi obiskov različnih zaključenih skupin, ki radovedno in z zanimanjem pokukajo v njuno življenje na kmetiji: “V teh dneh bomo gostili štiri avtobuse. Velikokrat so to ženske iz različnih društev po Sloveniji, ki jih zanima peka peciva, gibanica in kako se tega posla lotevamo v Slovenskih goricah. Gostimo tudi strokovnjake iz področja sadjarstva in člane sadjarskih društev, ki se z zanimanjem sprehodijo po našem sadovnjaku,” pojasni mlad gospodar.

Letno pridelajo 90 ton jabolk. Foto: Manuela Brunčič

Mirjana in Matej sta svoje prihodke razpršila in nista odvisna le od enega vira, kar jima omogoča večjo stabilnost in samostojnost pri obstoju kmetije in stabilnemu poslovanju. Mlada kmetovalca priznavata: “Naše babice so delale za to, da so imeli otroci kaj jest. Mi danes imamo kaj za jest. Vrednote so se spremenile. Danes razmišljamo o tem, kako ohraniti ravnovesje, da ne pregorimo pod težo vsakdanjega dela.” Mlada prevzemnika nista pozabila na vključitev staršev, Matejevega očeta in mamo, v samo delo na kmetiji:

“Še vedno skrbita za 20 glav govedi, pomagata pa tudi pri ostalih opravilih, po svojih močeh.”

Tako si preko leta vsi privoščijo dopust, kar po njunem mnenju ni tako velik problem, saj je vse v dobri organizaciji. “Seveda je to težje, ko imaš na kmetiji živali, ki vsak dan rabijo človeka, da poskrbi za njih. A se vse da organizirati, le ljudi je potrebno navaditi in podučiti.” Občasno pa na pomoč priskočijo tudi sosedi in delavci, ki so jih dobili kar preko facebooka.

Kmetijstvo je posel, je življenje, je izziv

Vprašanje, ki se ponavlja kot obrabljena gramofonska plošča: zakaj je tolikšen upad mladih za zanimanje poklic kmeta? Matej izstreli: "Ker jih nihče ni vključeval. Ker niso dobili občutka, da se od tega da lepo živeti. Ker se je cele dneve samo delalo, časa za pogovor, počitek in dopust nikoli ni bilo. Svoja otroka že sedaj vključujeva v kmetijska opravila, v vso delo na kmetiji, kot tudi peki v kuhinji. Predstaviti jim je potrebno tudi prodajo na tržnici in njihovo delo je potrebno tudi nagraditi, da jih motivira in da razumejo kako se denar zasluži.  Hkrati pa je potrebno postaviti jasne meje, da vedo kaj lahko pričakujejo.” Z ženo dokazujeta, da se vse da, stvar je le v dobri organizaciji, povezovanju in sodelovanju. Zavedata se, da ne moreta sama vsega. A vesta tudi, da kmetija ni samo delo – je prostor, kjer nastajajo odnosi. S strankami, z ljudmi na tržnici, z lokalno skupnostjo. In kmetijstvo je posel, je življenje, je izziv. In čeprav mladi kmetje potrebujejo podporo, ni nujno, da je to le finančna.

"Treba jih je vključiti. Pokazati, da so njihova prizadevanja cenjena. Da jim nekaj pripada."

Evropska sredstva: priložnost ali breme?

V mesecu maju je evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Christoophe Hansen obiskal Slovenijo, da bi se seznanil z izzivi, s katerimi se soočajo slovenski kmetje. Na delovni večerji skupaj s predstavniki organizacij, ki zastopajo interese kmetov, in tudi Zveze slovenske podeželske mladine je izpostavil, da so evropska sredstva tokrat namenjana družinskim kmetijam in mladim kmetom, saj želijo podeželska območja narediti bolj atraktivna, kmetovanje pa želijo graditi na dodani vrednosti. A ko se mlad kmetovalec sooči z birokracijo, ki sodi k pridobitvi evropskih/državnih sredstev jih mnogo prej obupa. “V naši branži gre v veliki večini za manjše denarne vložke, zato se koriščenju nepovratnih sredstev ali črpanju različnih kmetijskih kreditov raje izognem. Tudi, ko je oče gradil kapljični namakalni sistem (2001) v našem nasadu smo se po tehtnem premisleku odločili, da ne bomo koristili nobene podpore, saj je bilo preveč dela s papirji, plačati si moral tudi osebo, ki je skrbela za dokumentacijo, na koncu pa si moral še vse zbirati in dokazovati.

"Poznam kmetovalca, ki je na kmetijo dobil kontrolo in so mu šteli kljuke na žlebu, kar se ob tako veliki investiciji zdi malce smešno," kritično ovrednoti Goznik in doda: “Priznam, da sem pred leti vložil vlogo za finančno spodbudo kot mladi prevzemnik kmetije – ta je znašala 45.000 evrov, od tega sem plačal 2.000 evrov za urejanje dokumenatcije. Seveda se tega denarja ne porabi za nakup avta ali nek luksus, kot morebiti nekateri mislijo, temveč moraš zasledovati določene cilje – jaz sem kupil traktor, škropilnico in računalnik. Iskreno povedano, da je sam nakup traktorja za naše potrebe bil 74.000 evrov, tako da smo si del investicje le delno tudi pokrili,” priznava Matej in pomajuje z glavo glede višine sredstev, ki jih lahko kmetje koristijo. “Če samo navržem, hektar novega nasada je okoli 25.000 evrov,” o oceni višine sredstev za investicije pojasni Matej. A h koriščenju evropskih spodbudb je potrebno imeti v piko urejeno dokumentacijo in zbrati vse račune ter tudi le-to arhvirati več let, saj lahko na vrata hitro potrka kak uradnik, ki bo zadeve prekontroliral: “Za vsak cent želijo vedeti kje je,” zaključi Matej. A Mirjana je pred nedavnim vseeno izkoristila priložnost za posodobitev svoje kuhinje s pomočjo evropskih sredstev: “Kupila sem nekaj stvari za kuhinjo, kot je na primer liofilizator, a moram omeniti, da sem morala investicijo (18.000 evrov) najprej sama poravnati, nato pa sem vložila zahtevek za povračilo investicije. Hkrati sem se zavezala, da bom dosegla zastavljene cilje, kar ti nekako vedno visi nad tabo, da boš dvignil na primer prodajo liofoliziranega sadja, ti pa v bistvu še niti nimaš trga in kupcev.”

V ponudbo je Mirjana vključila novost – liofilizirano domače sadje. Foto: Manuela Brunčič

Ključ uspešnosti je v povezovanju

Na koncu sogovornika soglasno poudarita, da je prostora za vse dovolj – a da moramo znati sodelovati.

"Pogrešava več povezovanja. Več pogovorov. Več udeležbe skupnosti," pravita.

Oba z veseljem spremljata delo Zveze slovenske podeželske mladine, kjer sta tudi sama nekoč aktivno sodelovala. Takrat so se mladi srečevali, si izmenjavali znanje, potovali. In tega, menita, danes močno primanjkuje. Mladi kmetje bi se morali večkrat srečevati, saj jih pestijo podobni izzivi, ki bi jih s takimi srečanji lažje prebrodili, izpostavila pa sta tudi skupinske strokovne ekskurzije, ki se jih udeležujeta preko lenarške svetovalne službe.

Za 20 glav govedi skrbita Matejeva starša. Foto: Manuela Brunčič

Na kmetiji Goznik se dela veliko. Delo nikoli ne pojenja. A kljub temu uspevajo ohranjati ravnovesje med poslom in življenjem. Ne gre le za sadje, marmelade in gibance. Gre za vezi, ki se spletejo počasi, a ostanejo trdne. »Nek odnos moraš zgraditi. Ko ga imaš, postane vse bolj enostavno,« pove Mirjana in opiše zgodbo stranke, ki ju spremlja že od vsega začetka in vsako leto naroči potico – z veliko orehov, ruma in rozin.

“Ne vpraša po ceni, zanima ga le okus. Zaupa.”

"Priprava gibanca je kar zamudna. Ampak ko ti jo ljudje pohvalijo, ti dajo občutek, da delaš nekaj dobrega. In to ti da motivacijo za naprej," nam z nasmehom pripoveduje Mirjana, ki tudi razmišlja o širitvi ponudbe, tokrat z dobrotami, ki bodo razveselile ljubitelje čokolade. Foto: Manuela Brunčič

Zaupanje je ključno. Ni vse v izdelku – čeprav je ta vedno vrhunski – ampak v stiku. V tem, da te stranka pozna po imenu, da pokliče in vpraša: »Kako ste kaj? Kako otroci?« V tem, da kupci pripeljejo tudi svoje otroke in vnuke, da se dobre izkušnje prenašajo iz roda v rod. Na tržnici ni le menjava denarja za blago. Tam se pletejo zgodbe. Tiste, ki povezujejo. Tiste, zaradi katerih se zjutraj z veseljem vstaneš in greš na tržnico, ker veš, da boš tam srečal ljudi, ki cenijo tvoje delo in ti s pozitivno povratno informacijo dajo svež veter v tvoja jadra.