Naši bralci v veliki večini poznajo prof. Aleša Ariha kot neutrudnega bojevnika za čast in zgodovinski spomin na generala Rudolfa Maistra v Zavrhu, kjer je pustil del sebe in polna štiri desetletja ustvarjalno sodeloval pri zasnovi in izvedbi vseh Maistrovih spominskih prireditev. Postavil je prvo in drugo Maistrovo spominsko sobo, podprl pobudo za odkup Štupićeve vile ter pomagal pri izvedbi njene obnove in postavitvi nove muzejske postavitve Maister po Maistru – Obrazi Zavrha. Prof. Arih je pustil globoke sledi tudi v slovenski muzeologiji, polnih trinajst let je namreč vodil Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož. V času njegovega vodenja te kulturne ustanove so bile izvedene številne investicije, pripravljene odmevne muzejske razstave na Ptuju in v Ormožu ter izdane mnoge strokovne publikacije.  

Prof. Arih, ste eden od vrhunskih poznavalcev osebnosti in zgodovinske vloge generala Maistra. Kaj menite o novodobnih pojavih ustvarjanja kulta osebnosti, čemur je Maister še v času življenja odločno nasprotoval?

Na Zavodu za spomeniško varstvo Maribor sem bil zadolžen za varovanje zgodovinskih spomenikov. Leta 1976 sem tako spoznal zadnjega predsednika Zveze borcev prostovoljcev za severno mejo Zmaga Porekarja in nekatere druge Maistrove borce, ki so bili užaljeni in prizadeti, ker niso imeli enakega statusa kot borci narodnoosvobodilnega boja. To so občutili kot zgodovinsko krivico. Druženje z njimi je bila začetna spodbuda za sodelovanje pri spoznavanju in razkrivanju vloge generala Maistra in njegovih borcev.

O kultu osebnosti je v zvezi z generalom Maistrom akademik Anton Trstenjak ob neki priložnosti rekel približno takole: »Prepričan sem, da bo general Maister prej ali slej postal mit; če ne to, pa legenda.« In to se danes uresničuje. Pri odločitvah, komu in kje postaviti obeležje in katere dogodke organizirati, pa naj bi imela objektivna zgodovinska stroka večjo vlogo.

Prof. Arih, se spominjate svojih prvih poti v Zavrh, ko ste spoznali Završko Katrco, in kaj je bilo pri vas odločilno, da ste del svojega ustvarjalnega opusa namenili ravno Zavrhu?

Kot odgovorni konservator za zgodovinske spomenike sem dobil kot nalogo pripravo obnove Štupičeve vile v Zavrhu. Lenarški notar Franjo Štupica je bil osebni prijatelj Maistrove družine. Za obnovo razpadajoče vile smo pripravili konservatorski program. Pri obnovi so sodelovali domačini, predstavniki Kulturne skupnosti Lenart in celo Krajevni odbor SZDL pod vodstvom predsednika Franca Greifonerja, kar je bila za tiste čase prava redkost. Pri kulturi nas je podpirala takratna županja Vida Šavli. Tu so še gradbeni tehnik Jože Požauko, posamezna lenarška podjetja ter številni prostovoljci in donatorji.

Pri enem od obiskov Zavrha so mi predstavili nekoč viničarsko dekle Katro Lešnik, s katero sva postala neločljiva prijatelja. Veliko mi je pripovedovala o druženju z generalom Maistrom, ki jo je kot svojo muzo upodobil v pesmi Završki fantje.

Zavrh je slovenski fenomen, tudi začetki spominjanja na Maistra so v tem kraju povsem drugačni kot drugod po Sloveniji. Tudi v Lenartu ste bili lepo sprejeti. Kako se spominjate tistih let?

Zavrh je prvi kraj v slovenskem prostoru, v katerem so že leta 1963 zgradili razgledni stolp z Maistrovo spominsko ploščo. Dve leti prej, torej leta 1961, so ustanovili Turistično društvo Rudolf Maister - Vojanov. Prvi predsednik društva je postal poštar z Voličine Janez Karo. Lenarški politiki Maistrovemu imenu niso nasprotovali, delovanje društva so celo podpirali. Prav vsi lenarški župani so imeli pozitiven odnos do društva z Maistrovim imenom, še posebej pa Vida Šavli in njen predhodnik Edo Zorko.

Ob večkratnem obisku Zavrha so bili Maistrovi borci dobrodošli pri obeh županih. Ob neki priložnosti so me Maistrovi borci razglasili za najmlajšega Maistrovega borca. Leta 1986 smo pripravili slovesnost ob dokončanju obnovitve Štupičeve vile. Na pročelje fasade smo pritrdili reliefno upodobitev generala Maistra, delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča. Na slovesnost je prišlo več kot 40 Maistrovih borcev, ki so se v čustvenem nastopu poklonili svojemu poveljniku generalu Maistru. Ob tem so prvi zapeli Maistrovo pesem Završki fantje. Pozneje je ta pesem postala himna te vokalne skupine. Z njo so pod vodstvom zborovodje Darka Škrgeta razveseljevali Slovence po vsem svetu.

Bili ste motor in gonilna sila vsega završkega gibanja, ki je preraslo lokalne in regionalne okvire ter je postalo del vseslovenskega spominjanja na Maistra. K sodelovanju ste pritegnili veliko zvestih sodelavcev in strokovnjakov. Podprli ste projekt predstavitve vidnih slovensko-goriških Maistrovih podpornikov in lenarških narodnjakov.

Po obnovitvi Štupičeve vile in ureditvi spominske sobe so domačini ugotovili, da vila potrebuje vsebino, ki bi osvetlila čas, v katerem je deloval Maister. Zato smo vsako leto v novembru priredili srečanje, na katerem so odlični poznavalci Maistrovega delovanja predstavili Maistrovo večplastnost, uveljavljeni umetniki pa so interpretirali Maistrova ali svoja literarna dela. Ob denacionalizaciji smo morali ukiniti spominsko sobo z razstavo, ki smo jo podarili vojašnici Rudolfa Maistra v Mariboru.

Leto 2016 je bilo za Štupičevo vilo prelomno. Lenarškemu županu mag. Janezu Krambergerju je v imenu Občine Lenart uspelo vilo odkupiti in pripraviti projekt, s pomočjo katerega je vila dobila podobo iz časa prvotnih lastnikov. Pripravljen je bil projekt nove postavitve zbirke. Zahtevno nalogo smo opravili zgodovinarji dr. Marjan Toš, dr. Maja Toš, Igor Zemljič in jaz. Vila se od takrat imenuje Hiša spominjanja, razstavo pa smo poimenovali Maister po Maistru – Obrazi Zavrha.

Ob 100-letnici bojev za severno mejo, leta 2018, smo na tradicionalnih Maistrovih prireditvah prikazali ljudi, ki so veliko naredili za slovenski narod, še posebej za Slovenske gorice, in ki so bili pozabljeni ali zamolčani. Veseli me, da te prireditve neprekinjeno potekajo že 38 let. Pomembno vlogo tako pri izboru obravnavanih osebnosti kot pri raziskavi in prikazu njihovega delovanja ima dr. Marjan Toš.

Eno od vaših načel je že od mladih let, da je treba ljudi spoštovati, jim pomagati in pri njih krepiti vrednote, kot so poštenost, resnicoljubnost, pravičnost in solidarnost. Tem vrednotam dodajate tudi ljubezen do domačega ognjišča in do domovine.

Ko sem proučeval življenje in delo generala Maistra, so me poleg njegovih vojaških uspehov pritegnile njegove človeške vrline. Ob predavanjih učencem po osnovnih in srednjih šolah pogosto naštevam njegove vrline, kot so pokončnost, hrabrost, poštenost, domoljubnost, predvsem pa pripadnost slovenskemu narodu. Ostati pokončen Slovenec v tujem okolju je bilo izredno pogumno domoljubno dejanje. Želim si, da bi se mladi v tem zgledovali po Maistru.

Leta 1990 ste bili med pobudniki in člani iniciativnega odbora za ustanovitev Kulturnega foruma Maribor, ki je opravil neprecenljivo poslanstvo za prosvetni, znanstveni in kulturni napredek mesta ter je organiziral več kot štirideset odmevnih dogodkov. Pri tem pa sta bili zelo pomembni prav vaša osebna vloga in delovna vnema, saj ste bili ena od gonilnih sil Foruma. Je bilo tako?

Bilo je tako. Veliko dela smo opravili skupaj, brez mnogih sodelavcev mi ne bi uspelo krmariti omenjene barke.

Prof. Arih, ste tudi oče in ponosni dedek. Vaša vnučka Katarina vas ne pusti pri miru. Imate veliko prijateljev, nekatere iz mladosti. Pajo je že med njimi. Pa še kdo se najde v vaši ožji družbi. Kakšen je torej častni občan Lenarta, ko ni povezan z Maistrom in javnim delovanjem? Imate sploh kaj časa tudi zase?

Kot mi je nekoč rekla moja žena, sem vedno delal predvsem to, kar me je veselilo. To pomeni, da sem ogromno časa posvetil dijakom, planincem, kolegom in prijateljem, ki jih je še danes preveč, da bi jih poimensko naštel. Še vedno hodim ob sobotah na kavo na Ptuj, kjer se srečujem s starimi prijatelji, kot so Pajo, Viktor, Tone, Petar, Mira in Meri. Seveda ne zanemarjam zdravniškega ceha, ki mu poveljuje moj dragi prijatelj, zaslužni profesor Elko Borko. To, kar sem zamudil pri svojih otrocih, poskušam nadoknaditi pri vnukinji Katarini. Z njo vsako leto taborim ob Jadranskem morju, smučam, kolesarim, plavam in se sprehajam. Najbolj občudujem njene športne aktivnosti, med katerimi izstopa karate. Skratka, Katarina je moj ponos in moje upanje.

Veliko lepega sem doživel v Lenartu in v Slovenskih goricah. Ljudje so me sprejeli za svojega, postal sem del njih. Zato si štejem v veliko čast, da so me ob stoječem aplavzu prisotnih razglasili za častnega občana občine Lenart. Pritrditi moram prijatelju, dolgoletnemu lenarškemu zdravniku dr. Petru Šuputu, ki pravi: »Lenart je najlepši kraj v Slovenskih goricah.«