Danes se novinarstvo sooča z izzivi, ki so oblikovali novo medijsko krajino. V dobi digitalizacije, hitre dostave informacij in zmanjševanja zaupanja javnosti, so tako tradicionalni kot lokalni mediji pod pritiski, ki jih pogosto puščajo v senci velikih korporativnih interesov. Kje se torej nahaja novinarstvo danes, kakšna je vloga lokalnih medijev, in kako pomembna sta kakovost ter neodvisnost poročanja smo se pogovarjali z novinarjem s tridesetletnimi izkušnjami v novinarstvu in urednikom Zmagom Šalamunom, ki je spregovoril tudi o trenutnih razmerah, vplivu digitalne dobe in možnih rešitvah, ki jih prinaša konstruktivno novinarstvo. Pred dnevi se je vrnil iz skandinavske turneje, v okviru katere se je udeležil več strokovnih posvetovanj z novinarji, uredniki in profesorji na fakultetah za novinarsko iz številnih evropskih držav. Med kolegi, s katerimi se je srečeval, je bilo kar nekaj uglednih urednikov evropskih TV mrež, najbolj branih časopisov in portalov nacionalnega in lokalnega značaja. Srečal se je tudi z novinarji in uredniki RTV in časopisov iz območja bivše skupne države Jugoslavije in iz vzhodne Evrope. Pred tem se je mudil na študijskem srečanju v Pragi, kjer je bila osrednja pozornost namenjena izmenjavi mnenj in izkušenj s področja lokalnih medijev v srednji in JV Evropi. Poleg gostiteljev iz Češke so sodelovali novinarji in uredniki medijev iz držav EU, iz bivše Jugoslavije in tudi veliko ukrajinskih novinarjev in urednikov.

Kolega Šalamun, slišali ste marsikaj in tudi zato vas najbrž lahko vprašamo, kje je sploh novinarstvo danes?
Novinarstvo se danes sooča z velikimi spremembami in izzivi. Z vzponom digitalnih medijev je tradicionalno tiskano novinarstvo v zatonu, medtem ko spletne platforme, družbena omrežja in mobilne aplikacije postajajo vse bolj priljubljeni kanali za dostop do novic. Novinarstvo danes išče ravnotežje med hitro dostavo informacij, kakovostjo vsebin in finančno vzdržnostjo, medtem ko se spopada z globalnimi trendi in lokalnimi izzivi.

V tem čudnem konglomeratu in v negotovih časih za marsikateri slovenski (tiskani in elektronski) medij so lokalni mediji, ki bi morali biti tudi ogledalo lokalne samouprave, v specifičnem položaju in to v vseh pogledih. Kaj kmalu se lahko zaradi kritičnosti znajdejo na tnalu dnevne politike in potem se »ples začne«.
Lokalni mediji se soočamo s posebnimi izzivi, saj pogosto nimamo enakega dostopa do virov in tehnologije kot večji mediji. V Sloveniji pa tudi večji mediji gledajo na nas lokalne z viška, čeprav bi se morali zavedati, da imamo pomembno vlogo pri obveščanju lokalne skupnosti in spodbujanju dialoga o pomembnih temah za določeno okolje in tudi širše. Lokalni mediji nimamo podpore države, razen radijskih postaj s posebnim statusom. Ostali del sredstev pa se v glavnem razdeli »našim«.

V poplavi rumenega tiska in raznoraznih portalov, ki se tudi zaradi političnih interesov pojavijo preko noči, je izjemno aktualno vprašanje zaupanja v medije?
Padec kakovosti poročanja ter širjenje lažnih novic (»fake news«) in dezinformacij je postalo resen problem. Bralci in gledalci so vse bolj skeptični glede verodostojnosti novic, ki jih spremljajo. Vse več medijev je v lasti velikih korporacij ali politično povezanih posameznikov, kar vpliva na neodvisnost novinarstva in možnost kritičnega poročanja.

Zmago Šalamun in Nina Zorman s predstavnicama iz organizacije Transitions Lucie Cerna in Meenal Thakur ter z direktorjem Constructive institut-a Ulrikom Haagerupom.

Katere najpogostejše napake delajo uredništva?
Mnogi mediji v boju za pozornost občinstva posegajo po senzacionalističnih naslovih in površinskih vsebinah, ki privabljajo klike, a ne prispevajo h kakovostnemu obveščanju. Tako imenovani »clickbait« pristop pa zmanjšuje kakovost novinarstva in je v Sloveniji zelo pogost. Tu so še finančni izzivi, saj se zaradi zmanjševanja oglaševanja in naročnikov zmanjšujejo tudi finančna sredstva, kar pa pomeni zmanjšanje kakovosti vsebin in ogrožajo neodvisnost medija. Pomembno vlogo igrajo tudi družbena omrežja s pomočjo katerih se informacije širijo hitreje kot kadarkoli prej.

S takšno hitrostjo in viralnostjo pa je zelo težke zagotavljati resnične informacije.

Veliko pa smo si novinarji krivi sami, ker posamezniki v strahu pred politiko in kapitalom pogosto klonejo, tisti, ki pa ne klonemo pa nas posamezni samovšečni politiki poskušajo »pribiti na križ«, čemur velikokrat sledijo tudi njihovi naivni podporniki, ki zaradi nerazgledanosti nikoli niso razvili kritičnega mišljenja, ampak obvladajo le hlapčevstvo. Tudi prejšnje vodstvo Društva novinarjev Slovenije ni ravno krepilo ugleda novinarstva v slovenski javnosti, ker se je preveč ukvarjalo s političnimi temami.

Svetovno novinarstvo se vedno bolj nagiba k rešitvenemu novinarstvu (»solutions journalism«). Kaj je v tem primeru rešitev za Slovenijo?
V prvi vrsti je to vzgoja za medije, ki bi se morala pričeti zelo zgodaj v osnovni šoli in ne kot izbirni predmet v zadnji triadi in če se ne motim, še danes kurikulum za izbirni predmet Vzgoja za medije opredeljuje samo tisk, radio in televizijo. V opredelitvi predmeta piše, da bo Vzgoja za medije medijsko opismenjevala učence za kritično in ustvarjalno uporabo sporočil v medijsko zasičeni družbi. Kot pravijo papir vse prenese, žal pa poznam učiteljico, ki predava ta predmet in kot edini časopis lista Slovenske novice, v avtu posluša radio Aktual in doma gleda turške nadaljevanke ter Kmetijo, da lahko s prijateljicami debatira o teh temah. Bojim se, da ta gospa ni sposobna učiti učencev kako naj kritično pristopajo k medijskim vsebinam. V Evropi pa postajata vse bolj priljubljena rešitveno (»solutions journalism«) in konstruktivno (»constructive journalism«) novinarstvo, s katerim medijske hiše, ki so uveljavile ta pristop privabljajo mlade bralce, gledalce in poslušalce.

Zmago Šalamun in Nina Zorman z novinarskimi kolegi (z leve): Vanja Stokić (glavna in odgovorna urednica portala e-trafika), Ante Fumić (direktor portala Lika klub), Vladimira Dorčová-Valtnerová (odgovorna urednica portala Storyteller) in Ides MF Debruyne (direktor Journalismfund Europe).

V zadnjem času si v tujini obiskal kar nekaj novinarskih hiš in dogodkov. Kaj si ugotovil?
Res je, od nekdaj trdim, da zapečkarstvo in pogled nazaj nikoli nista veliko pripomogla k razvoju, zato rad pogledam v tujino. Dejstvo je, da sem se na povabilo JournalismFund Europe udeležil prve (ne)konference European Solutions Journalism Summit v Pragi, kjer smo skupaj s skoraj sto novinarskimi kolegi iz 30 držav poskušali na novo opredeliti krajino evropskega novinarstva.
Sredi oktobra sem prav tako na povabilo JournalismFund Europe udeležil petdnevne študijske ture konstruktivnega novinarstva v skandinavskih državah (Kopenhagen, Oslo in Stockholm), ki jo je organiziral danski Constructive institute, ki ga vodi znani bivši danski preiskovalni novinar Ulrik Haagerup.
V Oslu smo obiskali Nobelov center za mir, podjetje Rystad Energy, ki je eno največjih svetovnih svetovalnih družb na področju energije, Hišo za medije, kjer so nam predstavili kako so pri časopisu Aftenposten pridobili nove bralce z novimi novinarskimi pristopi. Obiskali smo tudi norveško javno televizijo NRK, kjer so uspešno uvedli konstruktivno novinarstvo. V Stockholmu smo obiskali švedsko televizijo SVT, kjer so uvedli konstruktivne novice za mlajše in otroke. V Kopenhagnu so nas sprejeli v uredništvu vodilnega danskega poslovnega časopisa Dagbladet Børsen, kjer nas je sprejel glavni urednik Bjarne Corydon, ki je bivši minister za finance v socialdemokratski stranki. Obiskali smo tudi uredništvo največjega časopisa na Danskem Politiken, kjer so leta 2005 objavili sporne karikature Mohameda. Obiske v Skandinaviji smo zaključili z obiskom spletnega medija Zetland, kjer objavijo le tri zgodbe na dan in imajo letni promet 6 milijonov evrov, od tega 85 odstotkov prispevajo naročniki.

Zmago Šalamun in Nina Zoirman iz Ovtar24.si z odgovorno urednico največjega časopisa na Danskem, Politiken, Amalio Kestler.

Kakšna je razlika med Slovenijo in Skandinavijo?
Razlika je ogromna, to so države, ki so socialne in ne socialistične, ne mislim po ureditvi, ampak po razmišljanju ljudi. Tam so novinarji cenjeni in tudi ljudje se zavedajo pomena kakovostnih novic za katere so pripravljeni plačati naročnino. Po zadnji raziskavi Centre for media pluralism and media freedom je samo 10 odstotkov Slovencev pripravljenih plačati naročnino za kakovostne novice.

Kaj je konstruktivno novinarstvo in zakaj ga potrebujemo?
Konstruktivno novinarstvo je odgovor na vse večji senzacionalizem in negativnost današnjih medijev. Njegovo glavno poslanstvo je ponovno vzpostaviti zaupanje v idejo, da so skupna dejstva, skupno znanje in skupne razprave stebri, na katerih se naše skupnosti uravnotežijo in osredotočajo demokratično funkcijo novinarstva kot povratnega mehanizma, ki pomaga družbi, da se samopopravi.
Konstruktivno novinarstvo je takšen uredniški pristop, da dobimo celotno zgodbo, ne le polovico slike. Trije stebri – rešitve, nianse in demokratičen pogovor – so temelj konstruktivne novinarske prakse.

Da se razumemo, konstruktivno novinarstvo ni pozitivna, nekritična novica, alternativa nadzornemu poročanju ali hitra rešitev težav medijske industrije. Konstruktivno novinarsko poročanje je kritično, navdihujoče, niansirano in privlačno, saj le tako lahko služi demokraciji.

Utrinek iz (ne)konference v Pragi.

Kaj moramo storiti za prihodnost? Če smem dodati – novinarstvu se, vsaj kar zadeva Slovenijo, ne obetajo rožnati časi? Ali pač?
Za prihodnost je treba prevetriti novinarsko zakonodajo, zagotoviti je potrebno dolgoročno financiranje medijev brez razpisov, urediti in zagotoviti transparentno državno oglaševanje in okrepiti potrebne zaščitne ukrepe za preprečevanje političnega vmešavanja v uredniške odločitve. Po vzoru Evrope bi tudi Slovenija morala opredeliti novičarske puščave (»news desert«) in tudi v teh območjih zagotoviti državljanom kakovostne informacije. Nujno morajo tožilstva in sodišča zagotoviti izvajanje Kazenskega zakonika, ki kaznuje tudi nekatere oblike sovražnega govora in medije, ki dovoljujejo sovražni govor ukiniti. Tudi v Sloveniji je treba razviti in implementirati celovito orodje proti tožbam SLAPP (»Strategic Lawsuits Against Public Participation«) pri katerih gre za zlorabo pravnih sredstev z namenom omejevanja svobodnega izražanja in preprečevanja kritične javne razprave. Gre za tožbe, ki so že na prvi pogled namenjene zastraševanju kritičnih ali drugače aktivnih posameznic in posameznikov oziroma skupin. Pomembno je, da se širša javnost zaveda, da SLAPP tožbe ne prinašajo negativnih posledic le za tistega, ki je tožen, ampak za družbo kot celoto. Težava je tudi v tem, da človek brez pokončne drže in hrbtenice ne bi smel biti novinar.
Če torej drži, da smo novinarji problem je potem čas, da vsi skupaj razmislimo, kako lahko novinarji postanemo del rešitve. Ko bo temu tako, nam bo delo olajšano, naše vsebine pa bodo aktualne, verodostojne, celovite in poglobljene. Z njimi bomo nastavljali kritično ogledalo družbi – tudi v lokalnih okoljih. Ne bo lahko, a verjamem da je le tako mogoče »stati inu obstati«, kot je pred davnimi stoletji dejal Primož Trubar.