Pred petimi leti, 3. maja 2021, na svetovni dan svobode medijev, je v Slovenskih goricah zaživel medij, ki je nastal iz preprostega, a pomembnega prepričanja: da ljudje v lokalnem okolju potrebujejo verodostojne, hitre in poglobljene informacije o prostoru, v katerem živijo. Naš Ovtar24.si je v teh letih prerasel začetno idejo spletnega portala in postal prepoznaven glas regije, prostor kritične razprave, zgodb ljudi, opozarjanja na nepravilnosti ter iskanja rešitev za skupne izzive.

Pet let delovanja ni le jubilej, ampak tudi priložnost za razmislek o tem, kaj pomeni biti lokalni medij v času, ko se novinarstvo sooča z izgubo zaupanja, političnimi pritiski, clickbait kulturo in hitrim razvojem umetne inteligence. Ob tej obletnici smo se pogovarjali z idejnim vodjem in odgovornim urednikom Ovtar24, Zmagom Šalamunom, ki brez olepševanja govori o stanju slovenskega novinarstva, pritiskih lokalne politike, pomenu mednarodnega povezovanja ter vprašanju, kam gre medij, ki želi ostati predvsem v službi ljudi. Pogovor je slavnosten, a tudi kritičen – takšen, kot mora biti razmislek o novinarstvu, če ga jemljemo resno.

3. maj 2021 je bil začetek Ovtar24.si. Je bila ideja res nova ali je zorela že prej?
Ideja je bila živa že več kot deset let. Že leta 2007, ko sem predlagal, da bi Slovenske gorice imele svoj časopis, sem predlagal tudi spletno stran. Takrat se o spletnih medijih še ni govorilo tako kot danes. Zdelo se mi je, da je mesečnik premalo, če želiš ljudi res obveščati.
Slovenske gorice so bile medijsko razdeljene. En del so pokrivali eni mediji, drugi del drugi, večji časopisi pa so po krizi izgubljali naročnike. Danes bi rekli, da je šlo za novičarsko puščavo. Meni se je že takrat zdelo, da Slovenske gorice potrebujejo svoj medij. Portal je takrat ostal pobožna želja. Ko pa smo pozneje znova prevzeli časopis Ovtarjeve novice, je ideja spet zaživela. Tako je 3. maja 2021 nastal Ovtar24.si. Nekateri so se nam takrat smejali. Mislim pa, da smo si v petih letih pridobili zaupanje bralcev.

Z odgovorno urednico največjega časopisa na Danskem, Politiken, Amalio Kestler.

Kdaj ste prvič začutili, da ljudje Ovtar24 res jemljejo za svoj medij?
Ne takrat, ko smo gledali statistiko klikov. Kliki še niso medij. Tudi vsaka spletna stran ima statistiko. Pravi občutek sem dobil takrat, ko so me ljudje začeli ustavljati na ulici. Ko so rekli: tisti uvodnik ste pa dobro napisali; tisti članek sem prebral; boste to zgodbo nadaljevali?
Pomembno je bilo tudi, ko so nam ljudje začeli pošiljati predloge, vprašanja, opozorila. Takrat Ovtar24.si ni bil več samo spletna stran. Postal je prostor dvosmerne komunikacije.

Lokalni mediji so pogosto označeni kot županska trobila. Je Ovtar24 bliže ljudem ali oblasti?
Če moraš izbirati, si že naredil napako. Medij mora biti bližje resnici. Včasih to pomeni, da si bližje ljudem, včasih pa, da si zelo neprijeten do okolja, v katerem živiš. Če bi bil bliže oblasti kot ljudem, bi bilo nekaj hudo narobe z nami in bi bili župansko trobilo. Mislim, da smo bliže ljudem. In prav zato imamo včasih težave. Lokalni politiki tega ne marajo. Eni nas prezirajo, drugi blatijo, tretji bi nas najraje utišali. Ampak to je del igre. Naloga lokalnega medija ni, da je všečen oblasti. Naloga lokalnega medija je, da je v službi ljudi. Ko tega ne bomo več počeli, je bolje, da spletno stran ugasnemo.

Ekipa se je s projektom Znam preveriti pojavljala na različnih dogodkih, kjer so ljudje imeli priložnost, da se pogovorijo z novinarjem/novinarko, obenem pa spoznajo, kako prepoznati dezinformacije, manipulacije in lažne novice. 

Kaj je po vašem mnenju največji problem lokalnega novinarstva?
To, da je lokalno novinarstvo najtežje novinarstvo. Najlažje je pisati o Putinu ali o Bližnjem vzhodu. Veliko težje je pisati o nečednostih v domačem okolju, kjer ljudi srečuješ na ulici, v trgovini, na prireditvah. Vsaka lokalna zgodba ima ime in priimek.
Druga težava je financiranje. Če je medij stoodstotno odvisen od ene občine, težko govorimo o neodvisnosti. Če te nekdo financira več kot polovico, potem si njegov. In ko si enkrat njegov, se je zelo težko vrniti k bralcem.

Ste kdaj zaradi pritiskov umaknili zgodbo?
Zaradi pritiskov ne. Sem pa kdaj zgodbo odložil, ker ni bila dovolj razjasnjena ali ker bi objava ljudem prinesla več zmede kot koristi. Novinar mora vedno razmišljati o posledicah. Ne zato, da bi se ustrašil, ampak zato, da ne objavlja na pamet.
Če imaš dve strani, ki kažeta druga na drugo, bralcu pa ne moreš ponuditi jasnega odgovora, potem ni naloga novinarja, da samo prilije olje na ogenj. Včasih je treba počakati na revizijo, dokumente, dodatne vire. Drugo pa je, če je zgodba preverjena. Takrat je ne smeš zamolčati.

Omenjate grožnje, pritiske, celo fizične napade. Zakaj potem to sploh počnete?
Zato, ker sem novinar. Nisem pisura. Novinarstvo ni prepisovanje objav s Facebooka, policijskih poročil ali rumenih vsebin. Novinarstvo je odgovornost. Je iskanje resnice, razumevanje skupnosti in opozarjanje na napake.
Če novinar popusti prvemu pritisku, ga bo naslednji dan poskušal zlomiti nekdo drug. Ko izgubiš hrbtenico, izgubiš verodostojnost. Jaz sem na vozičku in dobro vem, kaj pomeni, ko imaš težave s hrbtenico. Pri novinarstvu je podobno. Brez pokončne hrbtenice ne gre.

Kaj je bila največja napaka, ki si jo naredil kot urednik in si jo danes pripravljen priznati?
Največj napaka na začetku je bila, da sem mislil, da lahko delam dober medij brez jasnega fokusa. Da moramo pokriti vse. Danes vem, da je to past. Če delaš vse, v resnici ne delaš ničesar zares dobro.

Kaj je za vas dobra novica?
Dobra novica ni nujno vesela novica. Dobra novica je tista, ki ljudem nekaj pojasni. Ki opozori na problem, išče rešitve, pokaže dobre prakse in skupnosti pomaga razumeti, kaj se dogaja.
V Slovenskih goricah je veliko poštenih, delovnih in uspešnih ljudi. Njim je treba dati glas. Mediji prepogosto iščemo tiste, ki kričijo, ne pa tistih, ki tiho in dobro delajo. To je velika napaka.

Ovtar24 se veliko povezuje z evropskimi mrežami. Kaj vam to daje?
Preživetje, potrditev in znanje. Evropski projekti nam ne dajejo samo dela financiranja, ampak nas silijo v nove pristope. V Sloveniji so medijski razpisi pogosto zastavljeni zelo staromodno. Pri evropskih projektih pa moraš razmišljati o inovacijah, ranljivih skupinah, novih formatih, preverjanju dejstev, rešitvenem novinarstvu, sodelovanju ...
Zame so zelo pomembna tudi mednarodna srečanja. Tam vidiš, da se mediji povezujejo, izmenjujejo izkušnje in se učijo drug od drugega. V Sloveniji je tega še vedno premalo znamo.

Zmago Šalamun in Nina Zorman s predstavnicama iz organizacije Transitions Lucie Cerna in Meenal Thakur ter z direktorjem Constructive institut-a Ulrikom Haagerupom.

Veliko govorite o rešitvenem oziroma konstruktivnem novinarstvu. Zakaj?
Ker samo razkrivanje napak ni dovolj. Če napišeš, da je nekdo nekaj naredil narobe, ljudje dobijo še eno slabo novico. Če pa pokažeš, kako so podoben problem rešili drugje, skupnosti ponudiš možnost premika. To ne pomeni, da vsaka zgodba potrebuje rešitev. Nekatere zgodbe so preiskovalne, nekatere kritične, nekatere opozorilne. Ampak resen medij mora znati tudi pokazati pot naprej.

Kako v uredništvu uporabljate umetno inteligenco?
Uporabljamo jo, vendar odgovorno. Imamo pravilnik o uporabi umetne inteligence in vsebine, pri katerih je uporabljena, tudi označujemo. Umetna inteligenca je orodje. Pomaga pri prepisih, analizah, urejanju gradiva, skrajševanju časa in stroškov. Ne more pa nadomestiti novinarja. Zaradi umetne inteligence ne bo noben novinar izgubil službo, izgubil jo bo tisti, ki umetne inteligence ne bo znal uporabljati. 
Zavedati pa se moramo, da je umetna inteligenca kot politik: vse je treba preveriti. Ko ne zna odgovoriti, si zna tudi kaj izmisliti. Zato mora biti novinar še vedno človek z imenom, priimkom, odgovornostjo in občutkom za ljudi.

Kaj je največja šibkost Ovtar24?
Premalo poglobljenih zgodb. Ekipa dela dobro, a je majhna. Ljudje imajo včasih občutek, da nas je veliko, ker imamo široko mrežo dopisnikov in ljudi na terenu, ki nam sporočajo informacije. V resnici pa govorimo o majhni ekipi. Če želimo delati več poglobljenih zgodb, potrebujemo čas, ljudi in sredstva. To je največji izziv.

Kaj pa je Ovtar24 danes?
Ovtar24 je lokalni medij, ki združuje teren, splet, tisk, podkaste, video, družbena omrežja, izobraževanja in skupnost. Danes ni več samo časopis, radio, televizija ali portal. Vse to se prepleta. Če želiš doseči ljudi, moraš biti tam, kjer so ljudje. Nekdo prebere časopis, nekdo članek na spletu, nekdo vidi samo naslov na družbenem omrežju, nekdo pogleda video. Vse to je danes delo medija.

Kaj Ovtar24 pomeni vam osebno?
Način življenja. Večkrat sem poskušal zapustiti novinarstvo, pa me je vedno potegnilo nazaj. Finančno bi verjetno živel lažje brez tega. A bolj prazno. Ko pride trenutek, ko rečeš, da bi bilo najbolje vse skupaj ugasniti, te potem na ulici ustavi bralec in pove, da bere, da mu nekaj pomeni, da se strinja ali da ga zanima nadaljevanje zgodbe. In takrat veš, zakaj to počneš.

Če bi začeli znova, bi šli po isti poti?
Bi. Ampak z bistveno več previdnosti in manj iluzij. Morda bi začel prej. Medija ne moreš zgraditi čez noč. Kliki niso merilo medija. Merilo so ljudje, zaupanje in odnos. To se gradi počasi.

Je Ovtar24 bolj medij ali projekt enega človeka?
V začetku je bil projekt enega človeka. Če bi tako ostalo, bi bil to njegov konec. Danes je Ovtar24 projekt ekipe ljudi, ki se nenehno izobražuje in v informiranje uvaja vedno nove pristope in novinarke formate, kar je pogoj za uspeh. Veliko smo naredili, veliko dela pa nas še čaka, ampak s takšno ekipo se ne bojim prihodnosti. 

Kako vidite Ovtar24 čez pet let?
Če bomo delali prav – rast. Če bomo ponavljali stare napake – stagnacijo ali konec. Drugače pa kot osrednji medij Slovenskih goric. Mislim, da se bo kakovostna lokalna informacija vračala kot vrednota. Tako kot nekatere evropske države znova razmišljajo o knjigah v šolah, se bo tudi tiskani časopis vrnil kot nekaj pomembnega. Nikjer ne piše, da Ovtar24 čez nekaj let ne bo tednik.

Za konec: kaj je sporočilo ob petletnici?
Mediji imamo moč, vendar je ne smemo zlorabiti. Bralci to začutijo. Naša naloga je, da svet, ki ga politika in slabi mediji pogosto rišejo črno-belo, znova naredimo barven.
Zavedati se moramo, da bo kakovostna informacija v prihodnosti draga dobrina. Zato je pomembno, da ljudje ne verjamejo vsega na prvo žogo. Preverjajte, sprašujte, berite, primerjajte. Naloga novinarjev pa je, da bralcem pri tem pomagamo. To bo tudi v prihodnje delo Ovtar24.