V nacionalnem mesecu skupnega branja, ki poteka od 8. septembra do 7. oktobra, smo na pogovor povabili urednico Založbe Goga Heleno Zemljič, po rodu Jurovčanko, ki že nekaj let živi in deluje v Novem mestu. Osrednja tema letošnjega nacionalnega meseca skupnega branja je ​branje v javnem prostoru, kar Založbi Goga ni tuje – s svojo knjigarno in kavarno, ki uspešno delujeta že več kot 20 let, organizira mnogo dogodkov, kjer se ljudje radi družijo ob umetnosti in knjigah.

Helena je študirala filozofijo in slovenski jezik ter književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Že v­­­­ srednji šoli je ugotovila, da sta branje in pisanje nekaj, s čimer bi se rada tudi naprej ukvarjala. »Študirala sem pedagoško slovenščino, v kateri se nisem pretirano našla. Razmišljala sem, kaj bi še lahko drugega delala, ker s to kombinacijo predmetov nimaš ogromno možnosti. In že takrat sem staršem rekla, da bi rada poskusila biti urednica, če ne bo šlo bom pa pač učila. Velja namreč, da je skoraj nemogoče dobiti redno zaposlitev kot urednik, večina jih ima s.p.«

V Novo mesto se je preselila iz čisto praktičnih razlogov. »Moj partner je tam dobil službo, jaz pa sem ravno takrat magistrirala in nisem bila vezana na noben točno določen kraj, zato sva se preselila tja. V Novem mestu pa domuje ena boljših založb v Sloveniji, Založba Goga (pod njihovim okriljem izdaja tudi Lenartčan Tadej Golob, ki v zadnjih letih podira rekorde s kriminalno serijo o Tarasu Birsi). Od marsikoga sem takrat slišala, naj grem v službo k tej založbi. In imela sem srečo, da je bil odprt razpis za delo v njihovi knjigarni. To je ena izmed redkih knjigarn v Sloveniji, ki ni vezana na Mladinsko knjigo. Poslala sem jim prošnjo in dobila službo. V knjigarni sem tako delala dobro leto in pol in to se mi zdi ena najboljših stvari za nekoga, ki se ukvarja s knjigami ali se želi spoznati z ljudmi, ki knjige berejo. Specializirane knjigarne, ki ponujajo knjige, ki niso nujno vsepovsod, so zelo pomembne za bralno kulturo. Šele takrat vidiš, kaj ljudi zanima – glede na to, kaj so že prebrali in kaj radi berejo, jim moraš znati svetovati. Založba Goga s to knjigarno spodbuja neposredni stik z bralci, kar mi je zelo všeč.«

Kako je postala urednica in kako delo izgleda?

»Ko sem začela delati v knjigarni, so me vprašali, kaj bi rada v življenju počela, in na pamet sem odgovorila, da bi bila mogoče urednica. Takrat sem dobila priložnost za eno knjigo, in sicer za drugi del ene od prvih slovenskih fantazijskih serij – knjigo Julije Lukovnjak Svet je senca (Edgarja Kaosa). To je bila zame prva preizkušnja, na kak način kot urednica delam in kako se sploh znajdem v tem.

Ko delaš na eni specifični knjigi, to pomeni, da dobiš rokopis od avtorja in potem skupaj z njim delaš na njegovem rokopisu. To pomeni večkratno branje besedila, pregledovanje, na kak način bi se še dalo kaj popraviti, ali je treba kaj dopisati, pomagaš svetovati avtorju, na kak način dokončati besedilo. Potem izpelješ proces do konca, besedilo se mora lektorirati, postaviti, če ima knjiga ilustracije, je potrebno še sodelovanje z ilustratorjem, pomagati moraš na način, kaj sploh želiš od ilustracij ... Ves ta proces ti pomaga osmisliti, kakšen izdelek želiš. Avtorji imajo svoj vidik, prav tako ilustrator, urednik pa mora vse skupaj sestaviti v neko celoto, ki bo imela smisel.«

Dodaja, da uredniki opravljajo izjemno odgovorno delo. »Z vsako odločitvijo, ki jo sprejmeš, vplivaš na nekaj – katera knjiga bo izšla in kdaj. V spominu so mi ostale besede enega urednika iz začetka mojega dela: »Če je knjiga dobra, je za to kriv avtor, če pa je slaba, je za to kriv urednik.« In mislila sem si: »Joj v kakšno službo sem se podala.« Ampak je tukaj v ozadju cel krog – urednikov je več, imamo tudi uredniški svet, odločitev nikoli ne temelji samo na eni osebi. Moje delo na založbi je trenutno tudi koordinacija dela in ostalih urednikov.«

Njena strast je tudi pesništvo

Ob koncu srednje šole se je začela udeleževati delavnic preko portala pesem.si.  »To je pesniški portal, kamor lahko objaviš svoje pesmi, usmerja pa te tudi dalje: na natečaje, delavnice, pesniške turnirje itd. Tam je pesniška skupnost kar ogromna – od zelo mladih pesnikov do tistih, ki se s tem ljubiteljsko ukvarjajo. Tudi sama sem sodelovala na pesniških turnirjih, natečajih in objavljala v revijah. Pred nekaj leti sva s kolegom izdala tudi eksperimentalno pesniško zbirko, kjer sva imela točno določeno formo, sama pa zdaj že nekaj časa pripravljam svojo zbirko, a še ni končana.  

Slovensko založništvo v osnovi raje izdaja romane kot pesniške zbirke iz razloga, ker so bolj brani. Če želi kdo izdati pesniško knjigo, ni enega načina – obstajajo ljudje, ki so v prvem poskusu izdali pesniško knjigo in je bila objavljena, pa tudi taki, ki so se dolgo trudili in obiskovali vse možne delavnice in so do knjige prišli šele čez nekaj let kot sad tega dela. Veliko je tudi vprašanje discipline – razlika je med tem, da ti pišeš za svoj predal, prijatelje, oz. mini skupnost in med nadaljnimi koraki, da se potrudiš in narediš objavo za revijo, da poslušaš tamkajšnje urednike, ki svetujejo na kak način bi se dalo kaj spremeniti in izboljšati. Spet naslednja stopnja pa je pesniška knjiga, kar zahtva še več dela. Pomembno se mi zdi zavedanje, da je to tvoja poezija, nisi pa to ti. Ni potrebe, da si čustveno navezan na vsako pesem, ki si jo napisal. Moraš jo dati od sebe in jo biti pripravljen deliti z ljudmi, da jo bo nekdo razumel na drugačen način, kot si jo ti napisal in biti odprt za uredniške nasvete.«

Foto: Matic Ačko

Je opaziti razliko v bralni kulturi med podeželjem in mestom?

»Ko sem se preselila v Novo mesto, sem res mislila, da sem prišla v mesto, ampak sem ugotovila, da po mentaliteti ni neke velike razlike. Imajo pa tukaj (kar se mi zdi, da bi se tudi Maribor lahko bolj potrudil) kulturnega dogajanja za eno ogromno mesto. Ni samoumevno, da ima ena takšna skupina ljudi, ki tu živi, gledališče, knjižnico in knjigarno z dogodki, ki živijo. Dogodkov kulturnega značaja je čez poletje ogromno, najmanj 2 na teden, od tega eden od Založbe Goga. In takrat ljudje dejansko živijo s tem in hodijo na te dogodke, Založba organizira še Novomeške poletne večere, na teh dogodkih je ponavadi čez 100 ljudi. Povabljeni so znani slovenci, tudi stand up predstave so vmes, je pa osredinjeno dogajanje vezano na neko knjigo, recimo je tematika dogodka podobna knjigi, ki se jo predstavlja, kar potem vabi ljudi, da jo preberejo. Take stvari so izjemno pomembne, Založba Goga res živi s krajem v katerem je in zanj tudi poskrbi. Mi ne delujemo samo v pisarnah in delamo knjige, ampak pokušamo ljudi, ki tukaj živijo, vklopiti v naše dogajanje. Z živimi dogodki in srečanji največ narediš za bralno kulturo. Neodvisne knjigarne so pomembne, da organizirajo tudi dogodke, kjer se lahko ljudje družijo.«

A digitalizacija res ogroža branje knjig?

»Mislim, da se za prihodnost knjig ni bati. Ljudje, ki berejo fizične knjige in ki nanje prisegajo, bodo pri njih ostali. Teh bralcev večinsko ne bomo izgubili zaradi digitalizacije – dobivamo pa z njo nek nov nabor ljudi. Uspeh zadnjih let so recimo zvočne knjige – marsikdo vsebino raje konzumira po slušalkah in ga knjiga doseže na ta način, saj je sicer ne bi vzel v roke. Večina knjig zadnjih let se tudi digitalizira v e-obliko in tudi tako se veča krog ljudi, ki bodo brali. Se mi pa zdi izjemno pomembno, da gredo knjige med ljudi, da med njimi živijo, kar lahko dosežemo z različnimi dogodki, in na tak način knjige najdejo svoje bralce, oni pa načine, ki jim ustrezajo.«