Marsikdo, tudi z območja Slovenskih goric, ne ve čisto točno, kdo je ovtar in kaj pravzaprav predstavlja. Marko Šebart je prava zakladnica znanja o tem, saj kot turistični vodič med drugim turistom predstavlja tudi ta lik. »To so bili po navadi mladi, še neporočeni fantje, ki so čuvali gorice oziroma vinograde pred tatovi od takrat, ko je začelo zoreti grozdje, pa vse do trgatve. Govorimo o času nekje od 19. do prve polovice 20. stoletja. Njihova služba je nastopila okrog 15. avgusta in takrat so šli od gospodarja do gospodarja iskat delo. Vsak ovtar je čuval nekje tri hektarje goric, in ko so »naprosili« tako količino, so odšli do župana in zaprisegli kot ovtarji,« uvodoma pojasni Marko Šebart.

Kako so bili kaznovani tatovi grozdja? Ali so bile stroge kazni?
»Ovtarji so bili pooblaščene uradne osebe. V malih krajih so imeli pravico, da so sami kaznovali tatove, v večjih pa so jih odpeljali na žandarmerijo (nekdaj vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj večjih mest). V krajih, kjer so imeli prangerje (nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen, tudi sramotilni steber), so jih imeli pravico vklepati vanje/nanje, dan in noč so preživeli na terenu.«

Kdo je odgovarjal, če so grozdje kradli otroci?
»Če je ovtar dobil otroka pri kraji, mu je vzel kak kos oblačila, ga malo pretepel in zahteval, da pridejo starši na račun. Potem je bil ta otrok še enkrat tepen doma od staršev. Danes nihče ne bi šel nazaj po oblačilo, ker so ta prepoceni, včasih pa je bilo drugače, tisti kos oblačila bi jim krvavo manjkal.«

Na kakšen način so gospodarji kontrolirali ovtarje, ali so opravili obhod?
»Obstajajo sicer različne zgodbe. Ena izmed razširjenih je ta, da so lastniki nastavili »štamperl«, in če je ta bil prazen, je gospodar vedel, da je ovtar že šel mimo.«

So bili ovtarji dobro plačani?
»To je bila idealizirana slika. Običajno so to bili mladi fantje, ki so brez sredstev prišli iz Amerike ali iz vojske. To niso bili kmečki gospodarji, ker ti niso imeli časa, da bi tri mesece preživeli v goricah. Marsikje si Ovtarja tudi niso mogli privoščiti in so sami varovali pridelek. Še dandanes starejši ljudje vedo, da so bili ovtarji strah in trepet. Tudi strašili so z njimi, na način: »Pazi se, te bo ovtar dobil« ipd. Pazljivi so morali biti tudi družinski člani – samo lastnik oziroma gospodar je lahko šel brez vprašanja v vinograd, ostali svojci pa so morali biti najavljeni.«

Kakšna je bila ovtarjeva oprava?
»Oprava je bila pogojena s socialnim statusom in časom – tisti, ki ni imel za čevlje, je bil bos. Premožnejši ovtarji so v primeru dežja imeli hubertus, to je gumiran nepremočljiv plašč, nekateri so imeli tudi daljnogled, da so lahko oprezali na daleč. Obvezni del oprave je bila ovtarska palica. Običajno je imela neko primitivno rezilo, s katerim se je lahko branil, če so ga napadli tatovi – v skrajnih primerih je tudi kateri izmed vpletenih umrl.
Palica je služila tudi kot statusni simbol in je imela jermen oziroma pleteno vrv, ki je bila pritrjena ali pa jo je lahko odpel in sukal kot »gajžlo«. Večinoma so bile hruškove, jaz imam gabrovo, vkoval mi jo je gospod Hecl iz Selnice ob Muri. Vprašal sem ga, ali se spomni kakšnega ovtarja in kako je izgledal. Odgovoril mi je: »Ne vem … veš, kako smo leteli pred njim!« To je slišati še od marsikoga, res so vzbujali močan strah med ljudmi.
Obvezna oprava je bil še klobuk, saj v preteklosti moški niso praktično nikoli hodili naokoli brez naglavnega pokrivala. Tudi če je kdo kradel in ni imel za plačilo, mu je ovtar običajno vzel klobuk, kar je bila velika žalitev.
Okrog druge svetovne vojne so se ovtarji že malo posodobili. Imeli so puške prednjače in pištole, ki so bile nabite s svinjskimi ščetinami. Te so bile tako močne, da so se zarile v hrbet, in če je bil tat med bežanjem zadet, je to velikokrat bolelo in se gnojilo tudi več tednov.«

Tudi otrokom predstavlja lik ovtarja in njegovo opravo.

Kaj pa je ovtar naredil s kokošmi, če so »kradle« grozdje?
»V času, ko so ovtarji nastopili službe, so župniki pri maši oznanili, da morajo gospodarji zapreti kokoši. Danes te praktično ne morejo do grozdja, ker so vinogradi na armaturi, včasih pa so bili na kolju in so kokoši lahko zobale grozdje. Če jih je gospodar pozabil zapreti, ga je ovtar na to opozoril, in če jih še vedno ni, je kokoš napičil s palico in jo odnesel. Včasih so bile te tudi več vredne, ker jih je bilo mnogo manj kot danes.«

Kakšna je vloga ovtarja danes?
»Za ovtarje nisem vedel, dokler nismo v Lenartu o tem začeli govoriti kot o blagovni znamki. Danes ovtarji delujemo bolj v komercialnem smislu, pri promociji vina in kulturnih dogodkov, povezanih z vinarstvom. Podobno kot vinske kraljice. Moj naziv je ovtar, varuh Slovenskih goric. Za to sem imenovan, imam mandatno obdobje v skladu s pravilnikom, ki ga je sprejel župan Občine Lenart mag. Janez Kramberger. Na občinskih prireditvah lahko za prispevke na kulturnem ali naravovarstvenem področju podelim Ovtarjevo priznanje ali v nasprotnem primeru Ovtarjevo bodico.«

Marko ob podelitvi Ovtarjevega priznanja.

Koliko ovtarjev deluje danes?
»Na širšem območju Slovenskih goric v promocijske namene deluje šest ovtarjev. Nekatere imenujejo društva in so aktivnejši v ožjih okoljih, Marka povabijo še na prireditve v sosednje občine. Drugi ovtarji so še Ruda Druzovič, to je naš častni ovtar, benediški oziroma trikraljevski ovtar Jani Žižek, Samo Tuš – Korl, znan kulturni delavec v naših krajih, ki mi je tudi posredoval največ informacij in zgodb o ovtarjih iz preteklosti, Alojz Jenuš – Slavek, mariborski oziroma malečniški ovtar, in Dušan Javnik, limbuško-meranski ovtar.«

Vaše Vinogradništvo Šebart ima že 150-letno tradicijo. Kaj vse ponujate?
»Naša družina je nameščena v Lormanju, kjer imamo vinsko pridelavo, novejšo klet in trženje. »Vrh« ali vinograd imamo v Spodnji Voličini – tam je oče začel s sodobnim vinogradništvom. Kot diplomirani inženir agronomije je naredil obnovo, jaz pa sem delal na Vinagu v polnilnici, kjer sem tudi videl več novejših pristopov in sem domov prinesel nova znanja. Naša blagovna znamka se gradi že od leta 1873, lani je bilo 150 let. Imamo okrog 6000 trsov, hektar in pol, spadamo med manjše vinogradnike. Danes je ponudba kar velika, delamo bolj na kakovosti kot na količini. Če danes nimaš dobrega vina, se ljudje več ne vrnejo.«

Je vinski turizem v Slovenskih goricah dober?
»Domačini se premalo zavedamo potenciala naših krajev, ker nam je to domače. Težava je, da smo zelo vezani na kmetijsko pridelavo – kmetije in podeželje so stvari, ki k nam privabijo turiste. A kmetij je vedno manj. Pri nas v Lormanju imajo krave samo še tri kmetije, pred 15 leti pa je bilo deset takih kmetij. Podoben vzorec se pojavlja tudi drugje. Tudi z vinogradništvom je podobno – v zadnjih 20 letih se je kakovost vina zelo izboljšala, a se je opustilo 60 % vinogradov. Obstali so le tisti, ki so se razvijali in so bil zmožni dosegati dobro kakovost vina.

Kot ovtar se predstavi tudi na javnih prireditvah.

Tudi lik ovtarja je turistom zanimiv, ker ga v drugih regijah ne poznajo. V Slovenskih goricah imamo marsikaj za pokazati, tako da ljudje radi pridejo sem, še bolj veseli pa od tod grejo – tako zaradi čarobnih napojev kot zaradi tega, kar vidijo.

Težko je sicer tekmovati s kraji, kot so Postojnska jama, Bled, Primorska, ki so utečene destinacije že leta. Mi smo nekje na začetku te promocijske poti, ampak mislim, da nam kar uspeva. Želim si, da bi ta naš prostor dobil veljavo v širšem slovenskem prostoru – ne zgolj razvojno, ampak tudi v smislu, da si bodo ljudje želeli obiskati Slovenske gorice. To je en cilj, ki ni vezan zgolj na ovtarja, ampak na nas vse.«

Pogovoru z ovtarjem lahko prisluhnete v našem podkastu Neokvirjeno na Spotify ali si ga ogledate na YouTube kanalu Neokvirjeno.