Slovenci veljamo za čebelarski narod, zato ne preseneča, da je Organizacija Združenih narodov 20. maj pred osmimi leti razglasila za svetovni dan čebel prav na pobudo Slovenije. Tudi datum ni izbran naključno, saj se je na ta dan pred 291 leti rodil Anton Janša, pionir sodobnega čebelarstva.

Danes, 20. maja, je svetovni dan čebel. Foto: osebni arhiv

Svetovni dan je posvečen čebelam in drugim opraševalcem, ki igrajo pomembno vlogi pri varnosti s prehransko preskrbo. Od leta 2023 je slovensko čebelarstvo tudi na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Ker je torej maj v znamenju čebel in čebelarjev, smo za osrednjega sogovornika izbrali uspešnega lenarškega čebelarja Luko Krevsa.

Ste tretja generacija čebelarjev v vaši družini.

Tako je. Čebelariti je začel že moj dedek; ko enajstletni fantič si je od soseda čebelarja v slamnatem košu izprosil roj čebel. Sčasoma je povečal število družin in se jim nato posvečal vse življenje. Ljubiteljsko se je s čebelami ukvarjal tudi moj oče, saj je ob njih našel zadovoljstvo, pomiritev in stik z naravo. S čebelami mu je uspelo »okužiti« in pritegniti k sodelovanju vso družino, in tako je nastalo Družinsko čebelarstvo Krevs. Med smo takrat večinoma prodajali na stojnicah na raznih sejmih in žegnanjih, kasneje tudi v turističnih krajih od Bleda, Kranjske gore, Ljubljane do Primorja, nekaj pa tudi onstran meje. Še kot mulc sem hodil okrog z očetom, se učil prodaje, opazoval ljudi iz različnih koncev ter spoznaval njihove navade, okuse in pričakovanja.

Korak po korak je zadeva postajala vse bolj resna, leta 2007 ste odprli podjetje.

V mladosti nisem nikdar razmišljal o tem, da bi kdaj postal čebelar, pač pa sem vedno govoril, da bom podjetnik. Zato sem tudi študiral ekonomijo.

Šele kasneje sem ugotovil, da bi posel lahko združil s čebelarstvom, dejavnostjo, ki mi je bila v bistvu položena v zibelko.

Zakaj bi torej odkrival toplo vodo? In smo začeli bolj profesionalno, se lotili razvoja novih in inovativnih izdelkov iz medu in drugih čebeljih pridelkov, marketinga, novih prodajnih pristopov in iskanja različnih trgov.

Luka Krevs je že tretja generacija čebelarjev v družini. Foto: Senka Dreu

V nekem obdobju ste imeli celo več trgovin.

Štiri: na Bledu, v Rogaški Slatini, pred Postojnsko jamo in v Ljubljani. Ostala je ljubljanska, na Mestnem trgu, ki se imenuje Honey House. Preko partnerjev naše izdelke prodajamo na tujem, sami pa seveda preko spletne trgovine.

Kje imate panje, kakšne količine medu pridelate?

Stacionirani smo na treh lokacijah: v Lenartu, Lormanju in v Selcih, trije kontejnerji pa so mobilni in jih prestavljamo. Imamo približno 150 do 200 čebeljih družin, odvisno od sezone, pridelamo med 20 in 30 tonami medu, da lahko zadostimo potrebam trga, pa sodelujemo tudi s kakovostnimi lokalnimi čebelarji. Zanimiva je zgodba s Kitajske. Zanimali so se za naše izdelke in so jih testno naročili 100 ton. Je kar nekaj časa trajalo, da smo jim pojasnili, da niti približno ne moremo dostaviti takšne količine in da tega interesa niti nimamo, saj stavimo na butično prodajo.

Je slovensko čebelarstvo v svetu znano?

Bi rekel, da je. Zaradi naše geografske lege in seveda tradicije je naš med zelo cenjen. Povsod se pojavljajo ponaredki, z njimi je tržišče preplavljeno, zato so pravi kupci izredno pozorni na to, kaj kupujejo. Pri naši proizvodnji medu se držimo pravila, da delamo tako, kot je to počel dedek: s čim manj vplivanja na čebele. Naša naloga je, da jim omogočimo ustrezne pogoje za življenje, vse ostalo pa naj opravijo same.

Notranjost trgovine Honey House v središču Ljubljane. Foto: osebni arhiv

Kaj pa v Sloveniji, se zavedamo vrednosti čebel in medu?

Zaradi dejstva, da je pri skoraj vsaki hiši kakšen čebelar, je med pri nas nekaj samoumevnega. Kot pitna voda, ki je po večjem delu sveta že prava dragocenost, mi pa živimo v privilegiranem okolju, saj je imamo v izobilju. Mislim, da je med stalnica na naših mizah, o njegovi vrednosti se pogovarjajo že v vrtcih, prav tako o čebelah.

Klimatske spremembe najbrž zelo vplivajo na življenje čebel.

Nekoč ni bilo toliko neviht in nalivov, pozeb, suše. Za dobro pašo je najboljše stabilno vreme. Dedek je rad povedal, da je bilo včasih lušno imeti čebele, ker si jih samo imel in pobiral med. Danes ni več tako, je pa seveda različno od sezone do sezone. Na Japonskem na primer je bilo čebelarstvo v preteklosti precej razširjeno, sčasoma pa so okolje tako onesnažili, svoje pa dodale klimatske spremembe, da so čebele tam tako rekoč izginile. Lani smo jim pomagali z našo kranjsko sivko, da jo testirajo, če se bo prijela. Prepričan sem, da pri nas ne bi bilo nič kaj drugače, če ne bi imeli toliko čebelarjev, ki skrbijo za čebelje družine. S sajenjem medonosnih rastlin pa vsi skupaj pripomoremo tudi k preživetju divjih opraševalcev.

Luka Krevs je prepričan sem, da bi bilo tudi v Sloveniji, kot se to dogaja drugod po svetu, zaradi onesnaževanja okolja in klimatskih sprememb manj čebel, če ne bi imeli toliko čebelarjev, ki skrbijo zanje, pa tudi vseh ostalih, ki s sajenjem medonosnih rastlin pripomorejo k preživetju tako čebel kot divjih opraševalcev. Foto: osebni arhiv

Tuje trge ste začeli najbolj osvajati v času covida.

Znova se je izkazalo, kako drži rek, da je vsako slabo vedno za nekaj tudi dobro. Tik pred covidom smo lepo obnovili našo ljubljansko trgovino, potem pa se je vse ustavilo. Namesto da bi se ustavil tudi sam in prejemal državno nadomestilo za izpad prihodka, sem prosti čas izkoristil, da sem v tujini navezal stike s tistimi, ki sem si jih prej, ko sem jih kje srečal ali slišal zanje, vzorno zapisoval v beležko. Pošiljal sem mejle, si dopisoval, pripravljal ponudbe in sčasoma so prišli rezultati.

Luka Krevs pravi, da je med stalnica na naših mizah, o njegovi vrednosti pa se pogovarjajo že v vrtcih, prav tako o čebelah. Foto: osebni arhiv

Kje vse jedo vaš med?

Najbolj eksotični destinaciji, v kateri smo pošiljali med, sta Somalija in Filipini, sicer pa redno prodajamo na Japonsko, v Oman, Savdsko Arabijo, Singapur, ZDA. Opravili smo analize trgov in določene izdelke prilagodili samo njihovim potrebam in okusom. Arabci, na primer, zelo cenijo kakovosten med in so nanj tudi zelo navezani, čeprav ga sami zaradi naravnih pogojev malo pridelajo. Po njihovi veri namreč med velja za božje živilo. Zdaj nam že zaupajo, kar traja, da te sprejmejo, ko pa te, je to trdno partnerstvo. A bog ne daj, da jih ogoljufaš glede kakovosti, potem je sodelovanja konec za vse večne čase. Tudi Američani in Azijci dajo veliko na med, ki je narejen na tradicionalen način, in to so pri nas prepoznali.

Ponudba vaših izdelkov je pestra.

Prodajamo tradicionalni slovenski med: cvetlični, akacijev, kostanjev, lipov, hojev, ajdov med in še kakšnega. Izdelujemo tudi medene namaze, med, ki ni tekoč, ampak je strukturno bolj kot margarina, če hočete. Kremnim medom dodajamo borovnice, pomaranče, kokos, vaniljo, cimet. Nenehno preizkušamo nove recepte, jih testiramo in, verjemite, ogromno zavržemo, preden se znajdejo v prodaji. Ker veliko otrokom ni všeč aroma medu, smo jih malce okrog prinesli in medu dodali še druge sestavine ter tako dobili neke vrste naravno nutelo. In se je prijela.

V delo že vključuje tudi svoja otroka - lepita nalepke na kozarce ali pomagata pri kakšnem lažjem opravilu, da dobita stik, neko osnovno znanje in spoznata, da je od tega posla mogoče živeti. Foto: osebni arhiv

Okusi so različni, in to ne samo na individualni, ampak tudi na nacionalni ravni, pravite.

Slovenci kar dobro poznamo različne vrste medu, a ni povsod tako. Povprečni Američan na primer ve, da je med zdrav, a da je med pač med, pri tem pa ima v mislih cvetličnega. Zdaj smo se že navadili, da se moramo najprej posvetiti izobraževanju, ko se pojavimo na nekem novem trgu, da ljudi podučimo o vrstah medu in različnih okusih. Ko jih spoznajo, so običajno odkrito navdušeni. Mnogi so tudi prepričani, da je med, ki je kristaliziral, pokvarjen ali pa poln dodanega sladkorja. In jim je spet treba razlagati, da naravni med kristalizira, industrijski, ki je obdelan in segret, pa ne. Ko to osvojijo, je vse v redu.

Koliko pa vas je v ekipi?

Še vedno smo družinsko podjetje, poleg mene so v njem mama in sestra z možem, imamo tri, štiri sodelavce od zunaj, občasno najamemo študente. V delo vključujemo tudi naše otroke. Moja dva sta stara deset in dvanajst in že lepita nalepke na kozarce ali pomagata pri kakšnem lažjem opravilu, da dobita stik, neko osnovno znanje in spoznata, da je od tega posla mogoče živeti. Morda se ga bo kateri odločil nadaljevati.