Naš tokratni sogovornik sicer prihaja iz Jurovskega Dola, a se danes vanj vrača le še na obisk k domačim; delo ga je namreč že pred leti poneslo proti severu Evrope. S svojo soprogo in 18-letnim sinom živi Groningenu na Nizozemskem, kjer predava na dveh fakultetah: fakulteti za religijo, kulturo in družbo ter fakulteti za znanost in inženiring. Obenem je tudi znanstveni sodelavec na Inštitutu za filozofske in religijske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

Vas je vera zanimala že kot otroka?

Niti ne. Vera mi ni bila položena v zibelko, saj sem odraščal v povsem posvetnem domu. Večina mojih vrstnikov je hodila k verouku, sam pa sem bil takrat eden od dveh ali treh v razredu, ki nismo bili deležni verske vzgoje, v glavnem zato, ker smo bili »učiteljski otroci«. Seveda pa sem živel v okolju, v katerem so bile krščanske vrednote prisotne tudi v posvetnem življenju.

Kdaj pa se je zgodil preobrat?

Do takrat je preteklo še kar nekaj časa. Po maturi na mariborski II. gimnaziji sem se odločal za študij in izbral tedanjo pedagoško fakulteto. Moja strast je bila filozofija, ki sem ji dodal fiziko, ker so bila tam pač še prosta mesta (smeh). A se je prav ta kombinacija naravoslovja in humanistike kasneje izkazala za zelo dobro, saj mi je dala neko širino znanja in raziskovalnih metod. Za filozofijo religije ter odnos med znanostjo in religijo sem se začel zanimati proti koncu svojega študija filozofije v Mariboru.

Dr. Andrejč pred univerzo v Groningenu, kjer poučuje. Foto: osebni arhiv

Mnogi so prepričani, da gre pri znanosti in religiji za dve popolnoma različni stvari, ki med seboj nista in ne moreta biti povezani.

Pa vendar lahko gresta z roko v roki, odvisno od tega, kako ju razumemo. So različice religije, ki znanosti nasprotujejo, po drugi strani pa so seveda mnogi znanstveniki verni. Nekatere religijske skupnosti in ideologije spodbujajo znanstvena raziskovanja, spet druge so proti njim. Religija lahko daje človeku navdih, kreativne pojme, da osmislimo svet drugače kot le prek atomov in molekul. Znanstveni podatki in pojasnitve so zelo pomembni, a suhoparni in merljivi, zato marsikomu za njegovo osmišljanje sveta niso dovolj. Ali se potem obrne k posvetni eksistencialni filozofiji ali simbolnemu religijskemu svetu ali kombinaciji obeh, pa je že druga zgodba.

Na neki točki v življenju ste postali kristjan.

Drži. Religijsko verovanje me je osebno zanimalo in fasciniralo do te mere, da sem se na prelomu tisočletja spreobrnil – in to ne na navdušenje staršev (smeh) – in postal kristjan. A ne rimskokatoliški, ampak protestantski. Sprva sem skušal Sveto pismo razumeti dobesedno, sčasoma pa sem ugotovil, da konservativna vera ne more biti skladna z intelektualno odgovornostjo in ustaljeno znanostjo, zato se imam danes za liberalnega protestanta in tudi za panteista. Pri panteizmu na primer gre za prepričanje, da je celotno vesolje v nekem smislu božansko. Moja verovanja danes torej niso več standardno krščanska, ampak iz krščanstva jemljem zgolj določene koncepte, ki jih filozofsko uporabljam na bolj alternativne načine in si na ta način osmišljam svojo vero.

Različnim religijam so bili in so pogosto še vedno pripisani razlogi za mnoge vojne po svetu: zloraba ali dejstvo?

Religija je samo eden izmed pomembnih dejavnikov, ki dajejo različne identitete etničnim skupinam, narodom, civilizacijam. Druge takšne so jezik, barva kože, ekonomski status ipd. To so vse dejavniki, ki lahko razdvajajo, in tudi religijo se je uporabljalo za razdvajanje. Po drugi strani pa religije igrajo tudi pomembno vlogo pri blaženju konfliktov, sovraštva, preusmerjanju negativnih percepcij do drugih. Veliko religij, tako kot posvetni humanizem, namreč govori o enotnem človeštvu. V vsaki imaš različice, ki poudarjajo dobro, in tiste, ki zabredejo v razdvajalna in poenostavljena gledanja na drugega, od mnogih dejavnikov pa je odvisno, katera tendenca zmaga.

Zaradi prenizke rodnosti in posledično vse večjega pomanjkanja delovne sile je Evropa primorana uvažati delovno sile iz držav tretjega sveta. Obenem pa se boji, da ji bodo migranti odvzeli identiteto, tako kulturno kot versko.

Pomembna težava pri takšni percepciji je nepoznavanje drugih. Migrantov danes v Evropo prihaja mnogo manj, kot je to bilo pred nekaj leti, a percepcija migrantov kot velike grožnje ostaja. Drugo težavo predstavljajo pretirana panika, ki se ji predaja del evropske javnosti, ter tudi zavajajoča in popačena sporočila medijev in politikov o migrantih in njihovi kulturi. Pri tem imam v mislih zlasti islam, ki naj bi ogrožal Evropo in za mnoge predstavlja arhetipnega evropskega »drugega«, kar je, zgodovinsko gledano, zgolj polresnica. Zato je prav, da islam bolje spoznamo in razumemo, obenem pa razvijemo iskren in poglobljen dialog. Samo tako naših predstav ne bodo vodili strahovi, zavajanja in politične manipulacije. Seveda pa religijske razlike med evropskim krščanstvom in sekularizmom na eni strani ter islamom na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki ostajajo in niso zanemarljive, prav tako nestrinjanja glede nekaterih vrednot javnega in političnega življenja.

Menite, da evropska identiteta ni ogrožena?

Znotraj evropskega prostora so od nekdaj velike kulturne razlike, zato težko govorimo o neki skupni identiteti. Tako je med kmetom s Sicilije in meščanom iz Kopenhagna gotovo večja razlika kot med katoliškim Slovencem in bosanskim muslimanom. Nisem pristaš poenostavljanja. Kaj sploh je evropska identiteta? Krščanstvo nikdar ni bila njena edina religija. Še pred sto leti je bilo tudi krščanstvo zelo konservativno. Tudi naše babice so nosile rute in morale biti pohlevne. Vse se spreminja in prilagaja, tudi Evropa in prišleki, zato ni potrebe po paniki. Na spremembe je treba gledati v daljši perspektivi. Razkol med protestanti in katoliki v 16. stoletju, ki je povzročil desetletne vojne in preselitve več sto tisoč ljudi, je bil zagotovo veliko večji šok in katastrofa za tedanjo Evropo, kot so danes migranti.

Manj kot o razlikah med kristjani in muslimani je danes govora o razlikah med verniki in neverniki, ki pa prav tako obstajajo.

Socialistični realizem nekdanje Jugoslavije je takrat veljal za privilegiran pogled na svet, verski pogledi pa so bili označeni za nazadnjaške in skoraj enake vraževerju. Režim je takšno doktrino vzgajal in religijo potiskal izven javnega prostora. Razlike v odnosu med vernimi in nevernimi so opazne tudi znotraj tradicionalno protestantskih in katoliških držav. Pri prvih je ta meja bolj zabrisana, mehka, če hočete, v katoliških državah pa bolj očitna. To mi je zelo zanimivo, saj prihajam iz okolja, kjer je bil odnos med državo in cerkvijo strogo ločen in pogosto konflikten, danes pa živim in delujem v prostoru, ki je bolj versko pluralen, a še vedno hkrati protestantsko sekularen.

Katerim profesionalnim izzivom se boste posvetili v prihodnje?

V preteklem desetletju sem se bolj posvečal filozofskim vprašanjem glede medverskega razumevanja in komunikacije, zlasti na relaciji krščanstvo–islam–judovstvo. Danes me bolj zanimajo zahodne alternativne religije, kot so že omenjeni panteizem ter med mladimi vse bolj priljubljena animizem in neopoganstvo, torej religije, ki so nekoč že obstajale, danes pa doživljajo svoj »come back«. Še naprej pa razvijam tudi svojo filozofijo odnosa znanosti in religije, ki jo utemeljujem predvsem na filozofiji avstrijsko-britanskega filozofa Ludwiga Wittgensteina.

Kot rečeno na začetku, zadnjih nekaj let živite na Nizozemskem. A to ni vaša edina tuja destinacija.

Podiplomski študij sem nadaljeval v Veliki Britaniji: magistriral sem v Cambridgeu in nato iz filozofije religije doktoriral v Exetru. V Angliji smo z družino živeli deset let. Leta 2017 smo se za nekaj let preselili v Jurovski Dol, nato pa se nastanili na Nizozemskem, kjer so mi ponudili stalno zaposlitev. Najprej sem šel tja sam, ko sem »pripravil teren«, pa sta se mi pridružila še žena in sin.

Kako ste se vživeli v Groningenu?

Mislim, da smo se do zdaj res že »zasidrali« in se tam vsi trije zelo dobro počutimo. Mesto se ponaša z lepo mešanico internacionalizma in »nizozemstva«. Je ravno prav veliko in z dobrimi vibracijami. Pa tudi z bogatim kulturnim življenjem. Še posebej mi je všeč njegova glasbena scena – igram namreč bobne in uživam predvsem v jazz glasbi, s katero Groningen ne skopari.