Kako je živeti s cerebralno paralizo? Lidija Ketiš pravi, da zanjo ni nič nenavadnega, saj drugačnega življenja ne pozna. Medtem ko družba pogosto vidi invalidnost kot omejitev, jo sama sprejema kot del sebe – kot nekaj, kar jo je oblikovalo in ji dalo moč, da se bori za svoje sanje.

Kako cerebralna paraliza vpliva na vaše vsakdanje življenje in s kakšnimi izzivi se najpogosteje srečujete?

Vedno rečem, da moja bolezen bolj vpliva na mojo družino kot name. Prav družina je tista, ki se je morala o njej vse naučiti: kaj to pomeni zame v nadaljnjem življenju in kaj vse potrebujem, ob tem pa se mi je vedno prilagajala. Sama sem se s cerebralno paralizo rodila in mi je takšno življenje povsem normalno, ker drugega ne poznam. Za lažje premikanje, ker ne morem hoditi, uporabljam invalidski voziček. Bolezen pri meni najbolj vpliva na ravnotežje in finomotorične sposobnosti, kar pa po mojem mnenju ni nič hudega, lahko bi bilo še huje in sem vesela, da ni. Mogoče nekaterih stvari res ne zmorem narediti sama in potrebujem pomoč ali pa kakšno stvar delam drugače in potrebujem več časa in truda, da jo naredim, ampak na koncu je zame pomembno, da jo naredim.

Kulturno se udejstvuje tudi preko OI JSKD Lenart. Foto: OI JSKD Lenart

Kakšno vlogo imajo za vas prijatelji, družina in skupnost pri premagovanju ovir ter doseganju ciljev?

Družina je tista, ki mi nikoli ni dala občutka, da sem kakorkoli drugačna od ostalih. Vedno so me vključevali v vse aktivnosti in me z veliko potrpežljivosti učili samostojnosti in vztrajnosti. Tega, da sem malo drugačna od ostalih vrstnikov, sem se začela zavedati šele v vrtcu. Takrat sem namreč dobila prilagojeno mizo z izrezom in sem ob sebi imela spremljevalko. S sošolci nikoli ni bilo težav glede tega, saj so me lepo sprejeli. Verjetno zato, ker so odraščali z mano že od vrtca naprej. Tudi v srednji šoli ni bilo težav glede tega. Vedno so mi z veseljem pomagali in celo bili veseli mojih osebnih zmag. Vsi, ki jih imam danes v svojem življenju, me sprejemajo takšno, kot sem, z vsemi mojimi posebnostmi, in res sem srečna, da jih imam.

Ozaveščanje o cerebralni paralizi

Pišete pa tudi blog.

Od nekdaj rada pišem, saj se skozi pisanje lažje izražam, z njim pa si tudi krajšam prosti čas. Pred skoraj dvema letoma mi je zelo ljuba oseba predlagala blog. Nekatere stvari glede invalidnosti so me motile, zato sem želela ljudem skozi svojo izkušnjo predstaviti ter jih morda kaj naučiti o invalidnosti in cerebralni paralizi. In tako je nastal blog, poimenovan Ozaveščanje o cerebralni paralizi. Sprva sem imela pomoč, da sem spoznala, kako potekata objavljanje in oblikovanje besedila, sicer pa od samega začetka pišem blog samostojno.

Katere teme najraje obravnavate?

Izbiram teme, za katere imam občutek, da so še vedno problematične, mogoče tabu glede invalidnosti in cerebralne paralize, ker menim, da je ljudem treba predstaviti vidik invalidnosti, ki ga sami ne vidijo.

Ali naša družba danes ponuja dovolj priložnosti za enakopravno vključevanje oseb z invalidnostjo?

Situacija napreduje, kar me zelo veseli, še vedno pa je prostor za izboljšave. Mnoge osebe z invalidnostjo še danes vidijo kot »uboge« in kot tiste, ki ne živijo polnega življenja. To miselnost je treba spremeniti.

Kaj pa vaši cilji in želje?

Moj cilj je, kot rečeno, še več ljudem predstaviti invalidnost kot nekaj normalnega, ob tem pa poudariti tudi različnost invalidnosti. Moje sanje oziroma želja pa je izdaja lastne knjige.