Vstopila sem na dvorišče Kolaričevih v Sveti Ani in se nenadoma znašla v drugem ritmu časa – tam, kjer zrak diši po mnogih rastlinah, tam kjer korak postane lažji, in ljudje govorijo z zemljo. Pozdravila sta me z nasmehom, gospa Danica in gospod Jože – odprta, svetla, topla, ki v hipu prevzameta obiskovalca.

Tam se skriva urejen vrt z več kot 250 vrstami zdravilnih rastlin, igrivi travniški labirint, ki kot tih vodič pelje med mislimi, in naravna igrala, kjer otroci odkrivajo domišljijo na mehki travi.

In vstop v zemljanko – majhno čajnico, skrito v breg – z vonjem po suhih zeliščih in zgodbami, ki pozdravljajo z lesenih polic. Le zame sta pripravila slastno, naravno pogostitev. Ko sem že skoraj odhajala, sem stopila še v njun čebelnjak. To ni zgolj prostor za panje – tam se zdi, da tudi čebele šepetajo zgodbe. Težko strnem vse misli in odgovore, nekaj pa vam jih ponujamo v našem intervjuju.

Vaš zeliščni vrt obsega okoli 250 vrst zdravilnih rastlin. Kako ste se odločili za tako obsežno zbirko in kako poteka skrb za vrt?
Danica: »Vrt raste skupaj z nama. Začela sva z željo po prostoru, kjer bi bile zbrane rastline, ki so ljudem pomagale že stoletja. Danes v njem raste okoli 250 zdravilnih vrst – nekaj prostorastočih, veliko pa jih sadiva in negujeva sama. Pri Sveti Ani pogosto piha, zato veter raznaša semena, včasih jih prinese tudi od drugod – in če pri nas vzklijejo, jim pustiva, da ostanejo. Navdih črpava pri prednikih, zlasti pri patru Simonu Ašiču – v vrtu raste vse, kar je on omenjal v svojih zapiski.«

Danica Kolarič med svojimi zdravilnimi rastlinami, ki so bile navdih za knjižico Recepti iz čarobnega kovčka. Foto: Mojca Simonič

Čebelarjenje je v vaši družini že dolgo prisotno. Kako ste vi začeli in kaj vas pri tem delu najbolj navdušuje?
»Čebele so bile pri nas doma od nekdaj – začel sem že kot otrok, ko sem opazoval delo starejših. Čebelarjenje ni le skrb za panje, ampak pomeni skrb za naravo. Čebele so pokazatelj zdravega okolja in opravljajo izjemno delo – brez njihovega opraševanja bi bil naš prehranski sistem ogrožen. Zato je vredno zanje ustvarjati pogoje, v katerih lahko opravljajo svoje poslanstvo. Čebele oprašujejo približno 80 odstotkov vsega rastlinja.«

Vaš čebelnjak ni le prostor za čebele, ampak tudi muzej. Kako ste prišli na idejo za takšno kombinacijo in kaj lahko obiskovalci tam doživijo?
Jože: »Želela sva, da čebelnjak ne pripoveduje le sodobne zgodbe, ampak tudi zgodovino. Zato sva del prostora namenila muzeju – v njem so shranjena orodja in oprema mojih prednikov. Obiskovalce preseneti, kako se je čebelarilo nekoč – še posebej mlajše, ki radi primerjajo staro z novim. Na steni visi tudi portret Antona Janše, prvega učitelja čebelarstva – na njegov rojstni dan, 20. maja, obeležujemo svetovni dan čebel.

Čajnica, ki ste jo poimenovali zemljanka, je prav poseben prostor. Kako je nastala in kakšno vlogo ima v vaši ponudbi?
»Čajnica predstavlja najbolj očarljiv objekt na našem vrtu. To je zemljanka s pročeljem iz starih tramov, skladna z arhitekturno zasnovo je tudi oprema v notranjosti zemljanke. V čajnici obiskovalcem ponudiva okusne dobrote našega vrta. To je prostor tišine, miru in okusov.«

Izdali ste knjižico Recepti iz čarobnega kovčka. Kaj vas je spodbudilo k temu in kakšne recepte lahko bralci najdejo v njej?
»Knjižica je poklon mojemu otroštvu in znanju, ki sem ga prejela. Želela sem pokazati, da zeliščni vrt ponuja dovolj za preprost in okusen obrok. Recepti so preprosti. Zakaj pa iz čarobnega kovčka? Ker me spominjajo na otroštvo, ko je bilo podstrešje polno starih kovčkov, kjer so se skrivale skrivnosti.«

Čebelnjak Jožeta Kolariča ni zgolj prostor za panje – tam se zdi, da tudi čebele šepetajo zgodbe. Foto: Mojca Simonič

Vaša ponudba vključuje tudi apiterapijo. Kako poteka ta terapija in kakšne učinke ima na obiskovalce?
Jože: »Apiterapija pomeni zdravljenje s čebeljimi izdelki – medom, propolisom, cvetnim prahom, matičnim mlečkom in tudi vdihavanjem zraka iz panja. Vsak od teh produktov ima svoje učinke – propolis denimo deluje kot naravni antibiotik, matični mleček pa vsebuje snovi, ki jih cenijo kot naravni eliksir. Tudi zrak iz panjev, bogat z aerosoli, pomaga pri dihalih in alergijah. Najdražji čebelji produkt je matični mleček s katerim čebele dojilje hranijo ves čebelji zarod in matico. Zanj mnogi ne verjamejo, da v sebi skriva formulo za dolgo življenje.«

Organizirate tudi delavnice in naravoslovne dneve za otroke. Kako potekajo ti programi in kakšen je odziv mladih obiskovalcev?
Danica: »V veliko veselje nama je, da naju obiščejo tudi otroci.«

»Zeliščni vrt je učilnica, jedilnica in igralnica na prostem.«

»Dobimo se na dvorišču in se najprej spoznamo, nato pa »pot pod noge« in se odpravimo na raziskovanje zeliščnega vrta.«

Vaš vrt je vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine – kaj vam ta priznanje pomeni, kako vpliva na vaše delo in kako pomembno se vam zdi ohranjanje starih semen ter tradicionalnih znanj v sodobnem času?
Danica: »Sva nosilca izročila, znanja in dejavnosti. Vpisana sva v Register nesnovne kulturne dediščine. Vedno bolj se zavedava pomena tega priznanja in z veseljem predajava najino znanje naprej, spoštujeva ljudsko dediščino in zapisujeva ljudske modrosti ter stare recepte, zbirava in ohranjava stara semena, skrbiva za čebele in združujeva zeliščarsko in čebelarsko dejavnost.«

Gospa Danica obiskovalca sprejme s toplim in prijaznim nasmehom ter ga v hipu prevzame. Foto: Mojca Simonič

Vaši obiskovalci prihajajo iz različnih delov sveta. Kako doživljajo vaš vrt in kaj jih najbolj navduši?
Danica: »Najin zeliščni vrt je prepoznaven daleč naokrog; vsakega gosta sva vesela, za vsak napovedan obisk prirediva malo delavnico. Na vrtu ponujava doživljajski turizem, obenem pa ozaveščava obiskovalce, tako odnesejo domov nekaj novega znanja. Vsi ti obiskovalci naju osrečijo, dajejo nama energijo; včasih tukaj praznujejo rojstne dneve, se fotografirajo mladoporočenci, prihajajo mnogi tujci, ki se vračajo s svojimi prijatelji … sedaj se mi v mislih pojavlja gospa iz Amerike, ki je ves čas obiska ponavljala: »Amazing.« (neverjetno, op.p.)