Ko je mama pred nekaj leti naznanila, da se iz Celja selijo v novo stanovanjsko naselje v Benediktu, kjer si bo z novim partnerjem ustvarila skupen dom, je bil zgrožen, a njegovo nasprotovanje seveda ni ustavilo družinskih načrtov. Sčasoma, priznava naš junijski sogovornik meseca, pa se je izkazalo, da je bila selitev v zelene Slovenske gorice, z griči in dolinami, gozdovi, travniki, njivami in jezeri, ena najboljših odločitev, ki so jih sprejeli.

Danes torej mami ne zamerite več tega, da vas je iz mesta preselila na podeželje?

Prav nasprotno. Veliko prijetneje je s študija ali z dela v Ljubljani, na Dunaju ali od koderkoli se pač vračam domov, priti v Benedikt, kot pa na primer v Celje. Mest imam tako dovolj, tu pa vlada spokojnost, ki je zelo blagodejna za dušo. Zato sem se mami ob priložnosti že tudi opravičil za tiste prve burne reakcije.

Mama in očim sta zaposlena v vojski, očim je v bistvu vojaški diplomat, med drugim je delal v Bruslju. Ste se od njega »nalezli« navdušenja nad diplomacijo?

Mednarodni odnosi in diplomacija so zdaj že kar nekaj let moja strast. Ko sem se vpisal na študij prava, sem že od samega začetka vedel, da bo to zame le kot odskočna deska za naprej. Pol leta sem že bil na praksi na stalnem predstavništvu Slovenije na Dunaju, kot študent trenutno delam na zunanjem ministrstvu, od letošnje jeseni pa bom naslednji dve leti študiral na tamkajšnji diplomatski akademiji.

Kdaj ste se odločili za študij na Dunaju?

Za akademijo sem prvič slišal, ko sem bil na praksi. Gre za eno najstarejših izobraževalnih institucij, specializiranih za diplomacijo. Potem sem pa spoznal še Luko Pečarja Pahorja, ki je takrat tam ravno zaključeval, in sva se začela družiti. Rekel mi je: »Če imaš možnost, dobre ocene, prave hobije in neko širino splošnega znanja, se prijavi. Če ti uspe, si zmagovalec.« In mi je.

Ampak če se vrneva nazaj, ugotoviva, da ste pred diplomacijo imeli neko povsem drugo ljubezen.

Drži. Vso osnovno šolo sem sanjal o profesionalni karieri rokometaša. Bil sem namreč zelo perspektiven. A potem se mi je v devetem razredu, ko sem že bil vpisan v športni oddelek celjske gimnazije, zgodila usodna poškodba hrbtenice. Sledila je operacija, kirurg mi je zagotovil, da bo z mano vse v redu, a da mi kljub temu svetuje, naj si namesto rokometa raje poiščem kaj drugega. Življenje se mi je tako čez noč obrnilo na glavo in moje športne sanje so splavale po vodi. Prvič sem pol leta miroval ter bil doma z mamo in bratom, prvič sem imel veliko časa, zato sem veliko razmišljal in bral, od Freuda do spominov Ernesta Petriča. Vse bolj sta me začeli zanimati zunanja politika in diplomacija. Ljubezen do diplomacije je torej res vzniknila na pogorišču mojih športnih sanj.

Ljubezen do diplomacije je pri Timoteju Klincu vzniknila na pogorišču njegovih športnih sanj, ko si je ob koncu osnovne šole usodno poškodoval hrbtenico. Foto: osebni arhiv

Kot diplomat boste v službi države.

Težko sem na enem mestu in diplomacija ti ponuja to, da ostajaš v stiku z domovino, si v njeni službi, a jo izvajaš na različnih krajih po svetu. Rad delam z ljudmi, spoznavam nove, njihove kulture, jezike, navade, seveda tudi zelo rad potujem.

Glede na to, da v Sloveniji nimamo tovrstne šole, ali gredo vsi naši prihodnji diplomati na šolanje v tujino?

Avstrijec na primer mora na omenjeno dunajsko akademijo, v Sloveniji pa izobraževanje poteka znotraj zunanjega ministrstva. Če želiš biti v službi slovenske diplomacije, je osnovni pogoj končan drugostopenjski študij. Katerikoli. Ministrstvo enkrat letno razpiše preizkusni test s 60 vprašanji splošne razgledanosti. Ko ga opraviš, sledi jezikovno preverjanje. Zaželeno je, da obvladaš dva tuja jezika. Na koncu tega procesa imaš še psihološki test. Kajti diplomacija je krasen, a tudi zahteven poklic, ki ni za vsakega. Zgodi se, da gre nekdo za štiri leta nekam v tujino, pa potem tega ne zdrži in si želi samo še domov. Zato ta test, ki pokaže, ali je nekdo osebnostno primeren za tako službo.

Pa tudi, če takrat »gre skozi«, se v praksi verjetno še vedno lahko izkaže drugače.

Seveda, nikoli ne moreš čisto točno vedeti, kako bo. Težko je že, ko si sam, ko imaš družino in moraš še to usklajevati, pa je še težje. V diplomaciji te ne pošljejo kar tako »v prekomando« kot v vojski, lahko ostaneš tudi v pisarni v Ljubljani, če to želiš, a to najbrž ni cilj diplomatske kariere. Postopek je tak, da se prijaviš na interni razpis za neko destinacijo, če si izbran, greš praviloma tja za štiri leta. So pa tudi take, na primer Etiopija, kjer je osnovni mandat dve leti z možnostjo podaljšanja še za dve.

Kam si vi želite?

Zelo rad imam Dunaj in na neki točki v karieri bi se rad tja vrnil profesionalno. Sicer pa me mikajo Japonska in kakšni drugi deli Azije, pa New York, ki je pač središče vsega. Seveda ne morem mimo Bruslja, kjer je sedež EU in Nata.

Družine sicer še nimate, dekle pa. Kako gleda na vaše ambicije?

Razume in podpira me, se pa zavedava, da ne bo lahko in da se najina zveza morda ne bo izšla. Študira farmacijo in želi graditi svojo kariero, zato je pravzaprav zelo nepošteno od nje pričakovati, da se bo kar vsemu odrekla zame in postala samo žena diplomata. Diplomacija ima tudi temno plat; na to temo sva že imela nekaj težkih pogovorov, a sva rekla, da bova poskusila in videla, kako bo. Veliko zakonov diplomatov propade, veliko pa je tudi izredno uspešnih, saj ti je partner v tujini edina opora. Partnerji marsikje tudi niso v službi, torej je dohodek samo en. Posebna zgodba so diplomatovi otroci: cel svet je njihov in so pravi svetovljani, po drugi strani pa imajo morda težave s pripadanjem, saj zaradi nenehnih selitev nikjer zares ne poženejo korenin. Ni vse bleščeče, tudi plače niso tako visoke, kot si morda kdo misli, daleč od tega, je pa vseeno zanimivo.

Sodelujete z Inštitutom Gajst, zavodom za diplomatsko izobraževanje, ki si prizadeva zunanjo politiko in diplomacijo približati mladim in pomaga ustvarjati prijaznejši svet, kjer medkulturni dialog vodi v mirno sobivanje različnih skupnosti.

Ustanovil ga je Luka (Pečar Pahor, op. p.), ki se jeseni odpravlja na štiriletno diplomatsko pot v Bruselj, inštitut pa zdaj že zelo uspešno deluje ter sodeluje z Ministrstvom za zunanje in evropske zadeve. Napisal je neke vrste vodič za vstop v diplomatsko službo, v katerem bo nekdo, ki ga mika diplomacija, našel kup pomembnih in zelo praktičnih napotkov. Prav je namreč, da za ta poklic navdušimo več mladih.

Glede na številne krizne situacije po svetu, z vojnama v Ukrajini in Gazi na čelu, se laiku zdi, da je diplomacija sila počasna mašinerija, diplomatski jezik pa predvsem en velik »bla bla«, ne pa kaj konkretno koristnega.

Saj veste, kaj pravijo za umetnost diplomatskega jezika: diplomat vas bo nekam poslal, a na tako lep način, da se mu boste na koncu celo zahvalili. Šalo na stran – morda očitek o neučinkovitosti in počasnosti diplomacije do neke mere celo drži, pa vendar se moramo zavedati, da takrat, ko utihne jezik diplomacije, zarožlja orožje. Ne pozabite, da se vse vojne zmeraj končajo šele za mizo po diplomatskih pogajanjih, kar pa je pogosto zahteven in počasen proces.

Bom ponazoril s konkretnim primerom. Slovenija je na primer v Varnostnem svetu Združenih narodov skupaj še z nekaj drugimi državami pripravila predlog resolucije o Gazi. Skupina dvajsetih diplomatov je garala cele dneve, da bi bil sprejet dokument, po katerem bi Izrael moral spustiti humanitarno pomoč v Gazo. A je bil ves trud zaman, saj so ZDA uporabile možnost veta. Diplomatske poti se tu ne ustavijo, ampak poskušajo znova in znova, dokler ne dosežejo uspeha.

Glede vprašanja, ali se v Gazi dogaja genocid ali ne, ste se Gajstovci postavili na stran predsednice države Nataše Pirc Musar, ki pravi, da se, ne pa na stran nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, in to kljub temu, da je na čelu vašega inštituta njegov sin.

S tem smo gotovo dokazali, da smo povsem neodvisni v svojih stališčih. Zadovoljen sem, da je Slovenija med prvimi uradno opozorila na to, da se v Gazi izvaja genocid. V 90. letih prejšnjega stoletja smo od blizu spremljali nekaj zelo podobnega in tudi nismo čakali na odločitev tribunala za Jugoslavijo, da je potrdil genocid, ampak smo takoj obsodili množično izginjanje ljudi. Zaradi te izkušnje verjetno neke stvari lažje razumemo.