Okupacija, predvsem pa nagel zlom jugoslovanske kraljeve vojske aprila 1941, je mnoge v Slovenskih goricah presenetil. Ni bilo malo tistih, ki so spremembe pozdravili, predvsem zato, da bi si izboljšali gmotni položaj. Pri tem jim je šla na roko izdatna propaganda Kulturbunda, saj so njegovi člani zatrjevali, da je Hitler naklonjen revežem. In teh je bilo tudi na območju Slovenskih goric precej. Veliko se je govorilo o redu in disciplini, mnogi pa so tudi mislili, da se bodo vrnili časi nekdanje velike države Avstro-Ogrske. Kmetje so računali, da bodo lažje prodali svoje pridelke, dobili več umetnih gnojil in strojev za obdelavo zemlje. Sezonci so računali na delo v domačih krajih, na boljše življenje so računali tudi viničarji. Nemci so jih skušali pridobiti že v prvih dneh okupacije in so jim na veliko brezplačno delili hrano. Po okupaciji so nemške oblasti na celotnem Spodnjem Štajerskem začele uvajati nov način življenja, predvsem pa načrtno raznarodovalno politiko z močno germanizacijo območja.

Med najbolj represivnimi ukrepi nacističnih oblasti v okupirani slovenski Štajerski je bilo streljanje talcev. Med ustreljenimi talci so bili tudi člani družine Druzovič iz Selc v Slovenskih goricah. Vsa družina je sodelovala z Jožetom Lackom in kasneje s Slovenskogoriško partizansko četo. Zaradi izdaje so Nemci družino Druzovič iz Selc v Slovenskih goricah aretirali 13. julija 1942 in njihovo domačijo požgali. Odpeljali so jih na grad Borl, od tam pa v celjski Stari pisker, kjer so jih kot talce ustrelili 30. julija 1942.V Starem piskru so bili ustreljeni Gregor Druzovič (1883), Marija Druzovič (1884) in Antonija Druzovič (1924). Hčerko Jožefo Druzovič (1925) so iz Borla odpeljali v nemško uničevalno taborišče Auschwitz na Poljskem, od koder se je živa vrnila 15. avgusta 1945. Ustreljenim članom družine Druzovič se vsako leto poklonijo člani Zveze borcev za vrednote NOB in slovenskogoriški domoljubi. Tudi po 80-ih letih nanje ohranjajo spoštljiv spomin.