Siniša Čeh iz Trnovske vasi je v navezi s svojimi gumbnimi lepoticami poznan po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Je znan obraz odrov, na katerih nastopajo najbolj znani izvajalci slovenske narodno-zabavne glasbe. Danes pa 35-letni harmonikar svoje znanje predaja tudi v lastni glasbeni šoli.

Čuti se, da mu je bila glasba na nek način položena v zibel, ob kateri mu je babica zelo pogosto prepevala z vso nežnostjo, ki jo premorejo le stari starši. Že pri štirih letih je raztegnil prvi meh, a takratna klavirska harmonika, s katero je melodije osvajal ob poslušanju melodij na radiu, ni bila tista »taprava«, čeprav jo tu in tam raztegne še danes. Na prvi pogled ga je že v osnovnošolskih letih osvojila »frajtonarca«.

Njegov prvi mentor, Alojz Furjan, mu je izdelal prvo diatonično harmoniko, s katero se je spoprijateljil pri desetih letih. Ker mu učitelj kmalu ni imel več kaj pokazati, saj je Siniša z večurnimi vajami hitro napredoval, se je pričel učiti sam. S tablaturami in prstnimi redi svojega vzornika Zorana Lupinca se je ure in ure spopadal doma.

»Vadil sem od 4 do 6 ur na dan, včasih tudi več in niti za eno uro vaje mi ni žal.«

Prve izkušnje z igranjem v ansamblu je nabiral v takrat znani skupini Štajerband in ob tem nabiral vedno nove glasbene prijatelje. Še danes večkrat nastopa s svojim dobrim prijateljem, baritonistom in basistom Brankom Novakom, ki ga je že v mladosti predstavil Alfiju Nipiču. Temu Sinišev potencial ni ostal prikrit, zato ga je povabil k sodelovanju, ki je do danes nanizalo več skladb in nastopov.

»Sodelovanje z Alfijem mi je res v ponos. Ravno se pripravljamo na koncert ob njegovi 60. obletnici glasbene kariere, ki bo v petek, 12. avgusta, ob 20. uri, v Jarenini. Če imate čas, pridite.«

Hvaležen je tudi znanemu glasbeniku Simonu Golobiču, ki ga je povezal z Jožetom Antoničem, kitaristom legendarnega Alpskega kvinteta, na podlagi česar je nastala skupina Maxi trio. Sodeloval je z odličnimi pevkami Ansambla Slavka Avsenika, Jožico Kališnik in Jožico Svete ter Božo Hvala.

»Poleg vseh znanstev in sodelovanj, za katere sem hvaležen, saj so mi vsa veliko dala v smislu priložnosti in izkušenj, pa sem vesel tudi prijateljstva z Jožetom Burnikom, odličnim harmonikarjem in skladateljem, ki je zame napisal tudi več skladb in ki smo ga z glasbenimi prijatelji več let zapored ob njegovem rojstnem dnevu presenetili kar med počitnikovanjem na Krku.« pove Siniša, ki se tudi na dopust odpravi s harmoniko v prtljažniku.

Danes najraje igra na svoje harmonike, ki so jih posebej zanj izdelali v podjetju Harmonike Munda ter po njem poimenovali tudi model harmonike – Flavia S. Čeh.

Siniša Čeh se s svojimi učenci rad udeležuje lokalnih dogodkov, kjer igranje na več deset harmonik ustvari magično vzdušje. Foto: M. Krautič

Sinišu se, kljub rednemu poučevanju v svoji glasbeni šoli, ki domuje na istem naslovu kot on in ji je lani namenil na novo urejeno in prostorno glasbeno sobo, zdi pomembno, da najde čas tudi za lastno vajo.

Poznan je po širini svojega repertoarja, saj išče vedno nove izzive v vseh glasbenih žanrih. Ponosen je, ko na odrih videva svoje učence, nekateri se udeležujejo tudi tekmovanj in dosegajo dobre rezultate. »Dobro igrati neko glasbilo pomeni garati. Ne gre samo za talent, potrebno je delati, vztrajati in pri tem ohraniti veselje. Igrati z odporom nima smisla.« razloži Siniša, ki mu nobena glasbena želja učencev ni težava. »Moj cilj je med učenci ozavestiti, da se da na diatonično harmoniko zaigrati karkoli.« 

Ob vseh obveznostih, ki jih prinaša vsakdan glasbenika, pa je Siniša poznan tudi po svojih hudomušnih objavah na socialnih omrežjih. »Ko ima ženska oblečeni bikini, ima odkritega 90 % telesa. Moški pa smo seveda vljudni in gledamo le pokriti del.«

Sinišu Čehu je delo hkrati hobi in to ga osrečuje. Iz njegove hiše pa se dan za dnem razlegajo vesele melodije.

»Imam srečo, da me domači in sosedje po toliko letih še sploh lahko poslušajo.«

Na vprašanje, kdaj je pravi čas, da poprimemo za harmoniko, če imamo to željo, pa je Siniša odgovoril tako: »Kadarkoli, od 6. leta starosti naprej pa vse do 100 in več. Nikoli ni prepozno!«youtube