Med sprehodom po središču Lenarta me je prijazna mladenka Nuša opozorila na neprimerni napis na znaku, ki pred poslovalnico zavarovalnice Sava v Lenartu opozarja voznike, da so na cesti spet šolarji. Na znaku z nasmejanim otroškim obrazom, ki je zelo posrečena in simpatična oblika opozarjanja na večjo navzočnost šolarjev na cesti, je pripisano »Heil Hitler«. Z lepo pisavo in pravilno z veliko začetnico ime in priimek. Pa nekaj malega brčic in to je vse.

»To so se igrali otroci, ki sploh ne vedo, kaj so napisali. Ni vredno pozornosti, to je otroška nagajivost«, sta komentirali dve Lenartčanki. Kot nalašč je pristopila še starejša gospa, si nadela očala in prebrala napis.

»Ojej, to pa ni v čast naši mladini. Kaj pa nam je bilo treba spet Hitlerja v Lenartu. Nočem obsojati mladih, ki najbrž res ne vedo, kdo je bil Hitler, a vseeno bi bilo dobro, da bi tisti, ki so odgovorni za njihovo vzgojo in izobraževanje, torej starši doma in učitelji v šoli, opozorili na to neprimernost. Danes smo videli zgolj napis imena nacističnega voditelja, jutri bo mogoče Lenart okrasil kljukasti križ in pojutrišnjem značilni Juden raus. Veliko bolje bi bilo, če bi otroci napisali Naj živi mir. Tega zdaj svet potrebuje!«,

je sklenila gospa.

Heinrich Himmler, vodja nacistične SS je obiskal tudi Maribor in zahteval brezpogojno zvestobo voditelju Adolfu Hitlerju. Foto: arhiv MNZ Ljubljana

Kot raziskovalec obdobja nacizma in fašizma ter druge svetovne vojne 1939 – 1945 si dovolim dodati, da iz malega raste veliko. Žal smo danes priče mnogo hujšim oblikam obujanja tega mračnega obdobja enega od najhujših totalitarizmov v zgodovini človeštva. Skoraj prepričan sem, da je šlo v lenarški zgodbi za otroško nagajivost, neznanje ali kaj podobnega. Brez da bi se pisec zavedal, kaj piše in  kaj to ime v zgodovini pooseblja. Adolf Hitler ni bil »Dedek mraz«, pač pa voditelj nacistične Nemčije, ki je v drugi svetovno vojno v dobršnem delu okupirane Evrope s svojo rasno politiko in še posebej s holokavstom sejala zlo, strah in grozo. Okupacijski škorenj so med leti 1941 – 1945 občutili tudi pri Lenartu in zato naj bo ta zapis razumljen kot dobronamerno opozorilo mladim, da se takšno pisanje res ne spodobi. Raje pišimo o miru …