Z mojega zornega kota

Naslov mojega zadnjega komentarja v časopisu Ovtarjeve novice sem si izposodil od mladostnega prijatelja Matica (Matjaža) Majcenoviča, in sicer iz časov, ko so po slovenski osamosvojitvi po kratkem predahu v Lenartu spet začele izhajati Domače novice. Takrat v založništvu grafičnega oblikovanja Štrakl. Matic je bil izjemno pronicljiv in kritičen spremljevalec takratnega političnega in še bolj družbenega dogajanja v občini Lenart. Njegovo pisanje lokalni oblasti ni bilo po volji. Pod zadnjo kolumno je potegnil črto in napisal pomenljiv in tudi za današnji čas aktualen stavek: »Lenart je (res) drugačen.« Matic, a veš, da tudi novodobnim oblastnikom v občinah, ki so nastale iz nekdanje velike lenarške občine, niso pri srcu njihovi odsevi v lokalnem medijskem ogledalu? Sploh takrat, ko so ti odsevi slabše vidni ali celo nerazločni. A podoba je podoba, črno-bela, belo-črna, rdeče-bela ali belo-rdeča. Pa še nekaj vmesnih nians se najde. Ko je tako, se lahko ogledalo tudi zlomi in razleti na koščke. Z njim vred pa tudi podobe ljudi, ki so vanj vrgle kamen. Naj ne bo odveč spomniti na Jezusove besede: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Z njimi je Jezus nastavil ogledalo farizejem in pismoukom, s čimer je pokazal, da so vsi grešniki. Tudi oblastniki!

Bodimo torej pošteni v vseh pogledih. Mediji so ogledalo družbe in vsega, kar je z njo povezanega. Politike še posebej, tudi na lokalni ravni je tako. Ocenimo lahko, da medijske ustanove – časopisi, radijske in televizijske hiše, spletni portali – posredno, a zelo pomembno vplivajo na potek in rezultate političnih (in družbenih) procesov, s čimer nastopajo kot del političnega prostora. Ob tod izhaja pogosto označevanje medijev za »četrto vejo« oblasti. Poznamo sintagmo o medijih kot »psih čuvajih demokracije«. Bojim se, da v Lenartu oziroma v osrednjih Slovenskih goricah to spoznanje do mnogih še vedno ni »prišlo. V tem kolesju so se znašle tudi Ovtarjeve novice, ki bi morale z enakimi vatli nastavljati kritično ogledalo javnosti politiki v vseh lokalnih skupnostih osrednjih Slovenskih goric. To je primarna naloga vsakega medija, če ne želi postati navadno občinsko trobilo. Medij žal lahko naredi tudi napako in nastavi napačno ogledalo. Ko in če se to zgodi, ima prizadeti pravico do odgovora in popravka, na koncu pa lahko pravico išče še na sodišču.

Sam imam veliko izkušenj o nastavljanju kritičnega ogledala javnosti, saj sem pred točno pol stoletja objavil prvo radijsko novičko na Radiu Maribor. V petdesetih letih novinarskega (in publicističnega) dela sem doživel in preživel veliko groženj, grobih napadov in težkih osebnih  žalitev. V demokratični Sloveniji celo groženj s smrtjo … Zato nisem presenečen, da se to vedno znova ponavlja. V novih različicah, z novo strategijo in novo taktiko. V tem pogledu, dragi Matic, pa Lenart res ni nič drugačen. Včasih je ozračje v naših krajih še bolj zatohlo kot drugod, več je megle in sivine povprečnosti. Sklicujoč se na Cankarja, pa vseeno verjamem, da »napoči zarja tistega dne, ko naša medijska kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega«. Le da sam tega najbrž ne bom (več) dočakal … Ovtarjeve novice so vsem kritikam navkljub opravile pomembno medijsko poslanstvo. Bile so ogledalo, od prve do zadnje številke. Čas bo to potrdil.

Dr. Marjan Toš, profesor, novinar, urednik in publicist