Učilnice in pouk v nekdanji nemški šoli Schulverein

Leta 1921, torej komaj tri leta po prevratu in življenju v prvi jugoslovanski državi - Kraljevini SHS je takratna trška občina Sv. Lenart v Slovenskih goricah prevzela pobudo za ustanovitev Meščanske šole. Občinski možje so ocenili, da bi bila takšna šola za ta del Slovenskih goric nujno potrebna. Od pristojnih šolskih oblasti so dobili zagotovila, da bodo pobudo obravnavale in njihovo prošnjo uresničile. Dogovorili so se tudi o pokrivanju stroškov in zagotavljanju pogojev za delovanje nove šole, za katero so našli najprimernejše prostore v nekdanji schulvereinski šoli poleg lenarškega Sokolskega doma. Za uporabo prostorov so se občinski možje dogovorili z Glavno hranilnico pri Lenartu, ki je bila lastnica zgradbe schulvereinske šole. Trška občina je z Glavno hranilnico našla skupni jezik in ta je bodoči Meščanski šoli prepustila v uporabo celotno zgradbo s šolskim inventarjem vred brez najemnine. Nekaj opreme in predvsem učnih pripomočkov je bilo treba še kupiti in te stroške so ocenili na 20.000 takratnih jugoslovanskih dinarjev. Glavna hranilnica je šoli brez najemnine prepustila še pripadajoče zemljišče, plačevala je davke, stroške dimnikarskih storitev in manjša popravila. V zameno je zahtevala svojega zastopnika v Upravnem odboru šole in ga tudi dobila.

Takratna lenarška trška občina je tako oblikovani predlog z vsemi listinami posredovala šolskim oblastem v Ljubljani in ker ni bilo več nobenih ovir za ustanovitev, je lenarška Meščanska šola leta 1922 začela nemoteno delovati. Torej pred okroglimi stotimi leti, kar je vredno spominjanja. Za tisti čas je bila ta šola pri Lenartu velikanska pridobitev tako za trško občino kot tudi za širše območje osrednjih Slovenskih goric. Šola je brez težav delovala do leta 1937, saj je do takrat Glavna hranilnica v celoti poravnavala vse stroške iz dogovora v letu 1921. Potem pa je tudi glede na povečanje trške občine Lenart še za bivšo trško občino Sv. Trojica zahtevala zmanjšanje svojih obveznosti in pravičnejšo delitev bremen stroškov za delovanje šole. O teh težavah je Učiteljski zbor lenarške meščanske šole 28. junija 1937 obvestil Kraljevsko bansko upravo Dravske banovine v Ljubljani. Bansko upravo so obvestili, da je lenarška Glavna hranilnica pripravljena šolsko zgradbo prodati z inventarjem in vsemi pripadajočimi zemljišči. A takratna občina za nakup ni pokazala posebnega zanimanja, saj bi to bilo zanjo veliko breme.

Učiteljski zbor je obvestil pristojne šolske oblasti, da se je ta šola pri Lenartu lepo uveljavila in je imela vedno dovolj dijakov in dijakinj. Bivši dijaki te šole so se po šolanju uspešno vključevali v mnoge dejavnosti kot ekonomi, učitelji, dobri in zanesljivi uradniki v občinskih in podobnih službah, postali so uspešni dijaki trgovskih akademij in gimnazij. Če bi šola imela še boljše pogoje za delo, bi bili rezultati dijakov še odmevnejši, so ocenili učitelji. Njihovi dijaki so bili običajno otroci iz manj premožnih družin, ki so lahko zaradi bližine šole kot nadarjeni otroci nadaljeval šolanje. Učitelji so banski upravi v pismu, ki je v celoti ohranjeno potožili, da bi se šola v tej smeri lahko še razvijala, a zaradi finančnih bremen male trške občine z vsega 600 prebivalci to očitno ni bilo mogoče. Da bi Meščansko šolo leta 1937 rešili, je učiteljski zbor predlagal upravi Dravske banovine, naj odkupi šolsko poslopje z zemljiščem in inventarjem vred ali pa v tem kontekstu finančno podpre trško občino. Kot drugo možnost pa so predlagali Upravnemu odboru šole, da pripravi dolgoročni investicijski program za popravilo in vzdrževanje zgradbe ter za nakup učil in pripomočkov za pouk kmetijstva, ki je v tem okraju pomembna panoga. Omenjeni dopis je podpisal Lucijan Janež.