26. aprila 1944 so se zgodile množične deportacije prekmurskih Judov v taborišča smrti, od katerih so po koncu vojne ostali amo še ostanki ostankov – Spominske slovesnosti ob tej obletnici vsako leto prirejajo na judovskem pokopališču v Dolgi Vasi pri Lendavi in na Židovskem pokopališču v Murski Soboti

Spomladi 1944 so bili v kontekstu množičnih deportacij Judov na Madžarskem na udaru tudi Judje v Prekmurju. Treba je poudariti, da so Madžari sicer izvajali protijudovsko politiko in ukrepe, a holokavsta vse do leta 1944 ne. Povsem drugačna, ostra in radikalna politika zoper Jude na Madžarskem je zavladala po vkorakanju nemških čet 19. marca 1944. Takrat je bila postavljena Nemčiji naklonjena oblast, ki je začela sistematično preganjati in uničevati Jude, in v tem kontekstu je bila skoraj docela uničena tudi predvojna judovska skupnost v Prekmurju. Prvi val aretacij Judov v Prekmurju se je zgodil 26. aprila 1944, ko so odpeljali Jude iz Lendave in Murske Sobote. Drugi, manjši val je bil maja, tretji pa oktobra 1944. Aretacije so potekale pod nadzorom žandarmerije oz. matične madžarske policije. Aprila 1944 so madžarske oblasti aretirale 387 Judov, jih preko Čakovca odpeljale v začasni judovski geto v Nagykanizso in od tam v nemško uničevalno taborišče Auschwitz – Birkenau v okupirani Poljski. Prvi val aretacij je bil najhujši in večina prekmurskih Judov je končala življenje v Auschwitzu oz. v njegovi podružnici, v uničevalnem taborišču Auschwitz-Birkenau. Nekaj Judov so odpeljali tudi v nekaterga druga koncentracijska tabriča.20. oktobra tega leta so aretirali še zadnjo, manjšo skupino prekmurskih Judov, ki so jim pred tem prizanesli. Zgodilo se ja natančno to, kar so mnogi napovedovali in tudi slutili. Vse deportacije so potekale pod nadzorom žandarmerije oz. matične madžarske policije, za preglede in z njimi povezane kraje premoženja pa so bili pristojni Nemci. Na teren so se v akcije odpravljali tudi madžarski žandarji in madžarski fašisti, ki so pri aretacijah po vaseh sodelovali tudi s slovenskimi žandarji v madžarski žandarski službi. Pri ropanju judovske posesti oz. premoženja so sodelovali tudi mnogi člani Kulturbunda in na žalost tudi nekatweri domačini v Lendavi in v Murski Soboti. Ta vidik deportacij znanstveno –raziskovalno tudi po 78-tih letih še ni obdelan.

Deportacije in holokavst v Prekmurju so bili izredno »učinkoviti« in katastrofalni, saj je bila Hitlerjeva zahteva po dokončnem uničenju Judov tako rekoč v celoti izpolnjena. To je bil prvi korak na poti dokončnega izbrisa prekmurskih Judov iz javne in socialne memorije. »Endlösung« v Prekmurju pomeni učinkovito dejanje, izbris, ki je sinonim za aretacije, izselitve in množične usmrtitve v koncentracijskih taboriščih. Zaradi izjemne učinkovitosti množičnih deportacij, ki so se zgodile v predzadnjem letu druge svetovne vojne, je Slovenija uvrščena med države, ki se »lahko pohvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo uničenih 86,6 % Judov (nekateri navajajo celo več kot 90%, dokončno število žrtev holokavsta namreč še vedno ni znano). Glede na število žrtev holokavsta spada Slovenija med tiste evropske države, v katerih je bil ta Hitlerjev ukaz skoraj v celoti izpolnjen. Zato je o holokavstu treba govoriti tudi v Sloveniji in se te tragedije spominjati! Tudi zaradi tega, ker bodo žive priče tega zla počasi odšle in ker je tudi njhov spomin že močno obledel. Na spominjanje je opozoril tudi največji lovec na nacistične vojne zločince Simon Wiesenthal, ki je dejal, da bo vsako “upanje, da se groze holokavsta ne bodo več ponovile živelo le toliko časa, dokler se bodo ljudje spominjali”. Ali pa misel Alfreda Kerra, da so “mrtvi le tisti, ki se jih ne spominjamo”.

Obe lokalni skupnosti, občini Lendava in Murska Sobota ob obletnici omenjenih deportacij prekmurskih Judov prirejata spominska srečanja. Posebna spominska srečanja pa prirejao tudi ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst, 27. januarja.

Spomenik žrtvam holokavsta na soboškem Židovskem pokopališču. Foto: Marjan Toš.