RUDOLF MAISTER JE BIL PRI NOTARJU ŠTUPICI LETA 1924, 1925 in 1929
Notar Franjo Štupica je Maistra na oddih na Zavrh povabil po generalovi prisilni upokojitvi leta 1923. V spominu domačinov in okoličanov je v Štupičevi vili Maister pesnil. Tod je napisal nekaj svojih najlepših pesmi, na primer Završki fantje, Škorci, Cvete dekletu rožmarin, Oj Slovenske ve gorice lepe… Še rajši se je sicer precej zagrenjen zaradi prezgodnje in nenadne upokojitve družil in veliko pogovarjal z gostiteljem, obiskoval njegove vinograde in se srečeval z domačini. Na oddih v Štupičevo vilo na Zavrhu je general prvič prišel leta 1924, nato še leta 1925 in 1929. Obisk Zavrha je načrtoval tudi leta 1934, ko je bil že močno bolehen na Uncu. Želel si je priti na trgatev, saj se je obetala dobra vinska letina. Žal je 26. julija 1934 umrl in se mu ta želja ni več izpolnila.

Družini Štupica iz Lenarta in Maister iz Maribora sta tudi po generalovi smrti ohranili stike in prijateljstvo. Stike je prekinila druga svetovna vojna, po njej pa so nekateri domačini iz Zavrha in Voličine spet navezali stike z Maistrovim sinom Borutom, ki jim je tudi naredil načrt za gradnjo prvega lesenega stolpa leta 1963. Ob odprtju se je na Zavrhu zbralo več tisoč ljudi na veliki veselici z Veselimi planšarji. Kronisti so zapisali, da toliko ljudi na Zavrhu ni bilo še nikoli. Takratni mladeniči in mladenke danes še vedno hvalijo dogodek, s katerim se je Zavrh čisto spontano uvrstil med kraje Maistrovega spominjanja. Stolp so namreč poimenovali po generalu in ob njem odkrili še spominsko ploščo. Na otvoritvi stolpa so bili navzoči mnogi Maistrovi borci in tudi predstavniki takratnega lenarškega političnega in javnega življenja. Lokalna politika završkim pobudam o spominjanju na generala Maistra ni nikoli nasprotovala. Tudi leta 1961 ne, ko so po njem poimenovali turistično društvo, ki ga je kot prvi predsednik vodil Janez Karo.

V mnogih polemikah po slovenski osamosvojitvi, češ da se o Maistru po letu 1945 ni smelo govoriti in se ga spominjati, je bila povsem spregledana vloga Zavrha in tukajšnjih preprostih ljudi. O Maistru so na glas govorili po njegovi smrti leta 1934 in tudi po vojni leta 1945, saj so posamezniki z družino Maister v Mariboru ohranili stike. Sin Borut je večkrat prišel na Zavrh in brez zadržka sodeloval z turističnim društvom. Lokalna politika v Lenarta ni niti malo nasprotovala ne poimenovanju društva leta 1961 in stolpa leta 1963 po generalu. Vsi administrativni postopki so bili zelo kratki in v korist takrat spontanim začetkom spominjanja na Maistra in tudi na njegove borce za severno mejo. O tem so poročale takratne lokalne Domače novice iz Lenarta in ostalo slovensko časopisje. Resnice pač ni mogoče zanikati. Maister in njegovi borci ter sodelavci v teh krajih niso bili nikoli zamolčani, nihče od pobudnikov spominjanja pa ni čutil nikakršnih političnih posledic.

Pred točno štiridesetimi leti se je na Zavrhu porodila ideja o ureditvi Maistrove spominske sobe. Njen nosilec je bil takratni predsednik SZDL Franček Grajfoner, ki je dobil odločnega podpornika v Alešu Arihu iz Turistične agencije Klopotec v Lenartu. Pridružili so se jima še nekateri nosilci javnih in političnih funkcij v občini Lenart in akcija je stekla. 1986 leta je bila Maistrova spominska soba v Štupičevi vili slovesno odprta in začelo se je novo poglavje organiziranega spominjanja na Maistra, njegove borce in slovensko goriške podpornike. Duša tega gibanja je bil od vsega začetka Aleš Arih s krogom zvestih sodelavcev. Traja še danes, saj je pognalo trdne in globoke korenine z močnim domoljubnim nabojem. Krona vsega pa je bil odkup Štupičeve vile, njena celovita obnova leta 2018 in postavitev stalne zbirke Maister po Maistru – Obrazi Zavrha. Občina Lenart se je s tem najlepše oddolžila spominu na narodno osvoboditev slovenske Štajerske in Maribora ob stoletnici teh dogodkov leta 2018.