S pomočjo pametnih naprav fotografiramo lepe trenutke, ki bi jih radi obdržali za vedno. Radi bi ujeli trenutek, solze in smeh - čustva, ki so se takrat ustvarila. A toliko bolj, kot nam je ustvarjanje digitalnih spominov na dosegu, toliko manj hranimo spomine v tiskani verziji. Spomini v megabajtih ostajajo na naših pametnih karticah in redkokdaj se lotimo pregledovanja in obujanja spominov. To prednost še vedno nosijo albumi, kjer se za debelimi platnicami skrivajo nam dragi trenutki, ki nam ob pogledu na fotografijo znova prebudijo spomine in čustva, kako lepo nam je bilo v danem momentu. A tokratna naša sogovornica s pomočjo svinčnika in oglja spretno odslika čas iz fotografije in to tako mojstrsko, da prejemniki njenih umetniških del obnemijo in kot pravi: »Nekdo ne rabi povedati nobene besede, ampak iz njihovih iskrivih oči vidim, da jim ogromno pomeni.«

Valerija Kuhar je svojo umetniško žilico pokazala že v zgodnji mladosti, saj so njeno nadarjenost opazile že vzgojiteljice.

»Kot majhna deklica sem namesto da bi se zunaj igrala s sovrstniki, raje posedala za mizo in ustvarjala z barvicami in s svinčnikom,« svoje prve umetniške korake opisuje Valerija, ki danes z veseljem opogumlja svojo skoraj 4-letno hčerko, da izraža in ustvarja tisto, kar jo srčno veseli.

Nadvse uživa in svoje poslanstvo čuti v risanju portretov s pomočjo svinčnika in oglja. Po končani Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru smer Modno oblikovanje se je najprej vpisala na študij oblikovanja tekstilij in oblačil. Sledila je svoji ljubezni, saj je skozi srednješolska leta, kot nadarjena dijakinja, veliko risala oblečene človeške figure. Najprej se je zdelo, da je študij oblikovanja tekstilij in oblačil v Ljubljani pravšnji za njo, vendar je po letu dni ugotovila, da ni to to. Odločila se je za študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru (smer Likovna umetnost), ki se je izkazal za modro odločitev. Kot Zoisova štipendistka je uspešno opravljala vse izpite in na koncu diplomsko delo iz fotorealizma zagovarjala z oceno odlično.

Ena sama srednješolska naloga je bila ključna!

»Spomnim se naloge v srednji šoli, ko smo risali portrete znanih oseb po načinu mreže. Tista naloga me je tako navdušila, da sem se začela bolj poglabljati v to področje ,« pripoveduje prve začetke pri risanju portretov Kuharjeva, ki se je po več kot 100 izrisanih obrazih opogumila in bo tako v petek, 2. septembra, pripravila prvo samostojno likovno razstavo Portreti znanih v Kulturnem domu v Sveti Trojici. V njeni zbirki najdemo večinoma portrete ljudi, predvsem zaradi čustvene povezave in navezanosti. Dejstvo je, da sama fotografija nima takšnega pomena kot umetniško delo, saj gre za ročno delo, v katerega je vloženih več ur dela.

Z Denisom Poštrakom sta bila sošolca v srednji šoli, sedaj pa ji pomaga pridobiti dovoljenja portretiranih znanih oseb za izdelavo njihovih slik. Vse bodo razstavljene na razstavi pri Sveti Trojici. Foto: Sandi Kolarič

Slabih 10 ur dela za nastanek umetniškega dela

Podobnost s fotografijo je zelo visoka, saj se vidi vsak detajl. S tem je dosti dela, potrebna je natančnost, vztrajnost, ampak vse to odtehta zadovoljstvo strank, pripoveduje Valerija, ki to delo z veseljem opravlja, saj je takrat sproščena in v tem uživa. Na vprašanje koliko časa potrebuje za izris ene fotografije pa pove:

»Za A4 format potrebujem okvirno 8 ur. To je sicer zelo odvisno od tega kakšno frizuro ima oseba, kakšno je oblačilo (z vzorci ali brez), torej več je detajlov na fotografiji, več časa potrebujem za izdelavo slike. Kvaliteta končnega portreta je odvisna tudi od kvalitete fotografije, saj če je visokokakovostna lahko lažje izrišem podrobnosti na obrazu in podobno.«

V njeni ponudbi pa lahko stranke najdejo tudi izdelavo hitrih portretov, kar pomeni, da so narejeni z manj detajli, kot sicer. Razlika je seveda v načinu risanja, v času risanja in seveda tudi v ceni.

Umetnica zaljubljena v črno in belo, a živi barvito življenje

Valerija Kuhar meni, da pri fotografijah, ki so barvne, učinek kontrasta ni tako močen. »Ko rišem v črno beli, je najmočnejši kontrast med črno in belo. Ravno zato obraze in portrete najraje rišem v črno beli tehniki. Osebno mi je lepše in bolj pritegne,« pripoveduje Valerija in pove, da je hvaležna svoji mami, ki ji je vedno govorila naj dela v življenju to, kar jo veseli. Tako je našla simbiozo v ustvarjanju s svinčnikom in učenjem otrok – do pred kratkim je učila na osnovni šoli v Benediktu in Lenartu, z novim šolskim letom pa bo poučevala v Šolskem centru na Ptuju. S partnerjem ostajata v centru Benedikta, saj ji je kraj pristen in domač.

»Ko prideš iz bloka, vsak vsakega pozdravi, tudi če se med seboj ne poznamo. V večjih mestih tega ni. No, tudi cene na trgu so tu nižje,« iskreno pove simpatična Valerija.

Umetniško delo kot darilo

Na stene svojih domov najraje izobesimo lepe in srečne družinske trenutke. A, kot je tudi življenje samo, so med njimi tudi težki trenutki, ki rišejo žalostne zgodbe.

»Vsako naročilo ima neko zgodbo, a lepo je, ker mi je dano, da večinoma rišem srečne ljudi. Nazadnje sem naslikala celo družino - moža, ženo, otroka in še nerojenega otroka in vse štiri sem morala združiti v en portret. Stranke želijo slike za obhajila, birme (ko dajo botri narisati svoje birmance), rojstne dneve, tudi pari si jih podarijo za Valentinovo ali Božič. So pa tudi želje, ko stranke želijo, da jim narišem njihove pokojne starše, kar pa v sebi nosi težjo zgodbo,« o naročnikovih želja razloži Valerija. 

Lepoto golega telesa v vsej svoji magičnosti želi preslikati na list papirja

Med brskanjem po njeni Facebook strani Galerija Valerija je možno zaslediti ikoničen prizor iz filma Titanic, ko igralec Leonardo DiCaprio riše portret Kate, ki leži na kavču in nosi zgolj diamantno ogrlico. Človek takoj pomisli, ali Valerija riše tudi Boudoir slike, kjer gre za ustvarjanje čutnih, zapeljivih in estetskih slik, katerih namen je prikazati lepoto (po večini) ženskega telesa? Z nasmehom nam Valerija zaupa: »So bila že povpraševanja, ampak se ni izkazalo za relevantno. Želja je, da bi v prihodnosti lahko risala tudi akte iz fotografij. Je pa pomembno omeniti, da jaz po opazovanju ne rišem, saj je to dolgotrajno delo. Vse, kar delam, delam po fotografiji. Na fotografiji je en ujet trenutek, ponavadi je oseba nasmejana. Pet ur ne moreš sedeti in se smejati, pa tudi svetloba se spreminja. Fotografijo pa si lahko tudi povečaš.«

Pred obiskom Trilogije obiščite razstavo, kjer bodo prisotni znani obrazi

Umetnica v prostem času riše in slika po naročilu. Sodelovala je že na več razstavah in natečajih,  nazadnje je na razstavi Moja krajina - moja veduta prejela pohvalo strokovne žirije.

»Menim, da je prišel čas, da naredim svojo prvo samostojno razstavo in najbolj primeren je bil prostor pri Sveti Trojici. Na razstavi bodo razstavljeni portreti šestih znanih oseb: Denisa Poštraka, Vlada Kalemberja, Jasne Kuljaj, Isaaca Palma, Stele Sofie, ki bo tudi nastopila kot glasbena gostja, zadnji portret pa je presenečenje za župana Davida Klobasa, ki bo razstavo v petek, 2. septembra, ob 16. uri odprl,« skrivnostno pove Valerija, ki bo obiskovalce tudi popeljala skozi razstavo.

Ta bo odprta vse do nedelje, 4. septembra, med 18. in 20. uro, kar je odlična priložnost za vse obiskovalce Trilogije, da si pred koncertom privoščijo še kanček kulturnega navdiha v trojiškem kulturnem domu. Posebnost razstave bo tudi ta, da bodo lahko obiskovalci v živo ocenili kako dobro je umetnica naslikala razstavljene portrete, saj bodo nekateri portretiranci osebno prisotni na sami razstavi, kar je razlog več, da se splača obiskati razstavo obetavne umetnice.

Valerija Kuhar večinoma riše portrete s svinčnikom po fotografijah. Podobnost je zelo visoka, ko primerjamo fotografijo in risbo. Foto: osebni arhiv in arhiv Isaaca Palma

Potreben talent in pa vaja

Vaja dela mojstra pravi star pregovor in tudi pri risanju je tako. Profesorica likovne umetnosti priporoča, da v kolikor nekoga zanima ta smer, mora seveda imeti malo talenta, potem pa nastopi spoznavanje osnov: položaj obraza, sence, načini samega risanja, ... veliko je vsega, a z veliko vaje in neštetih urah se da narediti krasen izdelek. A ko prejemnik dobi v roke stvaritev, ki si jo ustvaril je občutek nepopisen, pove Valerija in strne:

»Odzivi na moja dela so zelo pozitivni. Takoj vidiš tisto energijo v očeh. Nekdo ne rabi povedati nobene besede, ampak vidiš, da mu to veliko pomeni. So zelo navdušeni. Marsikdo mi reče, da je narisano še boljše kot sama fotografija.«