Začetek novega študijskega leta je vedno poseben trenutek, še posebej za tiste, ki prvič vstopajo v svet visokega šolstva. To je čas, poln pričakovanj, izzivov in priložnosti, a hkrati tudi čas, ki odpira nekatere težave in dileme, o katerih premalo govorimo. 

Dejstvo je, da so mnogi študenti vpisani na fakultete zaradi statusa in ugodnosti, ki jih prinaša študentsko življenje. Nič ni narobe, da študenti koristijo bonitete, kot so subvencionirani obroki, cenejši prevozi ali dostop do različnih popustov. Težava pa nastane, ko se študijski proces zmanjša le na izkoriščanje teh bonitet, brez resne namere po izobraževanju ali udeležbe na predavanjih.

Pogosto slišimo, da je marsikdo vpisan na fakulteto zgolj zaradi statusa, namesto da bi svoje študijsko obdobje izkoristil za pridobivanje znanja in izkušenj. Takšni posamezniki izobraževalni sistem dojemajo kot enostavno pot do ugodnosti, ki pripadajo študentom. Ta težava ni samo etična, temveč prinaša tudi širše družbene posledice. Če imamo vse več formalno vpisanih študentov, to zmanjšuje kakovost celotnega izobraževalnega sistema, ki s tem izgublja svojo kredibilnost. Poleg tega takšno obnašanje škodi tistim, ki so študiju resnično predani in želijo iz njega izvleči največ. Ob tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da se v današnji družbi zdi, da je visokošolska diploma edini cilj, ki naj bi ga mladi dosegli, in da brez nje ni prihodnosti. Starši, učitelji in družba kot celota spodbujajo mlade, da se vpišejo na fakultete, saj je to po njihovo edina prava pot do uspeha in boljšega življenja. Ob tem pozabljamo na nekaj zelo pomembnega – na rokodelske poklice, ki so bili nekoč temelj naše družbe in so bili izjemno cenjeni in spoštovani, saj so rokodelci obvladali svoje delo, danes pa so potisnjeni ob rob. 

Ko mladi diplomanti stopijo na trg dela, pridejo mnogi na razgovor za službo s prepričanjem, da jim diploma zagotavlja visoko plačo in takojšnjo zaposlitev. Ob tem pozabijo na dejstvo, da delodajalci ne iščejo zgolj izobrazbe na papirju, temveč praktične veščine, znanje in predvsem samostojnost pri delu.

Namesto tega družba mlade usmerja v akademske poklice, čeprav je povpraševanje po obrtnikih veliko in je njihovo delo bistvenega pomena za normalno delovanje družbe. Očitno se sploh ne zavedamo, da brez teh strokovnjakov ne bo nihče popravljal hiš, vzdrževal električnih sistemov ali urejal vodovodnih napeljav. Po eni strani torej iščemo te strokovnjake, po drugi strani pa jih družbeno podcenjujemo.

Težaven je tudi odnos mladih do zaposlovanja po končanem študiju. Ko mladi diplomanti stopijo na trg dela, pridejo mnogi na razgovor za službo s prepričanjem, da jim diploma zagotavlja visoko plačo in takojšnjo zaposlitev. Ob tem pozabijo na dejstvo, da delodajalci ne iščejo zgolj izobrazbe na papirju, temveč praktične veščine, znanje in predvsem samostojnost pri delu. Večina novopečenih diplomantov kljub formalni izobrazbi nima dovolj praktičnih izkušenj ali potrebnih kompetenc za hitro in učinkovito vključevanje v delovni proces.

Na razgovorih pogosto izpostavljajo zgolj svojo diplomo in pričakovano višino plače, vendar pa delodajalce zanima predvsem to, kaj konkretno znajo delati in kako se bodo znašli v realnih delovnih pogojih. Ta neskladja med pričakovanji diplomantov in zahtevami trga dela so vse bolj očitna. Delodajalci vse pogosteje opozarjajo, da je formalna izobrazba le en del sestavljanke, saj so ključne tudi praktične izkušnje, sposobnost reševanja problemov in prilagodljivost.

Nujno bi se morali zamisliti, ali pravilno usmerjamo mlade in ali je fraza »uči se, da ti ne bo treba delati« res prava usmeritev. Je res za uspeh potrebna diploma? In zakaj se toliko mladih vpisuje na fakultete brez prave namere po pridobivanju znanja? Ali res samo zaradi statusa in ugodnosti ter želja staršev, družbe? Začetek študijskega leta je priložnost, da se vprašamo, kako lahko izboljšamo sistem, da bo spodbujal resnično izobraževanje, spoštovanje praktičnih poklicev in pripravo mladih na dejanski trg dela.

Po moje izobraževanje ni le formalnost, ki vodi do diplome, temveč bi to moral biti proces, ki vsakogar pripravi na življenje in delo – bodisi v pisarni, delavnici ali na terenu.