Še nekaj dni in ponovno se bodo odprla vrata osnovnih in srednjih šol v Sloveniji, kar bo za seboj ponovno potegnilo številne razprave, kakšen je šolski sistem v Sloveniji in kakšnega si želimo. Spet bodo nekateri trdili, da v Sloveniji v šolah primanjkuje kadra, spet drugi, da je v osnovnih šolah skoraj več zaposlenih kot učencev. Enako nekateri trdijo, da je šolski sistem slab, drugi, da je vrhunski. Verjetno bo resnica pri vseh trditvah nekje vmes. Postavljajo se tudi vprašanja, ali je v šolah res dovolj strokovno usposobljenega kadra, ali nekateri zaposleni tja sploh ne sodijo, ali imajo odgovorni dovolj vzvodov za nagrajevanje delovnih in strokovno usposobljenih učiteljev ter ali v javni upravi zaradi pritiska sindikatov to ni možno.

Vprašanje je tudi, ali držijo navedbe tistih, ki pravijo, da učitelj v šoli najlažje napreduje, če se ukvarja z dejavnostmi izven šole in čim manj z učenci. Verjetno je nekaj tudi na tem, kar trdijo nekateri vodilni v javni upravi, in sicer da je za astronavte lažje poleteti na Mars kot pa v Sloveniji v javni upravi odpustiti nekoga, ki nima strokovnosti in delovnih navad. Nekateri tudi trdijo, da je tako imenovani kurikul preveč teoretičen in da bi bilo treba določena področja nujno izboljšati za boljšo pripravo učencev na prihodnost.

Na drugi strani imamo učence in verjetno imajo najbolj prav tisti učitelji, ki se ne morejo odločiti, ali je težje z učenci ali s starši, ki hodijo z odvetniki na govorilne ure.

Res je, da je učna snov obsežna, in tudi, da je v njej veliko balasta, kot so razne »žajfaste« vsebine sodobne družbe, ki z realnim življenjem nimajo veliko skupnega. Ne želim z nikomer polemizirati, ampak zagotovo je v šolah premalo poudarka na razvijanju kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti in praktičnih veščin, ki so ključne v današnjem svetu, saj živimo v času, ki se spopada z veliko krizo vrednot in mladi zaradi družbenih omrežij nimajo realnega pogleda na svet, kar se odraža tudi v številnih stiskah s katerimi se mladi vse pogosteje soočajo. Potemtakem bi moral biti kurikul bistveno bolj prilagodljiv za hitrejše prilagajanje novim spoznanjem in potrebam trga dela. Preveč pa se tudi pogovarjamo o pravicah in premalo o vrednotah in odgovornosti.

Vrednote so pozitivna duhovna in materialna stanja oziroma cilji pri človeku oziroma ljudeh, ki so v naši družbi na splošno premalo civilizacijsko cenjeni. Premalo se zavedamo, da omogočajo civiliziran, stabilen in varen vrednotni razvoj človeka in skupnosti. Tu mislim predvsem na družino, ljubezen, resnicoljubnost, pravičnost, poštenje, odgovornost, mir, prijateljstvo, zdravje, življenje, solidarnost, spoštovanje, zaposlenost, materialno preskrbljenost za življenje, ki naj ne bi temeljilo na izkoriščanju finančnih transferjev iz naslova socialnih pravic.

Čeprav je tehnologija postala neizogiben del vsakdanjega življenja, so digitalne kompetence med učenci in učitelji še vedno neenakomerno razvite. V izobraževanje bi bilo treba bolj sistematično vključevati digitalno pismenost in veščine programiranja, hkrati pa tudi učiti odgovorne rabe teh tehnologij. To pa lahko izvajajo samo visoko strokovno usposobljeni učitelji. Ali jih je v slovenskih šolah dovolj?

Vsekakor bo potreben poudarek na praktičnih izkušnjah in praktičnem učenju skozi projekte, obiske podjetij, delo na terenu in sodelovanje z raznimi skupnostmi, saj bodo na ta način učenci teorijo lažje povezali s prakso in s tem boljše razumeli realni svet.

Za dosego teh ciljev bi morali učitelji imeti večjo avtonomijo pri oblikovanju učnih ur in metod poučevanja. Večja svoboda bi omogočila inovativnejše pristope k pouku in boljše prilagajanje, ki je nujno tudi pri maternem jeziku. Danes so mladi izpostavljeni drugačni internetni slovenščini s kratkimi sporočili in nujno spremljajočo grafiko. To pa mladim pri branju že krajšega romana brez sličic in podobno močnih impulzov predstavlja znaten napor. Nekaj bomo morali spremeniti, saj babice, mame in tete ne bodo mogle v neskončnost delati seminarskih nalog, ChatGPT pa je brez znanja skoraj neuporaben.