V sodobni politiki, pri posameznikih tudi v lokalni politiki, je vse večja praksa ustvarjanja občutka ravnovesja med upanjem in realizmom, pri čemer se ta mehanizem pogosto uporablja kot sredstvo za ohranjanje moči in vpliva. Nekateri politiki spretno igrajo na strune teh dveh čustev, da bi manipulirali z množicami in jih ohranjali v stanju, kjer so zadovoljni z minimalnimi spremembami, a hkrati prepričani, da se gibljejo naprej proti boljši prihodnosti. A ta na videz premišljen kompromis postaja nova oblika lažnega upanja, ki ljudi zadržuje v pasivnosti in preprečuje resnične premike v družbi.

Politična strategija manipulacije upanja

Politiki že dolgo razumejo moč upanja kot gonilo človeške motivacije. Znajo ponuditi vizijo svetlejše prihodnosti, bodisi v obliki razvoja gospodarstva in turizma, socialnih politik ali zabave. Volivci se pogosto odzovejo na te obljube, saj želijo verjeti, da lahko politiki prinesejo izboljšave v njihovo življenje. Ob vsakem volilnem ciklu se ustvarjajo nove zgodbe o prihodnosti, ki temelji na obljubah o napredku kraja.

A čeprav se upanje uporablja kot močno orodje za mobilizacijo volivcev, je to upanje pogosto prazno. Namesto dejanskih sprememb se po volitvah pogosto zgodi le malo konkretnega. Upanje, ki ga volivci vlagajo v svoje predstavnike, se razprši v postopnih spremembah, ki jih javnost sprejme, ker se zdi, da je vsak korak naprej boljši kot nobeden. 

Realizem kot orodje za znižanje pričakovanj

Hkrati politiki izkoriščajo realizem, da zmanjšajo pričakovanja ljudi. Ko se soočajo z neizpolnjenimi obljubami in razočaranji, ljudem ponujajo argumente o »kompleksnosti realnosti«, nagajanju nasprotnikov itd. Takšen realizem omogoča politikom, da opravičijo neaktivnost in lastno nesposobnost, saj poskušajo ustvariti občutek, da so omejitve zunaj njihovega nadzora.

S to strategijo politiki upravičijo svojo nedejavnost in ustvarijo videz, da delajo najboljše, kar lahko, z omejenimi viri in možnostmi. Volivci, ki so že investirali v upanje, postanejo bolj nagnjeni k sprejemanju teh izgovorov. Vsaj nekaj se dogaja, si mislijo.  

Lažno upanje kot orodje za ohranjanje moči

To ravnovesje med upanjem in realizmom je v političnem diskurzu postalo mehanizem, ki ohranja status quo. Politiki spretno navigirajo med obljubami svetle prihodnosti in »težkimi realnostmi«, da se izognejo kritiki in pritiskom po hitrejših spremembah. 

Namesto resničnega napredka se vzpostavi sistem, kjer se spremembe odvijajo tako počasi, da se obstoječe strukture moči ohranjajo, medtem ko so ljudje prepričani, da sodelujejo v procesu izboljšav. To je politika majhnih, varnih korakov, a je dovolj obetavna, da ljudem daje občutek, da nekje napredujejo.

Ujetniki povprečnosti

Posledica tega je, da postajamo družba, ki se zadovolji z majhnimi napredki, ne da bi kdaj zahtevali več. Politiki, predvsem mladi, so spretno izkoristili naše strahove pred neuspehom in nestabilnostjo, s čimer nas prepričajo, da je vsak mali korak boljši kot tvegati velike spremembe. Realizem, ki nas prizemljuje, in upanje, ki nas dviguje, ustvarjata začaran krog pasivnosti.

Na ta način postaja ravnovesje med upanjem in realizmom novo lažno upanje, ki ohranja ljudi v coni udobja. Namesto da bi pritiskali na politike, da izpolnijo obljube ali sprejmejo pogumne odločitve, se ljudje pogosto zadovoljijo s postopnimi, simboličnimi spremembami. Politiki to zavedanje dobro izkoriščajo, saj jim omogoča, da ohranjajo svojo moč, ne da bi jih volivci pozvali k odgovornosti za obljubljene preboje.

Kako prekiniti ta krog?

Če želimo presekati to lažno ravnovesje, moramo kot volivci postati bolj kritični in zahtevni. Ne smemo se zadovoljiti s praznimi obljubami ali izgovori o »realnosti«. Politike je treba pozvati k odgovornosti in jih prisiliti v dejanske spremembe, ki presegajo kozmetične reforme. Treba je ponovno oceniti našo vlogo v tem procesu – ali želimo biti aktivni udeleženci sprememb ali le pasivni opazovalci majhnih korakov, ki jih narekujejo tisti, ki imajo oblast?