
Mohoričeva kapela v Trnovski vasi z osveženo podobo
23 junij 2025ustvaril Aleksandra Papež

Zaključek mažoretne sezone z Mamma mia
20 junij 2025ustvaril Senka Dreu

Poleno znova zavzele veveričke
18 junij 2025ustvaril Senka Dreu
Pred kratkim je javnost pretresel dogodek, ki bi moral prebuditi globoko človeškost. Poslanec se je povzpel na streho parlamenta in zagrozil, da bo skočil. Ne glede na politične barve, preteklost ali razloge je šlo za trenutek čiste eksistence – trenutek, ko posameznik izgubi vero, da obstaja druga pot. A namesto tišine, zamišljenosti in zaskrbljenosti so mnogi izbrali smeh. Družbena omrežja so eksplodirala s posmehljivimi komentarji, memi in šalami. Nekateri so se celo pritoževali, zakaj ni skočil.
Kaj to pove o nas?
Ko sem pristal na invalidskem vozičku, sem doživel marsikaj – od nerodnih pogledov mimoidočih do tihih sodb. A nikoli si nisem mislil, da bomo kot družba tako hitro izgubili občutek za mejo med humorjem in nečlovečnostjo. To ni več smešno, to je nevarno! Boleče. Zastrašujoče.
Nekoč smo ob novici o samomoru utihnili. Danes ga delimo s smeškom, z emotikoni in komentarji, kot šov. Ampak življenje ni šov. Stiska ni spektakel. In smrt – morebitna ali preprečena – ni izgovor za digitalno pljuvanje.
Razumem, da živimo v časih, kjer vladajo stalni pritisk, strah, negotovost. Razumem tudi jezo nad politiki, razočaranje nad sistemom. Tudi sam sem pogosto kritičen. A prav zato bi morali imeti pogum, da ločimo funkcijo od osebe. Poslanec, zdravnik, učitelj – vsi so najprej ljudje. In pravica do bolečine ni vezana na funkcijo, ampak na človeškost.
Ko posmehljivo komentiramo nekoga na robu, sami stopimo na rob – rob empatije, rob duhovne praznine, kjer nas ne vodi več razum, ampak kruto zadoščenje. A to nas ne pelje nikamor. Ne kot posameznike in še manj kot skupnost.
Čas je, da se ustavimo. Ne zaradi »njega«, ampak zaradi sebe. Ustavimo se, preden bo nekdo res skočil – takrat ne bo kamere, ne bo objave, ostala bo le tišina ...
Empatija ni šibkost. Sočutje ni idealizem. Je temelj civilizirane družbe. Če ga izgubimo, izgubimo vse. Vem, kako je, kot te družba nehote odrine na rob, zato me je – kot invalida – prihodnosti v takšni družbi strah.